Jedro

Pravnemu subjektu ni mogoče pripisati obveznosti, nastale po prenehanju tega subjekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 1.12.2006, opr. št. 2006/01039 v veljavi v točki 1 in 3 izreka. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 168,36 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno pravno stališča sodišča prve stopnje, da ne velja enoletni rok za uveljavljanje zahtevka, saj iz najemne pogodbe z dne 25.10.1993 nesporno izhaja, da je bila najemnica poslovnih prostorov družba R. d.o.o. Ta je bila izbrisana iz sodnega registra dne 30.12.2002, predlog za izvršbo pa je bil vložen šele v letu 2006, torej očitno prepozno. Ker sodišče tožbenega zahtevka ni zavrglo, je zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe pravdnega postopka. Tudi dejstvo, da se je postopek deložacije končal zoper toženca kot družbenika tega ne spreminja. Toženec namreč ni bil v ničemer obogaten, bil je le družbenik najemnika R. d.o.o. in je bilo zato potrebno v roku enega leta uveljavljati terjatve, ki so zadevale družbo. Splošno je tudi znano, da toženec živi v A. in da ni mogel imeti v posesti predmetnega poslovnega prostora. Tudi navedena pooblaščenka, ki naj bi sodelovala v njegovem imenu pri deložaciji ni mogla imeti pravega pooblastila, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Toženec je namreč v Sloveniji imel za pooblaščenca le svojega sina. Pritožnik zato sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zahtevek zavrže ali zavrne, tožečo stranko pa obremeni s stroški postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo le tej v celoti nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri inštančnem sojenju. Sodba, izdana v takem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bil pritožnik pravilno poučen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko podlago izpodbijane sodbe, in le ob teh dejstvih lahko preizkuša, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožbeni zahtevek izvira iz neplačane najemnine za obdobje od februarja do marca 2006 za poslovni prostor, ki je bil predmet najemne pogodbe tožeče stranke z družbo R. d.o.o., sklenjene 25.10.1993 ter da je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra 30.12.2002, je ključna pritožbena navedba usmerjena v trditev, da tožeča stranka vtoževane terjatve ni uveljavljala v roku enega leta od izbrisa družbe. V kolikor bi šlo za obveznosti družbe, je bilo le-te dejansko možno uveljavljati v roku enega leta po objavi izbrisa družbe (4. in 5. odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod v zvezi s 394. in 456. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD), vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ne gre za tovrsten primer, saj je toženec sam neposredno nastopal kot dolžnik (priloga A 14). Že po naravi stvari ni mogoče, da se pravnemu subjektu pripiše obveznost, nastalo krepko po prenehanju istega subjekta. Ravno za to gre v konkretni zadevi: ni sporno, da je družba R. d.o.o. prenehala v decembru 2002 in s tem izgubila pravno in poslovno sposobnost, vtoževane terjatve pa po nastanku segajo v leto 2006. Toženec je bil tisti, ki bi moral v skladu s sklepom o izvršbi (priloga A14) izprazniti poslovni prostor, a tega ni storil in ga je imel v uporabi še naprej, zato je sklicevanje na enoletni rok po določbah ZFPPod in ZGD pravno zgrešeno. Pritožbene trditve, da poslovnega prostora ni uporabljal, ker živi v Avstraliji in je splošno znano, da ne biva v S., pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP), medtem, ko so trditve o morebitnem hibnem pooblastilu pooblaščenke pri deložaciji za tak spor irelevantne. Ker je bila deložacija opravljena v marcu 2006, je toženec tožeči stranki v vsakem primeru preprečeval uporabo poslovnega prostora in je njen zahtevek skladno z določbo člena 198 OZ utemeljen, sami višini zahtevka pa toženec obrazloženo sploh ni oporekal. Tako se izkaže pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava za neutemeljenega, enako pa velja glede pritožbenega očitka o kršitvi pravil pravdnega postopka. Pritožnik obrazloženo sploh ne pove, v čem naj bi se ta kršitev odražala, zato je sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) preverilo, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s takšno kršitvijo, a le-teh ni ugotovilo. Ravno nasprotno, sodišče je jasno in obširno navedlo vsa odločilna dejstva, ki jih je vzelo v podlago svoje odločitve, vsi navedeni razlogi pa omogočajo preizkus izpodbijane sodbe in potrjujejo njeno pravilnost. Ostala pritožbena izvajanja pa merijo na očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.

Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev postopka ni zagrešilo, prav tako pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V pritožbi uveljavljena razloga tako nista podana, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).