Jedro

S tožbo na ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni treba zajeti vsega premoženja. Velja, da ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju.

Pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži, je treba nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja. To pomeni, da se delež posameznega zakonca določa na skupnem premoženju kot celoti in ne na posameznih premoženjskih enotah, ki tvorijo skupno premoženje.

Zakonec lahko v ločenih pravdah uveljavlja (nov) zahtevek na ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar pa bo določitev deležev na njem v prvem postopku učinkovala in zavezovala v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje.

S spremembo tožbe, torej z uveljavljanjem dodatnega zahtevka poleg obstoječega (da se ugotovi, da je delež na skupnem premoženju pravdnih strank enak), bi prišlo do nastopa litispendence.

Sodna odločba o deležih po naravi stvari vedno vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju, (ne glede na to, katere stvari in/ali premoženje ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev), saj mora biti ta skupaj 100%. S tem, ko sodišče enemu prisodi manjši ali večji delež, hkrati odloči tudi, da je delež drugega večji ali manjši.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo objektivne spremembe tožbe z dne 14. 5. 2021, s katero je tožnica tožbo z dne 29. 8. 2019 spremenila tako, da je pod točko 2 tožbenega zahtevka zahtevala še ugotovitev, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju (ki ga je opredelila v tožbi pod točko 1) enaka, in tako, da je s sklepom z dne 18. 3. 2021 (ki ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil pravnomočen) zavržen del tožbe/njenih predlogov (ponovno) vključila med tožbene zahtevke (v peti alineji prve točke), ki vsebuje besedilo „prihranki v višini 610.605,79 EUR na transakcijskih računih tožene stranke oziroma v drugi obliki hrambe ali drugi še neznani obliki premoženja“.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da spremembo tožbe dovoli, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Opozarja, da je z vlogo 14. 5. 2021 spremenila tožbo samo tako, da je pod drugo točko tožbenega zahtevka predlagala še ugotovitev enakih deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, opredeljeno v prvi točki tožbenega zahtevka. Z ničemer drugim ni spreminjala ali dopolnjevala tožbenega zahtevka. Ni spremenila tožbe z vključitvijo nepravnomočno zavrženega dela tožbe. Ker je bil nepravnomočno zavržen in je še vedno del tožbe, je ta del logično zapisala v čistopisu tožbenega zahtevka. Z vlogo je podala navedbe za edino podano spremembo tožbe glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju. Sprememba je smiselna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navedeno spremembo tožbe je podala iz previdnosti, ker tožba v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 1059/2019 ne zajema istega skupnega premoženja, temveč drugo (zgolj dve vozili). Zato ni podana litispendenca. V spremembi tožbe je tudi pojasnila, da ni nikdar nasprotovala zakonski domnevi o enakih deležih na skupnem premoženju pravdnih strank. Zato tudi ni bila v okviru predhodnega nepravdnega postopka napotena, da uveljavlja drugačen delež, kot ji gre po zakonu. V vlogi je izpostavila, da je že v teku obravnavanega postopka podala vse relevantne trditve, in sicer tudi v zvezi z deležem strank na skupnem premoženju, ki ga vtožuje. Že v tožbi je jasno in zadostno zatrjevala, da sta deleža strank enaka, ker sta k skupnemu življenju in premoženju prispevali enako. Večkrat se je tudi sklicevala na zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da prvo sodišče njene obrazložene spremembe tožbe ni konkretno obravnavalo. Sodišče se pretežno ukvarja s spremembo tožbe, ki je tožnica sploh ni podala. Ob koncu vloge je le podala čistopis vseh dotedanjih tožbenih zahtevkov, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. Izpodbijani sklep je sam s seboj v nasprotju, brez razumljivih razlogov, kot tudi v nasprotju s podatki spisa.

Sodišče neutemeljeno zavrača edino podano spremembo tožbe glede deležev na skupnem premoženju. Z odločitvijo je kršeno načelo nepristranskosti in neodvisnosti sojenja, saj je v njej izkazano favoriziranje toženca. Napačna je obrazložitev izpodbijanega sklepa v točkah 1 - 13 obrazložitve, ki je povezana s spremembo tožbe v zvezi z zahtevkom za ugotovitev enakih deležev na skupnem premoženju. Sprememba tožbe je bila vložena pravočasno. Nasprotovanje toženca tej spremembi ni smiselno, saj se bo edino tako dokončno rešilo odprto vprašanje med pravdnima strankama. Dejstvo je, da je toženec sprožil drug pravdni postopek (pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi po opr. št. IV Cp 1059/2019), v katerem se ne odloča o istem premoženju kot v tem postopku. V obeh postopkih gre za povsem drugačne zahtevke pravdnih strank, v vzporednem postopku se vtožuje delež na premoženju 70-30 % v korist toženca, v tem postopku pa enak delež, ki ima temelj v zakonski domnevi. Ne gre za isto stvar, ne za isto premoženje in za izključujoče se zahtevke. Litispendenca ni podana. Nerazumljive so navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj sprememba tožbe ne bi bila procesno ekonomična. Tožnica je nedvomno ugovarjala višini deležev v pravdi glede obeh vozil, ravno tako pa bo tam po potrebi vložila nasprotno tožbo. Navedbe sodišča, da naj tožnica ne bi aktivno zatrjevala in ugovarjala, so protispisne. Sodna praksa, ki jo sodišče izpostavlja, je neuporabna, saj ne obravnava v bistvenem podobnega primera. V tej zvezi so napačne ugotovitve sodišča, da naj tožnica ne bi podala trditev in ugovora glede utemeljitve enakih deležev na skupnem premoženju. V prvem postopku je podala konkretne ugovorne navedbe, kar je razvidno iz priloge v spisu – odgovor na tožbo. Podala je navedbe, zakaj meni, da sta deleža strank enaka, in za to tudi predložila dokaze. O kakšni neaktivnosti sodišče govori, zato ni razumljivo. Tudi v obravnavanem postopku je podala navedbe glede okoliščin enakih deležev na skupnem premoženju. Sicer pa je toženec tisti, ki mora dokazati, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevne polovice. Kaplja čez rob je dejstvo, da sodišče v obravnavani zadevi prejudicira odločitev v prvi pravdi, ko celo zapiše, da je tožnica glede ugovora, da sta deleža strank na premoženju enaka, prekludirana. Iz že navedenih prilog je razvidno, da je tožnica toženčevemu vtoževanemu večjemu deležu ugovarjala, saj je trdila, da sta deleža kvečjemu enaka. Četudi tega ne bi storila, ima zakonsko pravico to storiti naknadno, tudi do vložitve nasprotne tožbe. Navedba sodišča, da tožnica deležem na skupnem premoženju ne more več oporekati, je nerazumljiva in protispisna.

Glede na navedeno je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sklep udejanja neposredno kršitev tožničine pravice do sodnega varstva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo meni, da ta ni utemeljena. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti obrazložena: pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino. Pritožbene trditve, s katerimi tožnica izpodbija dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe in s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tej zahtevi ne zadostijo. Očitek pritožnice je zato neutemeljen.

6. Sklep sodišča prve stopnje tudi ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev mogoče preizkusiti. Pritožbeno ponavljanje posameznih trditev, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je slednje obravnavalo, ne utemeljuje obstoja očitane kršitve postopka.

_Glede uveljavljanja deležev zakoncev na skupnem premoženju po predlagani spremembi tožbe:_

7. Iz podatkov spisa (trditev in dokazov pravdnih strank) je razvidno, da sta bili pravdni stranki v nepravdnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja napoteni na pravdo zaradi spora o obsegu skupnega premoženja in o velikosti njunih deležev na njem (sklep N 256/2015 z dne 7. 1. 2019 – priloga A2). Glede obsega skupnega premoženja je bilo med udeležencema postopka kot nesporno ugotovljeno, da v skupno premoženje spadata dve vozili, spor pa je bil o tem, ali v njuno skupno premoženje sodijo tudi nepremičnine in druge premične stvari ter denarna sredstva. Tožnica (tam predlagateljica) je v postopku trdila, da je obseg skupnega premoženja večji in da sta na njem deleža enaka, nasprotni udeleženec pa je trdil, da njegov delež večji od ½. Glede na to je nepravdno sodišče napotilo obe nepravdni stranki na pravdo, predlagateljico glede obsega (spornega) skupnega premoženja, nasprotnega udeleženca pa glede višine deleža na (nespornem) skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče je v nepravdnem postopku (glej sklep I Cp 747/2019 z dne 19.6.2019 – priloga A3) strankama pojasnilo, da mora biti obravnava skupnega premoženja bivših zakoncev enotna; da so tudi deleži bivših zakoncev na celotnem skupnem premoženju enaki; in da bi bila za razrešitev spora o obstoju in obsegu skupnega premoženja v dani situaciji zadostna že napotitev predlagateljice na pravdo, ker bi se lahko znotraj te pravde nasprotni udeleženec učinkovito branil z ugovorom, če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevne polovice. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da je sodna praksa enotna od odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2016 z dne 14. 1. 2016, v kateri je zavzeto jasno stališče, da v primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve deležev na njem, toženi stranki, ki meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od zakonske domneve polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč zadošča ugovor.1

8. Do takšnega primera (uveljavljanja svojih pravic) med pravdnima strankama ni prišlo. Toženec je namreč vložil tožbo (19. 7. 2019) pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v postopku IV P 1059/2019, ki se je začel pred predmetnim. S tožbo zahteva, da sodita v skupno premoženje pravdnih strank le dve vozili in da znaša njegov delež na skupnem premoženju 70 % (nasprotne stranke pa 30%). Tožnica pa v obravnavani zadevi s tožbo (z dne 30. 8. 2019) zahteva ugotovitev, da skupno premoženje predstavljajo še določene nepremičnine, premično premoženje v nepremičnini in prihranki (oziroma denarna sredstva). Šele naknadno z vlogo z dne 14. 5. 2021 pa je spremenila tožbo tako, da je pod drugo točko tožbenega zahtevka sodišču predlagala ugotovitev, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (1/2).

9. Ker je toženec v obravnavani pravdi konkretizirano nasprotoval spremembi tožbe, s sklicevanjem, da že obstoji pravda med strankama glede določitve deležev na skupnem premoženju in da predstavlja predlagana sprememba tožbe zlorabo procesnih pravic, se je moralo sodišče prve stopnje o predlagani spremembi izreči. Omenjeno sodišče spremembe tožbe ni dopustilo. V pritožbenem postopku je sporno, ali so podani utemeljeni razlogi za takšno odločitev.

10. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, 184. člen ZPP določa, da lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Po drugem odstavku istega člena je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP je v primeru, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno (smiselno) za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo, ker je ocenilo, da to ni smiselno, saj bi z dovolitvijo predlagane spremembe tožbe prišlo do nastanka litispendence. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom strinja. Po določbi 189. člena ZPP (obstoj pravde) začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, dokler pravda teče. V skladu s četrtim odstavkom 189. člena ZPP sodišče ves čas med postopkom po uradni dolžnosti pazi, ali ne teče morda med istima strankama druga pravda o istem zahtevku. Litispendenca je podana, če je zadoščeno pogoju istovetnosti strank in istovetnosti tožbenega zahtevka. Ni sporno, da je med pravdnima strankama (tega postopka) v teku postopek zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deležev na njem pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 1059/2019. Če je v prvotnem postopku obseg skupnega premoženja osredotočen le na dve vozili, v obravnavani zadevi pa še na drugo nepremično in premično premoženje ter denarna sredstva, to za presojo (dopustitve) spremembe tožbe glede deležev na skupnem premoženju ni bistveno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je (bi) s spremembo tožbe, torej z uveljavljanjem dodatnega zahtevka poleg obstoječega pod drugo točko tožbenega zahtevka, da se ugotovi, da je delež na skupnem premoženju pravdnih strank enak, prišlo do nastopa litispendence, saj je podan pogoj istovetnosti tožbenega zahtevka.

12. Kot je pravilno pojasnilo omenjeno sodišče, takšno pa je tudi utrjeno stališče sodne prakse, s tožbo na ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni treba zajeti vsega premoženja.2 Velja, da ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju. Ni ga mogoče ponovno presojati niti v primeru, če pozneje teče pravda glede drugih stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje. Pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži, je treba nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja. To pomeni, da se delež posameznega zakonca določa na skupnem premoženju kot celoti in ne na posameznih premoženjskih enotah, ki tvorijo skupno premoženje. Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da gre v obravnavani zadevi v delu spremenjene tožbe za povsem drugačen zahtevek, ker je obseg skupnega premoženja v obeh pravdah drugačen. Ugotovitev deleža enega zakonca, ki se razširja tudi na ostale predmete skupnega premoženja, nujno določa tudi delež drugega zakonca. Ugotovitev višine deležev zakoncev na skupnem premoženju v prvem postopku, ki se je začel pred predmetnim postopkom, bo veljala tudi za vse stvari, ki se (ali se bodo v bodoče) uveljavljajo (uveljavljale) kot del celotnega zbira skupnega premoženja. Odločitev sodišča glede višine deležev v prvi pravdi obvelja za vso skupno premoženje, in ne le morebiti dveh vozil, ki sta predmet ugotovitvenega zahtevka v prvi pravdi. Bistveno je, da se razmerje ugotovljenih deležev v prvi pravdi nanaša tudi na ostale predmete skupnega premoženja, ki se kot tako ugotavlja v kasnejši pravdi. S tožbenim zahtevkom tako niti ni potrebno zajeti celotnega skupnega premoženja, pri ugotavljanju deležev zakoncev na skupnem premoženju pa mora sodišče ugotavljati prispevek vsakega zakonca z vidika vseh okoliščin iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij -ZZZDR (sedaj drugi odstavek 74. člena Družinskega zakonika- DZ) tako, da upošteva celotno pridobljeno skupno premoženje zakoncev, ne glede na vtoževani obseg skupnega premoženja. Zakonec lahko torej v ločenih pravdah uveljavlja (nov) zahtevek na ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar pa bo določitev deležev na njem v prvem postopku učinkovala in zavezovala v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Usoda skupnega premoženja je lahko le enaka.

13. Glede na dano situacijo, ko sicer odločitev v prvem postopku o višini deležev še ni pravnomočna, je pa bila tožba v tistem postopku vložena pred vložitvijo tožbe v obravnavanem primeru, je treba poudariti, da sodna odločba o deležih po naravi stvari vedno vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju, (ne glede na to, katere stvari in/ali premoženje ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev), saj mora biti ta skupaj 100%. S tem, ko sodišče enemu prisodi manjši ali večji delež, hkrati odloči tudi, da je delež drugega večji ali manjši. Pravda o višini deležev že teče, toženec pa v prvi pravdi uveljavlja s tožbo višji delež na skupnem premoženju od zakonsko domnevane polovice. On je tisti, ki mora v prvi pravdi trditi in dokazati višji delež od polovice, pri čemer (kot že pojasnjeno) sodišče ugotavlja prispevek vsakega zakonca z vidika vseh okoliščin tako, da upošteva celotno pridobljeno skupno premoženje zakoncev, ki ga morata predstaviti pravdni stranki. Če tožnik bremenu ne bo zadostil, bo obveljala zakonska domneva polovice. To pa pomeni, da zahtevek v prvi pravdi vsebuje tudi zahtevo, ki jo s spremembo tožbe v obravnavani zadevi uveljavlja tožnica. Zahtevka glede določitve deležev na skupnem premoženju (ne glede na vtoževani obseg skupnega premoženja) sta v takšni odvisnosti, da se izključujeta.

14. Pritožba utemeljeno opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih sklepa, da se je tožnica v prvi pravdi konkludentno strinjala z razporeditvijo deležev, kot jo je v tožbenem zahtevku opredelil toženec (tam tožnik). Tako iz navedb predmetne tožbe in vloge, s katero je tožnica spreminjala tožbo, kot tudi iz navedb odgovora na tožbo v prvi pravdi (priloga A48), je razvidno, da je tožnica zatrjevala svoj polovični delež, ki je enak zakonski domnevi in s tem ugovarjala uveljavljanemu višjemu deležu toženca. Tožnica je imela možnost vztrajati oziroma trditi, da sta deleža bivših zakoncev enaka, kar je tudi uveljavljala. Takšno ravnanje povsem zadošča. Ker gre za zakonsko domnevo, pa tudi ne bi bila dolžna karkoli storiti v potrditev svojega polovičnega deleža, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Na nasprotni stranki je breme, da izpodbije zakonsko domnevo oziroma dokaže, da je njen delež večji. Ni pa na tistemu, ki sicer opisuje, kakšno je bilo skupno življenje med zakoncema in kdo (in kako) je skrbel za določeno stvar, da dokaže zakonsko domnevo, ki jo mora sodišče upoštevati, ne glede na to, ali jo stranka uveljavlja. Nerazumljivo in protispisno je zato tudi razlogovanje sodišča, da tožnica ni storila nič proaktivnega v smeri, da bi zatrjevala svoj polovični delež. Glede na trditve tožnice v prvi pravdi se z določitvijo deležev v drugačnem razmerju od polovice ni strinjala. Tudi če se v odgovoru na tožbo (samo ta je v spisu; drugih vlog iz prve pravdi ni) tožnica (tam toženka) še ne bi izrekla o deležih na skupnem premoženju, ki jih je vtoževal toženec (tam tožnik), to ne pomeni, da jim v pravdi ne bi mogla več oporekati. Možnost ima do konca prvega naroka za glavno obravnavo. In tudi če pravdna stranka ne vloži izrecnega ugovora, a je iz njenih trditev razvidno, da meni, da sta deleža enaka, to še ne pomeni, da je zahtevek tožnika v celoti utemeljen in da mu sodišče ne more prisoditi manj. Vendar pa je kljub zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni navajala oz. ugovarjala, da je njen delež ena polovica, izpodbijana odločitev pravilna. Okoliščina, da v prvem postopku o višini deležev še ni odločeno, ni odločilna. Glede na vsebino načela enotnosti skupnega premoženja je z vložitvijo prve tožbe nastala visečnost pravde in tožnica ne more s spremembo tožbe v drugi kasnejši (aktualni) pravdi uveljavljati z zahtevkom upoštevanja zakonsko domnevne polovice na skupnem premoženju, ki je že vključena v zahtevku tožnika v prvi pravdi (saj tožnik tam zahteva v svojo korist več od domneve). Z drugimi besedami: če tožnik v prvi pravdi ne bo uspel izpodbiti domneve o enakih deležih, bo veljala domneva, kar je ravno to, kar želi tožnica. Dovolitev spremembe tožbe, s katero tožnica uveljavlja polovični delež na skupnem premoženju, bi pomenila odločanje o isti stvari.3

15. Glede na navedeno sodišče prve stopnje (v luči 185. člena ZPP) upravičeno ni dopustilo spremembe tožbe, saj to ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama; z dovolitvijo spremembe bi namreč prišlo do litispendence, ki pa narekuje zavrženje kasnejše tožbe, ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje utemeljenosti njenih zahtevkov (tretji odstavek 189. člen ZPP).

_Glede ponovne vključitve tožbenega dela glede zahtevka, ki je bil zavržen, v tožbeni zahtevek:_

16. Pravilna je tudi odločitev glede nedopustnosti spremembe tožbe z dne 14. 5. 2021 v delu, s katerim je tožnica (poleg uveljavljanja dodatnega zahtevka glede deležev na skupnem premoženju) ponovno vključila del tožbenega zahtevka glede prihrankov, ki je bil že zavržen s sklepom z dne 18. 3. 2021. Sodišče je kot prvi razlog, zakaj ne dovoli spremembe tožbe v tem delu, navedlo obstoj litispendence (do katere bi prišlo, če bi spremembo dopustilo). V času izdaje izpodbijane odločitve je res obstajala možnost visečnosti tožbe, če bi sodišče dopustilo spremembo tožbe s ponovnim enakim nedoločnim zahtevkom. Ker pa je do trenutka obravnavanja (v tem pritožbenem postopku) izpodbijanega sklepa že pravnomočno potrjeno zavrženje tožbe glede uveljavljanega enakega zahtevka (glej sklep I Cp 1296/2021 z dne 1. 9. 2021, list. št. 241), je s pravnomočnostjo prenehala možnost nastanka litispendence z morebitno dopustitvijo spremembe tožbe s ponovno postavljenim istim zahtevkom. Zato ta razlog ne more biti (več) utemeljena podlaga za presojo pravilnosti odločitve o ne-dovolitvi spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na prihranke (peta alineja prve točke v tožbi in peta alineja prve točke v vlogi z dne 14. 5. 2021).

17. Pritožbeno sodišče pa se strinja z dodatnim obširnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, zakaj meni, da ni pogojev za dopuščenost spremembe tožbe v spornem delu. Pojasnilo je, zakaj ocenjuje, da ni smotrno in ekonomično (v luči 185. člena ZPP) dovoliti ponovno uveljavljanje dela tožbenega zahtevka, ki je bil že zavržen. Neprepričljivo je tožničino pritožbeno ponavljanje, da je z vlogo z dne 14. 5. 2021 podala spremembo tožbe le glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju.4 Glede na kronologijo ravnanj tožnice in sodišča prve stopnje je slednje pravilno štelo, da je tožnica s čistopisom tožbenega zahtevka v omenjeni vlogi, v katerega je ponovno vključila del zavrženega zahtevka, spremenila tožbeni zahtevek. Pri tem okoliščina (ne)pravnomočnosti sklepa o zavrženju istega dela tožbe, to je glede zahtevka, ki ga je podala tožnica že v tožbi, ni ključno. Dejstvo je, da je tožnica, potem ko je bil predmetni del tožbenega zahtevka v enaki vsebini oziroma diktatu (kot je povzet v izpodbijanem sklepu) zaradi svoje nedoločnosti zavržen s sklepom z dne 18. 3. 2021, ponovno oblikovala tožbeni zahtevek v dobesednem citatu. Čeprav je nasprotna stranka in nižje sodišče tožnico pozivalo k odpravi nepopolnega dela tožbe oziroma v njej podanega zahtevka, je v spremembi tožbe ponovno vključila zavrženi del v čistopis po predlagani spremembi, ne da bi navedla, zakaj ponovno uveljavlja takšen zahtevek. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je tožnica v vlogi z dne 14. 5. 2021 podala (pavšalno) obrazložitev v smeri, da je že podala relevantne trditve v zvezi s prihranki, kar pa lahko le potrjuje, da pri vnosu ponovnega dela istega zahtevka v celoto tožbenega zahtevka ni prišlo pomotoma. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica izostanka svoje aktivnosti (ko kljub večkratnim pozivom sodišča, da odpravi nedoločnost in nejasnost glede zahtevka, postavljenega v tožbi, tega ni storila) ne more sanirati na način, da zavrženi del ponovno uveljavlja kot del tožbenega zahtevka s ciljem, da bi omenjeno sodišče ponovno odločalo (o tem delu zahtevka). Takšno ravnanje, ko tožnica tudi s ponovno podanim tožbenim zahtevkom v vlogi z dne 14. 5. 2021 ohranja nedoločnost zahtevka brez konkretnejših navedb, ni vzdržno, saj glede na v izpodbijanem sklepu opravljen test sorazmernosti (tehtanju pravic in položajev pravdnih strank), ki mu pritožba ne ugovarja, nakazuje njeno ravnanje v smeri zlorabe pravic. Ključno je, da je tožnica, ki jo je zastopal profesionalni pooblaščenec, po pozivu sodišča glede poprave zahtevka v tožbi, vlagala številne pisne vloge, s čimer ji ni bilo onemogočeno ali preprečeno, da tožbo po pozivu ustrezno in v roku popravi. Kljub vlogam, ki jih je podala, tožbe ni popravila, zaradi česar je sodišče prve stopnje 18. 3. 2021 izdalo sklep o zavrženju tega dela tožbe. V dani situaciji bi se z dopustitvijo predlagane spremembe in ponovno vključitvijo dela tožbenega zahtevka oziroma (pravilno) dela tožbe, ki je bil že zavržen, ne le izigravale zakonske procesne določbe postopka, pač pa tudi poseglo v pravico toženca do sodnega varstva, da se o njegovih pravicah odloči brez nepotrebnega odlašanja v razumnem roku. Takšno postopanje ne bi bilo smotrno, saj bi bilo najmanj neekonomično, čemur pa institut dovolitve spremembe tožbe ni namenjen.

18. V skladu z navedenim pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Glede na to, da so pritožbeni stroški obeh strank nastali v zvezi s procesnim sklepom, ki se nanaša na spremembo tožbe, bodo ti delili usodo pravdnih stroškov (upoštevaje uspeh strank v postopku), zaradi česar je to sodišče odločitev o njih pridržalo za končno odločbo (smiselna uporaba drugega odstavka 165. člena ZPP).

1 Drugače kot v pravnem mnenju iz leta 1992, ki ga omenja izpodbijani sklep. 2 Glej odločbi VS RS II Ips 261/2015, II Ips 296/2016 ter druge. 3 Primerjaj sklep VSL II Cp 1992/2018 in druge. 4 Nerazumljivo pa je tudi njeno nasprotovanje izpodbijani odločitvi, ko v pritožbi zatrjuje, da spremembe tožbe v omenjenem delu sploh ni podala. Učinek ne-podaje spremembe tožbe in zavrnitev dopustitve (podane) spremembe tožbe je na koncu enak.