Jedro

Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prvega tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo po tar. št. 3009 v znesku 40,80 EUR, pa tudi po tar. št. 3010 v znesku 33,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvi tožnik, ki pritožbenih razlogov ne specificira, opozarja pa na napačnost izpodbijanega sklepa in nasprotja v obrazložitvi. Izpostavlja zapis v obrazložitvi, da prvi tožnik v letu 2015 ni posloval, zato nima prihodka, medtem ko je v nadaljevanju navedeno, da prvi tožnik posluje. Čeprav je sodišče v 6. točki obrazložitve ugotovilo, da prvi tožnik nima računa, ne posluje in ni likviden ter nima unovčljivega premoženja, je nesmiselno zaključilo, da lahko plača dolžno sodno takso. Navedba sodišča, da prvi tožnik ni podal trditev o odsotnosti premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrožal svojo dejavnost, je v nasprotju z listinami. Poudarja, da sodišče ne razume osnovnih pojmov likvidnosti, poslovanja družb, vlog strank sploh ni prebralo in izpodbijanega sklepa ni utemeljeno obrazložilo. Predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila dolžnih taks in zahteva zamenjavo sodnika v obravnavani zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če pravna oseba nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti, oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o oprostitvi stranke, ki je pravna oseba, mora sodišče upoštevati njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje (peti odstavek 11. člena ZST-1). Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, sta na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim zatrjevanjem o nedoslednostih v obrazložitvi odločbe prvega sodišča v delu, ki se nanaša na zapis v zvezi s poslovanjem družbe. Vendar pa slednje na pravilnost končne odločitve nima vpliva. Iz pritožbe namreč izhaja, da se prvi tožnik zavzema za celotno oprostitev plačila sodnih taks, kar pa mu zakonske danosti ne omogočajo. Že večkrat mu je bilo pojasnjeno, da – upoštevaje določbo 11. člena ZST-1 – pravna oseba ne more biti v celoti oproščena plačila sodnih taks.

6. Prvo sodišče je izpostavilo nekatere podatke o pritožnikovem premoženjskem stanju, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ne opravičujejo zaključka, da pritožnik nima sredstev za plačilo sodne takse za pritožbi. Sodišče je sicer verjelo prvemu tožniku, da ni likviden in da sredstev ter premoženja ne more takoj unovčiti, hkrati pa je opozorilo, da tožnik ustreznih navedb v tej smeri ni podal. Prvo sodišče v točki 6 obrazložitve zmotno ugotavlja, da prvi tožnik ni podal navedbe, da bi vnovčitev premoženja ogrozila njegovo dejavnost. Takšno navedbo je prvi tožnik podal v vlogi z dne 5. 10. 2016. Vendar pa pritožnik za to svojo navedbo ni ponudil nikakršnih dokazov, na kar izpodbijani sklep pravilno opozarja. Stranka mora trditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Pritožnik ni izkazal okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, da premoženja ne more unovčiti, oziroma, da izkazanih poslovnih terjatev ne more izterjati od svojih dolžnikov, niti okoliščin, ki bi izkazovale, da bi plačilo sodnih taks ogrozilo njegovo dejavnost. Zgolj gola navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča. Blokada transakcijskega računa sicer izkazuje nelikvidnostne težave, ni pa sama po sebi pokazatelj take trajnejše nelikvidnosti, pri kateri bi plačilo sodne takse v višini 73,80 EUR ogrozila pritožnikovo dejavnost. 7. Glede na prej pojasnjeno tudi ni nobene podlage, da bi se zadeva dodelila v reševanje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

8. Ker so se uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom ZST-1).