Jedro

Niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjene pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Tudi po mnenju sodišča objektivne okoliščine poslov izkazujejo, da gre za posle z namenom izogibanja davčnim obveznostim kot je to pravilno ugotovil pritožbeni organ. Kot določa četrti odstavek 74. člen ZDavP-2 se z izogibanjem ali zlorabo predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavezancu za davek za leto 2010 dodatno odmeril davek od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) v znesku 96.698,34 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 5.060,44 EUR. Nadalje mu je odmeril tudi obresti od akontacij DDPO za leto 2011 v skupnem znesku 1.266,55 EUR, kar vse mora biti plačano v 30-ih dneh.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da so v zadevi sporni stroški po pogodbi o poslovodenju. Na kontu 418400 je zavezanec za A.A. in B.B. izkazal stroške storitev za leto 2010, za vsakega v znesku 50.000,00 EUR. Gre za obračunane stroške pogodbe o poslovodenju oziroma delu. Zavezanec za davek je od gornjih zneskov obračunal 25 % dohodnino in 6 % PIZ, pri čemer obračunani pogodbi nista bili plačani. Niti pogodba o poslovodenju niti pogodba o opravljanju dela niti aneksi, ki določajo višino nagrad za A.A. in B.B. za posamezno leto, ne določajo roka za plačilo le teh. Dejansko do plačil upravičencema sploh ni prišlo. Obstaja realna možnost, da plačila ne bodo nikoli izvedena, in da gre zgolj za obračunske kategorije. Na ta način se obveznosti, sicer knjižene na kratkoročne obveznosti, po vsebini izenačijo z elementi kapitala zavezanca za davek, s to razliko, da ta vzpostavitev obveznosti ni podlegla dejanskemu plačilu davka, kot je to pri prenosu čistega dobička poslovnega leta po obračunu DDPO. V zadevi se prepletata tako funkcija poslovodenja kot tudi lastništvo zavezancev za davek, kar pojasni. V nadaljevanju se sklicuje na drugi odstavek 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Meni, da je zavezanec za davek te pogodbe obračunaval izključno iz razloga optimiranja davčne osnove. V vseh letih od ustanovitve zavezanca za davek pa do nadzorovanega leta 2010, je bila samo na račun zneskov neto nagrad kumulativna davčna osnova znižana za 1.055.285,91 EUR. Zato davčni organ ne priznava stroškov po obeh omenjenih pogodbah v skupni višini 106.000,00 EUR, za kar je tudi popravil obračun DDPO za nadzorovano leto.

3. Zavezanec je med svojimi obveznostmi še vedno vodil tudi obveznosti za leto 2005 v skupni višini (brez dohodnine in PIZ) 240.961,44 EUR. Skupaj z dohodnino in PIZ pa je skupni znesek nagrad za to leto 340.585,84 EUR. Pogodbenik, v konkretnem primeru A.A., bi lahko zahteval plačilo. Podobno kot četrti odstavek 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) tudi SRS 28.23 določa, da se stanje sredstev in dolgov po poslovnih knjigah najmanj enkrat na leto uskladi z dejanskim stanjem ugotovljenim pri popisu. To pa je v letu 2010 že zastarana obveznost zavezanca za davek za plačilo po pogodbi o poslovodenju za leto 2005. Slednje bi moral ugotoviti že sam zavezanec za davek. Ker pa tega ni storil, je povečanje prihodkov v popravljenem obračunu DDPO izvedel davčni organ.

4. Glede obračuna obresti na posojila ugotavlja naslednje. Na podlagi pogodbe o prevzemu dolga z dne 4. 1. 2010 je C. prevzel dolg od D. d.o.o., ki je nastal s posojili s strani zavezanca za davek v letih 2008 in 2009 v skupnem znesku 600.000,00 EUR. V nadzorovanem letu je torej zavezanec za davek terjatev do D. d.o.o. nadomestil s terjatvijo do C. V omenjenem letu je konec leta terjatev za obresti v višini 36.932,87 EUR storniral z dobropisom ter hkrati zmanjšal finančne prihodke na kontu 775000. Davčni zavezanec je tako v davčnem obračunu izkazal premalo prihodkov in prenizko davčno osnovo upoštevaje določilo šestega odstavka 19. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

5. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT-499-14-54/2013-2 z dne 16. 10. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi samo meni, da je na podlagi izpeljanega postopka dovolj očitno, da je bil dogovor o plačilu za opravljeno delo po pogodbah sklenjen izključno z namenom, da pritožnik izkazuje odhodke za stroške, ki jih je na podlagi računovodskih predpisov dolžan izkazati v svojih poslovnih knjigah v skladu s temeljno računovodsko predpostavko, to je upoštevanjem nastanka poslovnih dohodkov (Uvod v SRS/06 točka 5). V skladu z njim je treba računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pritožnik v obravnavanem obdobju in v preteklih obdobjih nagrade oziroma dogovorjenih plačil ni izplačeval, prav tako jih izvajalca nista nikoli terjala. Po presoji drugostopnega organa je pritožnik s B.B. in A.A. plačilo za opravljanje storitve dogovoril le na videz in izključno zaradi izkazovanja odhodkov, kar v posledici pomeni nižjo davčno osnovo pritožnika iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb. V danem primeru gre za specifično situacijo, saj sta izvajalca hkrati tudi družbenika in tudi bližnja sorodnika. To pa pomeni, da se skupaj lahko dogovarjata in tako sama odločata o vsebini pogodbe, kot tudi o njeni dejanski realizaciji. Vsekakor je možno, da poslovodja ali druga oseba v družbi opravlja delo tudi brez obljube o nagradi, kar pa je nedvomno najbolj verjetna situacija takrat, ko je poslovodja oziroma izvajalec tudi družbenik. Da gre v danem primeru za zlorabo predpisa, ki ureja podjemno pogodbo iz 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zlorabo pravil, ki jih ureja SRS v delu, kjer določa obveznost izkazovanja odhodkov, čeprav do realizacije plačila stroška ne pride, izhaja tudi iz ugotovitev o enaki praksi, to je sklepanju pogodb o poslovodenju in neizplačilu dogovorjenih nagrad tudi pri ostalih družbah iz skupine E., kjer A.A. in B.B. nastopata v enakih funkcijah poslovodstva in družbeništva. Takšno postopanje pritožnika ne bi bilo mogoče, če bi kot izvajalec nastopala oseba, ki ne bi bila hkrati družbenik tožnika.

6. Navedbe pritožnika, da so ugotovitve davčnega organa neprepričljiva ugibanja, zavrne kot pavšalne, saj pritožnik ne navede konkretnih dejstev, ki bi izpodbila sklepanja prvostopnega organa. Ob tem se sklicuje tudi na 76. člen ZDavP-2. Prav tako se ne strinja s trditvijo pritožnika, da proračun z njegovim postopanjem, ko ni izplačal dogovorjenih zneskov, ni ničesar izgubil. S tem, ko je pritožnik v letu 2013 "na zalogo" plačal samo del davkov in prispevkov, je želel vplivati na presojo davčnega organa, saj je to storil v času, ko je že tekel inšpekcijski postopek. V tem pogledu je tudi neupoštevana navedba pritožnika, da plačilo davkov in prispevkov za A.A. v letu 2013 predstavlja delno poplačilo oziroma pripoznavo dolga iz leta 2005. Prav tako se drugostopni organ ne spušča v ugovore glede vprašanja kršitve določbe 397. člena ZDavP-2, saj v zvezi s tem izpodbijana odločba ne vsebuje nobene meritorne odločitve ali ugotovitve, ki bi vplivala na tožnikov pravni interes. V nadaljevanju se sklicuje na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da se transakcije, s katero davčni zavezanci ali skupina davčnih zavezancev, ki so med seboj povezani in sodelujejo v isti transakciji, ustvarijo umetni položaj, katerega edini cilj je ustvariti pogoje, potrebne za pridobitev davčnih ugodnosti, ne upoštevajo. Treba jih je ponovno opredeliti tako, da se vzpostavi položaj, kot bi obstajal, če transakcije, ki so privedle do davčnih ugodnosti, ne bi bilo.

7. Zavrne tudi pritožbene očitke glede povečanja prihodkov iz naslova obračunanih obresti na posojila družbi D. d.o.o. Prevzem dolga, na katerega se sklicuje tožnik, je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, se katero se prevzemnik zaveže, da vstopi na mesto dolžnika v razmerju do upnika. S tem pa ne gre za nastanek nove obveznosti. Gre za prejšnjo identično ne pa novo pravno razmerje. Prihodki iz naslova obresti morajo biti izkazani v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZDDPO-2. 8. Tožnik v tožbi najprej poudari, da namen transakcij ni bil optimizacija davčne osnove, pač pa ustrezno nagrajevanje družbenikov za delo v družbi. V postopku po njegovem ni sporno, da je družba iz naslova storitev, ki sta jih opravila posameznika, izkazovala prihodke, in da gre za stroške, ki so bili neposredno povezani z opravljanjem dejavnosti. Citira tudi smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave. V nadaljevanju se sklicuje na določila ZGD-1 ter ZDDPO-2. Meni, da zaključek prvostopnega davčnega organa, da bi fizičnim osebam, ki sta opravili delo, lahko pripadal dobiček, ni pravilen. Pomembno je, da bi bila višina nagrade za opravljeno delo v primeru, ko družba ne bi obračunala stroškov po poslovodni in podjemni pogodbi, bistveno drugačna. Družbeniki bi si načeloma na letni ravni razdelili le dobiček, ki bi jim pripadal kot prinašalcem kapitala. Meni, da pri podpisanih pogodbah ne gre za navidezne pravne posle na podlagi vsaj dveh dejstev, to je dobičkonosnosti družbe brez upoštevanja stroškov dela A.A. in B.B. ter delitve dobička med družbenike. Davčni organ je v postopku ugotavljal, da bi si družbenika lahko dobiček izplačala tudi preko dividend. Možnost je sicer zakonita, vendar z vidika davkov pomeni izogibanje plačevanja dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Slednje je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi. Ugotavlja, da je davčni organ v nasprotju z določili ZDavP-2 ter OZ sklenjene podjemne pogodbe opredelil kot navidezni pravni posel. Ministrstvo za finance pa je zaključilo, da gre za posel izogibanja plačila davkov. Strinja se celo s tem, da si družbeniki ne izplačujejo honorarja za opravljeno delo družbenikov, kar je pravilen in zakonit način optimizacije davkov.

9. Glede načel davčnega postopka tožnik meni, da je prišlo do kršitev načela sorazmernosti, materialne resnice in pravil o dokaznem bremenu. V zvezi s preverjanjem ustreznosti izkazanega dobička družbe predlaga postavitev izvedenca, ki naj odgovori na vprašanje, kakšni bi bili stroški storitev ali dela v primeru, ko bi storitve, ki so bile opravljene s strani družbe drugim pravnim osebam, za družbo opravljale druge pravne ali fizične osebe. Glede načela materialne resnice poudarja, da davčni organ v postopku ne ugotavlja dejstev, ki so v korist davčnemu zavezancu. Izpodbijana odločba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj so njeni bistveni razlogi sami s sabo v nasprotju. Tako se na strani 6 obširno utemeljuje, da zakonodaja za poslovodne pogodbe predpisuje obveznost plačila, na strani 7 odločbe pa, da obveznost plačila družbe po predmetnih pogodbah davčni organ ne priznava, oziroma jih z davčnega vidika šteje kot navidezni pravni posel. V nadaljevanju izpodbija nekatere najbolj sporne ugotovitve davčnega organa, med katerim je prva ta, da so bile nagrade dogovorjene ob koncu leta, ko je bilo že moč predvideti poslovne rezultate in pričakovani čisti dobiček. Meni, da taka trditev ne drži. Dvom je lahko zgolj podlaga za to, da davčni organ preveri višino stroškov, ne pa da podvomi o tem, ali so stroški sploh nastali. Strošek dela tudi ni presegel ravni tržnih cen. Poleg tega je bil v letu inšpiciranja znesek honorarja za delo poslovodje in njegovega pomočnika relativno nizek. Kljub temu, da sta imela brata A.A. in B.B. pogodbena razmerja pri več osebah, (redna zaposlitev ali pogodba o poslovodenju) ni nobenega dvoma o tem, da delo ne bi bilo opravljeno. Zato ne gre za navidezni pravni posel. Neutemeljeno je tudi razlikovanje med pojmoma fiktivni in navidezni posel. Zaključek, da naj bi bil namen poslovodnih pogodb izključno v izogibu davčnih ugodnosti ter zniževanju davčne osnove, je tako preuranjen. Dejstvo je, da imata na podlagi sklenjenih pogodb pravico do plačila ne glede na to, da plačilo fizični osebi ni bilo izvršeno. Proračun z postopanjem davčnega zavezanca ni ničesar izgubil. Zgolj okoliščina, da denarna sredstva fizični osebi niso bila nakazana, samo po sebi še ne more biti razlog, da strošek davčno ni bil priznan. V nadaljevanju pojasnjuje tudi proces dela v svetovalni pisarni. Meni, da se davčni organ zapleta tudi pri razumevanju in razlagi zastaranja. Zastarana obveznost je še vedno obveznost, ki jo dolžnik lahko veljavno izpolni. V zvezi s tem davčni zavezanec dodaja, da vložitev REK obrazca v letu 2013 ter poravnavo dela dolga do g. A.A. pomeni pripoznavanje dolga, saj je v skladu s pravili o vrstnem redu obračunanja izpolnitve po 287. členu OZ najprej potrebno poplačati zapadli dolg, v tem primeru torej dolg iz leta 2005. Meni, da se omenjeni stroški prištevajo med davčno priznane odhodke po 29. členu ZDDPO. Pavšalne navedbe davčnega organa so za davčnega zavezanca nesprejemljive. Tudi razlaga 379. člena ZDavP-2 je zmotna. Da bi lahko davčni organ dejansko stanje ugotovil celovito, bi moral preveriti elektronsko pošto in zaslišati ključne priče, primeroma zaposlene pri davčnem zavezancu, ki bi lahko jasno odgovorile na vprašanje, ali brata A.A. in B.B. za davčnega zavezanca opravljata delo. Ni namreč pravilno stališče, ki pisni dokumentaciji daje večjo težjo od ostalih dokazov. Tudi navedbe drugostopnega organa v zvezi z oškodovanjem proračuna, so pavšalne in zavajajoče. 10. Glede prevzema dolga C. vztraja na svojem stališču, da je davčni zavezanec terjatev do družbe C. vzpostavil v mesecu januarju 2010 in bi zato lahko šele v tem mesecu zahteval dogovor o višini obrestne mere. Ta pa je takrat s pribitkom znašala 2,251 %, kar pomeni, da višina letnega zneska obresti znaša 13.506,00 EUR. Meni, da je zato zahteva davčnega organa, da poveča davčno osnovo iz omenjenega naslova, utemeljena le do zneska 13.506,00 EUR, kar je po njegovem tudi v skladu z 19. členom ZDDPO-2. 11. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in v celoti odpravi izpodbijano odločbo in s sodbo samo odloči o zadevi, oziroma da v skladu 64. členom ZUS-1 tožbi ugodi in s sodbo v celoti odpravi izpodbijano odločbo ter prvostopnemu organu naloži, da v 30-ih dneh izda nov upravni akt. 12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi smiselno podaja enake ugovore, kot jih je podala že v pritožbi. Zato se v izogib ponavljanju v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki izhajajo iz odločbe prvostopnega organa in iz odločbe organa druge stopnje. Sklicuje se tudi na razloge, ki jih je navedlo Upravno sodišče v sodbi I U 1044/2015 z dne 1. 12. 2015 glede stroškov poslovodenja, saj gre po vsebini za istovrstno zadevo. Sodišču tako predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, pri čemer se sklicuje na 59. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožeča stranka v obračunu DDPO za leto 2010 izkazovala odhodke iz naslova obračunanih stroškov dela na podlagi pogodbe o poslovodenju z dne 7. 2. 2005 za direktorja A.A. in pogodbe o delu z dne 3. 1. 2006 za pomočnika direktorja B.B. Pri tem zneski nagrad oziroma dohodkov, ki so bili dogovorjeni po teh pogodbah, izvajalcema dejansko niso bili izplačani. Pogodbo o poslovodenju je tožnik sklenil s A.A., ki je bil v obravnavanem obdobju direktor in posredni lastnik s 40 % deležem pri tožniku, pogodbo o delu pa z B.B., ki je imel 20 % delež v lastništvu in funkcijo pomočnika direktorja. Obe pogodbi je podpisal A.A. Davčni zavezanec je od leta 2005 akumuliral za 1.055.258,91 EUR neporavnanih neto obveznosti, saj od leta 2005 do vključno kontroliranega leta A.A. in B.B. po omenjenih pogodbah, ki so bile podlaga za izkazovanje odhodkov v obračunu DDPO in obveznosti v poslovnih knjigah, ni izvršil nobenih izplačil. Plačil ni izvršil niti v letu 2013, ko je za del izkazanih obveznosti davčnemu organu predložil REK obrazce in plačal dohodnino ter prispevke. Pri tem je prvostopni organ še ugotovil, da so tudi druge družbe, v katerih družbenika sta A.A. in B.B., v letu 2013, ko je bil pri davčnem zavezancu in tudi v nekaterih drugih njunih družbah že v teku inšpekcijski postopek, obračunale dohodnino in prispevke od pogodb o poslovodenju oziroma opravljanju dela.

16. Med strankama ostaja sporno, ali je prvostopni organ pravilno in zakonito opredelil stroške, ki jih je tožnik izkazal na podlagi sklenjenih pogodb o poslovodenju z direktorjem A.A. in pomočnikom B.B. kot davčno nepriznane odhodke. Tudi po presoji sodišča do obračuna takih stroškov ne bi moglo priti, če ne bi šlo za povezane osebe. Z davčnega vidika je potrebno posle obravnavati v skladu z določbo 5. člena ZDavP-2 po njihovi dejanski ekonomski vsebini. Pri tem se upoštevajo vse okoliščine primera in tudi dejstvo, da gre za posle, sklenjene med povezanimi osebami.

17. Kriterij za presojo posla po ekonomski vsebini je v danem primeru presoja, ali bi bil posel pod takšnimi pogoji sklenjen tudi, če ne bi šlo za povezane osebe. Med strankama niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjen pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Ob tem tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tudi ne zanika dejstva, da se je to zgodilo proti koncu leta ter da v spornih pogodbah rok za plačilo nagrade sploh ni bil določen. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Trditve, da je bil rok izplačila dogovorjen ustno, je neizkazan. Tudi po mnenju sodišča objektivne okoliščine poslov izkazujejo, da gre za posle z namenom izogibanja davčnim obveznostim kot je to pravilno ugotovil pritožbeni organ. Kot določa četrti odstavek 74. člen ZDavP-2 se z izogibanjem ali zlorabo predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno izogibanje ali zloraba se šteje, da je nastala davčna obveznost ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih, to je ekonomskih dogodkov.

18. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da bi morala davčna organa v zvezi s četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2 uporabiti določbo ZDDPO-2 o transfernih cenah. Ni sporno, da bi poslovodja ali njegov pomočnik za opravljeno delo lahko dobila ustrezno plačilo. Tudi niso sporna določila Smernic OECD, niti sodna praksa, na katere se tožnik prav tako sklicuje. Vendar kot ugotovljeno v danem primeru namen pogodb o poslovodenju oziroma o delu ni bilo plačilo za opravljeno delo, pač pa je bil njihov namen izogibanje predpisov o obdavčenju. Dejansko stanje je bilo zato v zadevi po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno, odločitev pa temelji na pravilnih in obrazloženih razlogih. Pavšalne navedbe o spornih dejstvih in navajanje pravnih podlag ter sodnih praks, ki jih navaja tožnik, ne prepričajo o nasprotnem.

19. Predlog za postavitev izvedenca, pregled elektronske pošte, oziroma predlog za zaslišanje prič, ki jih tožnik podaja v tožbi, so po mnenju sodišča nesubstancirani pa tudi neutemeljeni. Tožnik ne pove, kakšne vrste izvedenca naj sodišče postavi oziroma konkretno poimensko ne navede priče, ki naj jih zasliši in tudi ne, kaj bi te povedale. Po drugi strani vprašanje, ali so stroški poslovodnih oseb previsoko izkazani, niti ni predmet presoje v tem upravnem sporu ob ugotovitvi, da so pogodbe služile zgolj za namene izogibanja davkov. Katero elektronsko pošto bi bilo potrebno preveriti in s kakšnim namenom, tožnik prav tako ne pojasni.

20. Glede zatrjevanih kršitev načel davčnega postopka sodišče ugotavlja, da so navedbe podane na pavšalni ravni oziroma na pravilnost odločitve ne vplivajo. V ostalem in glede ugovorov, ki se nanašajo na terjatev do povezane družbe C. ter v delu glede zastaranja se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge prvo in drugostopnega davčnega organa in se z njimi strinja.

21. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.