Jedro

Tožnikovi razlogi za azil so preveč pavšalni in nekonkretizirani, poleg tega pa tudi prijava domnevnega fizičnega napada sosedov Srbov (ki jih naj ne bi poznal) policiji, ki naj ne bi reagirala, niso verodostojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. V navedeni odločbi je tožena stranka menila, da so tožnikove navedbe v lastnoročno napisani izjavi, s katero je izrazil namero za vložitev prošnje za azil v Republiki Sloveniji in v prošnji, napisani na predpisanem obrazcu z dne 6.5.2006, preveč pavšalne, nekonkretizirane in tudi delno same s seboj v neskladju in zato neverodostojne, zaradi česar je tožena stranka presodila, da tožnik zlorablja azilni postopek, prošnjo pa je tožena stranka zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, ker je menila, da je tožnik zavajal in zlorabljal azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, da mu v njegovi izvorni državi grozi preganjanje. Tožnik je navajal, da so ga kot Roma sosedi Srbi, ki jih osebno ni poznal, vsakodnevno žalili, preganjali, pa tudi pretepali. Pretepe je prijavil policiji, ki pa ni reagirala. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla tudi na Direktivo Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da je na verodostojen in prepričljiv način predstavil razloge, zaradi katerih prosi za azil, kar bi bil dolžan storiti v smislu 29. člena ZAzil in na kar je bil pred podajo vloge za azil tudi opozorjen. Sodišče se tudi strinja z oceno tožene stranke, da tožnik ni opisal nobenega konkretnega dogodka preganjanja in je le na splošno navedel, da so ga vsakodnevno maltretirali njegovi sosedi Srbi (ki jih osebno ne pozna), da so ga psovali, mu grozili, da ga bodo ubili in tudi pretepali. Da gre za namerno zavajanje in zlorabo azilnega postopka se strinja tudi sodišče prve stopnje, saj tožnik ni zaprosil za azil ob prvem ilegalnem prehodu preko državne meje, ko so ga obmejni organi izročili hrvaškim organom, pač pa šele pri drugem ilegalnem prehodu preko meje, ko so ga slovenski organi prijeli na avtobusni postaji v Ljubljani. Kot tožbeno novoto pa je sodišče zavrnilo tožnikove navedbe v njegovi tožbi, da je bil vpoklican v srbsko vojsko z namenom "čiščenja", torej da naj bi pobijal civilne prebivalce romske in albanske narodnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožnik poudarja, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, sam kot prava neuka stranka pa ni znal navesti za postopek pomembnih okoliščin in bi ga sodišče moralo zaslišati, saj bi le z zaslišanjem sodišče lahko ugotovilo, da tožnik ne zlorablja azilnega postopka. Tožnik je bil namreč preganjan s strani večinskega prebivalstva, preganjanje je bilo intenzivno in dolgotrajno, izvajali pa so ga njegovi sosedje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Tožnikove navedbe v nameri za vložitev prošnje za azil in v sami prošnji za azil so tudi po oceni pritožbenega sodišča preveč pavšalne in v celoti nekonkretizirane, da vzbujajo resničen dvom v njihovo resničnost. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da bi moral tožnik na podlagi določbe 4. odstavka 29. člena ZAzil (na katero je bil opozorjen) dati svojo izjavo verodostojno in prepričljivo, še posebno, ker ni predložil morebitnih dokazov o resničnosti njegove izjave o preganjanju v izvorni državi zaradi njegove romske narodnosti. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko zaprosil za azil, če bi ga resnično potreboval, že ob prvem ilegalnem prehodu čez državno mejo in ne šele po drugem prehodu po dveh dneh bivanja v Sloveniji. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev tožene stranke o zavajanju in zlorabljanju azilnega postopka in o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor tožnika o tem, da je v obravnavani zadevi prišlo do napačne odločitve tožene stranke in sodišča zaradi tega, ker tožniku ni bilo omogočeno, da bi bil zaslišan. V obravnavani zadevi tožena stranka ni izvajala rednega ugotovitvenega postopka, saj je imela tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostno podlago za odločitev v pospešenem azilnem postopku (skrajšanem upravnem postopku) že v tožnikovi nameri za vložitev prošnje za azil in v sami prošnji za azil. Že na podlagi navedenih vlog je tožena stranka lahko razbrala, da tožnik zlorablja azilni postopek, saj mu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v obliki in intenzivnosti, kot se je izoblikovalo kot pravni standard v upravni sodni praksi in so bili zato ti razlogi pač lažno predstavljeni. Tožnik je zelo pavšalno navajal preganjanje s strani Srbov oziroma sosedov, ki pa jih naj ne bi poznal. Zaradi različnih navedb o preganjanju in fizičnih napadih, kar naj bi tudi prijavil policiji, ki pa naj ne bi reagirala, kar je glede na splošno znana dejstva manj verjetno, je tožena stranka ob oceni, da gre za zlorabo azilnega postopka, ugotavljala le obstoj razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ob ugotovitvi teh razlogov je tožena stranka lahko utemeljeno odločila v pospešenem azilnem postopku oziroma skrajšanem upravnem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil, v katerem pa tožnika ni bilo treba zaslišati. Ob tako izvedenem postopku pa tudi predlog tožnika v njegovi tožbi, da sodišče opravi glavno obravnavo, pri tem pa ne ponudi nikakršnih dokazov za svoje trditve, tudi neoprava glavne obravnave ni vplivala na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Zato nista podana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

Pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa sodišče ni upoštevalo, saj je ta pritožbeni razlog upošteven le tedaj in le toliko, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje, kar pa v obravnavanem primeru ni. Zato je ta pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.