Jedro

Ker tožeča stranka ni podala nikakršnih trditev in dokazov, kdaj in na kakšen način je uresničila svojo odstopno pravico, ni izkazala, da je do prenehanja naročniškega razmerja prišlo in da so posledično izpolnjeni pogoji za vračilo sorazmernega dela prejete posebne ugodnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijano sodbo se razveljavi ter se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi VL 168304/2013 z dne 29. 10. 2013 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne uporabe materialnega pava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje, ter naloži toženi stranki plačilo stroškov. Priglasila je pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je listinsko dokumentacijo napačno razlagalo ter prišlo do napačnih zaključkov zlasti glede pogodbenih določil in veljavnosti splošnih pogojev. Sodišče je napačno zaključilo, da tožeča stranka zatrjuje obveznost plačila po izdanih računih izključno po naročniški pogodbi z dne 29. 5. 2006. Tožeča stranka pojasnjuje, da upravičenost višine posameznih postavk zaračunanih storitev izhaja iz priloženega cenika ter izpiska klicanih številk, ki je priloga posameznim računom, tožena stranka pa jim ni nasprotovala. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, saj tožena stranka ni prerekala višine postavk v računih, pač pa le, da je terjatve plačala v celoti in da je prekinila razmerje. Nasprotna stranka posameznim zaračunanim storitvam oziroma njihovem obsegu ni nasprotovala. Tožeča stranka kot zmoten označi zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 73. točke splošnih pogojev za odstop od naročniškega razmerja kot tudi zaključek, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za plačilo sorazmernega dela ugodnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP pa sodišče druge stopnje razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je zatrjevala sklenitev naročniške pogodbe z dne 29. 5. 2006, ki je bila delno spremenjena s sklenitvijo pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 7. 12. 2012. Tožbeni zahtevek zajema plačilo računov za opravljene storitve iz naročniškega razmerja ter povračila sorazmernega dela prejete posebne ugodnosti zaradi predčasnega prenehanja naročniškega razmerja. Tožeča stranka poleg vtoževanih računov s specifikacijo (A5 – A10), prilaga še izpisek klicanih številk in izpisek iz poslovnih knjig ter splošne pogoje z dne 25. 10. 2010 (A13). Tožena stranka drugih ugovorov razen tega, da ni bila v razmerju s tožečo stranko oziroma, da je vse obveznosti poplačala in sama prekinila pogodbeno razmerje, ni podala.

7. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela zadosti dokazati trditev, da je bila obveznost plačila zagotovljenih storitev po priloženih računih, dogovorjena z naročniško pogodbo z dne 29. 5. 2006. Pritožba utemeljeno opozarja, da toženka v tej smeri ni podala obrazloženih ugovorov oziroma konkretizirane trditvene podlage. Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi opredelila račune, na katerih utemeljuje vtoževani znesek in jih specificirala. Kot pravilno navaja pritožba, obsegu opravljenih storitev tožena stranke ni argumentirano nasprotovala, prav tako tudi ne po višini (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pri tem pa ni na sodišču, da izven trditvene podlage tožene stranke preizkuša pravilnost obračunanih storitev oziroma računov. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki torej neutemeljeno očitalo, da ni moglo ugotoviti, ali posamezne obveznosti po računih A5 – A10 predstavljajo dogovorjeno obveznost in če je njihova višina ustrezna in skladna s pogodbenim dogovorom. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je tožba v delu, ki se nanaša na plačilo računov za opravljene storitve z naročniškega razmerja, nesklepčna, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati k dopolnitvi (285. člen ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na neutemeljenost zahtevka za plačilo storitev na podlagi predloženih računov, je preuranjena.

8. Vračilo sorazmernega dela prejete ugodnosti v primeru predčasne odpovedi naročniškega razmerja, predstavlja pogodbeno kazen v smislu 247. člena Obligacijskega zakonika. Pogodbena kazen je v luči določb Zakona o varstvu potrošnikov (24. člena) v korist podjetja dovoljena le, če je v skladu z VSC Cp 1418/2006, Cp 1283/2006 in druge). Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je do povračila sorazmernega dela posebne ugodnosti upravičena, ker je naročniško razmerje s tožečo stranko prenehalo pred potekom minimalnega dogovorjenega obdobja veljavnosti pogodbe na podlagi njenega odstopa od pogodbe. Vendar pa sodišče prve stopnje zaključi, da zahtevek tožeče stranke v zvezi z vračilom prejete ugodnosti, ni utemeljen, saj pravilno ugotovi, da tožeča stranka ni izkazala odstopa in s tem predčasnega prenehanja naročniškega razmerja kot pogoja za vračilo ugodnosti po 4. točki Pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 7. 12. 2012. Tožeča stranka zatrjuje, da je uresničila pogodbeno dogovorjeno odstopno pravico. Uresničitev odstopne pravice povzroči razvezo pogodbenega obligacijskega razmerja že na podlagi enostranske izjave volje ene pogodbene stranke. V kolikor stranki načina uresničitve odstopne pravice s pogodbe ne uredita, se smiselno uporabljajo po 14. členu OZ pravila o izjavi volje, potrebne za sklenitev pogodbe. Izjava pa začne učinkovati, ko jo prejme druga pogodbena stranka (28. člen OZ). Ker tožeča stranka ni podala nikakršnih trditev in dokazov, kdaj in na kakšen način je uresničila svojo odstopno pravico, ni izkazala, da je do prenehanja naročniškega razmerja prišlo in da so posledično izpolnjeni pogoji za vračilo sorazmernega dela prejete posebne ugodnosti. Ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožeča stranka dolžna dokazati odstop od pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo določanje, saj je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (458. člen ZPP). V novem odločanju bo potrebno razmejiti zahtevke iz naročniškega razmerja z zahtevki iz naslova povračila sorazmernega dela posebne ugodnosti. Iz predloženih računov pritožbeno sodišče ne more izluščiti zneskov, ki se nanašajo na naročniško razmerje. Tožeča stranka ni upravičena do zneskov, ki se nanašajo na spremembo pogodbe s pogodbeno kaznijo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).