Jedro

Predhodni skupščinski sklep o umiku delnic je namreč neposredna predpostavka pridobitve (tako mag. Saša Prelič, Pravna praksa št. 26/2001) saj ga ZGD določa kot "podlago" za pridobitev delnic. Zato uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejemom ustreznega sklepa skupščine o umiku delnic. Tudi kasnejši sprejem tega sklepa ne sanira protipravne kvalifikacije pridobitve (tako tudi dr. Marijan Kocbek, Podjetje in delo št. 6/2002). Ker je torej sklep skupščine temelj, podlaga pridobitve, ker mora biti namen pridobitve izražen že vnaprej, tudi ni pogojev za konvalidacijo pridobitve po 2. odstavku

107. člena ZOR.

Iz določbe 2. odstavka 240. člena ZGD jasno izhaja, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da sme družba za namene iz 1. do 3. in

8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD pridobiti skupno oziroma imeti v lasti skupno z drugimi lastnimi delnicami, ki jih že ima, največ toliko delnic, da njihov skupni nominalni znesek ne preseže vrednosti 10 % osnovnega kapitala.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da (po noveli ZGD-F, 2. odstavek 240. člena v zvezi s 5. odst. 60. čl. ZGD-F) ni nujno vnaprejšnje oblikovanje rezerv, niti oblikovanje ob dnevu pridobitve (za razliko od prejšnje ureditve, po kateri je morala družba oblikovati sklad za lastne delnice že pred pridobitvijo), da pa gre v primeru, če družba v bilanci stanja rezerv sploh ne oblikuje (niti kasneje; v danem primeru v bilanci stanja za leto 2002), za nezakonito pridobitev lastnih delnic, tudi če bi bili izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD.

Ker je namen določbe 4. odstavka 240. člena ZGD, po kateri pridobitev delnic s strani družbe ni neveljavna, v ureditvi stvarnopravnih ter korporacijskopravnih učinkov nezakonite pridobitve lastnih delnic (zavezovalnega pravnega posla, ki je ničen) ta določba tožeči stranki ne odvzema aktivne lagitimacije za uveljavljanje ničnosti zavezovalnega pravnega posla, kot to zmotno meni pritožnik. Družba, ki je pridobila delnice v nasprotju z določbo 240. člena ZGD, zatorej lahko uveljavlja ničnost pravnega posla po določbi 4. odstavka 240. člena ZGD.

Ob povedanem se izkaže kot pravno zmotno tudi stališče pritožnika, da iz določbe 230. člena ZGD izhaja, da je zahtevek na vrnitev plačil zahtevek upnikov in ne zahtevek družbe.

Sodna praksa pa tudi sicer stoji na stališču, da stečajni upravitelj nastopa v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (torej dolžniku lastnih pravnih dejanj) le kot organ zastopanja stečajnega dolžnika in torej ne kot samostojni, aktivni subjekt izpodbijanja pravnih dejanj (stranka v postopku), kot to meni pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je tožeči stranki dolžna povrniti 602.500,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, stranskima intervenientoma C d.o.o. in B d.d. pa vsakemu po

506.880,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o prodaji delnic z dne 3.12.2001, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Ugotovilo je, da je pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001 nična (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki posamezne zneske iz naslova kupnine, razvidne iz tč. 2/a izreka odločbe, iz naslova plačanih pogodbenih obresti, razvidne iz tč. 2/b izreka odločbe in posamezne zneske iz naslova plačanih zamudnih obresti, razvidne iz tč. 2/c izreka odločbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (tč. 2/a,b,c izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vrniti tožeči stranki 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (tč. 3. izreka).

Nadalje ji je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.102.000,00 z obrestmi (4. točka izreka), ter da je dolžna povrniti stranskemu intervenientu A d.o.o. 907.500,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (5. točka izreka), stranskima intervenientoma B d.d. on C d.o.o. stroške pravdnega postopka v višini 1.200.804,00 SIT z obrestmi (6. točka izreka) ter stranskemu intervenientu D d.o.o., stroške pravdnega postopka v višini 1.162.586,40 SIT z obrestmi (7. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke z obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ter stranska intervenienta C d.o.o. in B d.d. so na pritožbo odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je pogodba o prodaji delnic z dne

3.12.2001, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična: - ker je bil z nakupom presežen dopusten prag 10 % vrednosti osnovnega kapitala, - ker niso bile oblikovane rezerve za lastne delnice skladno s 5. odstavkom 60. člena ZGD in - ker tožena stranka ni izkazala, da je tožeča stranka lastne delnice pridobila za katerega od dopustnih namenov, določenih v 240. členu ZGD.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v utemeljitev dopustnosti prodaje oziroma pridobitve lastnih delnic po sporni pogodbi zatrjevala obstoj dejanskih stanov, določenih v 1. in 7. alineji 1. odstavka 240. člena ZGD.

Zmotna je razlaga pritožnika, da se je prvostopno sodišče z ugotovitvijo, da med strankama ni sporno, da skupščina tožeče stranke sklepa o umiku delnic ni sprejela, v posledici česar je zaključilo, da niso podane predpostavke za dopustnost pridobitve po 7. alineji 1. odstavka 240. člena ZGD, postavilo na pravno stališče, ki ga je zastopala tožena stranka, da lahko skupščinski sklep o umiku lastnih delnic šele sledi predhodno sklenjeni pogodbi o pridobitvi lastnih delnic. Česa takšnega iz zaključkov prvostopnega sodišča ni moč razbrati. Stališče, ki ga zastopa pritožnik, da sklep o umiku lastnih delnic lahko sledi predhodno sklenjeni pogodbi, pa je pravno zmotno.

Predhodni skupščinski sklep o umiku delnic je namreč neposredna predpostavka pridobitve (tako mag. Saša Prelič, Pravna praksa št. 26/2001) saj ga ZGD določa kot "podlago" za pridobitev delnic. Zato uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejemom ustreznega sklepa skupščine o umiku delnic. Tudi kasnejši sprejem tega sklepa ne sanira protipravne kvalifikacije pridobitve (tako tudi dr. Marijan Kocbek, Podjetje in delo št. 6/2002). Ker je torej sklep skupščine temelj, podlaga pridobitve, ker mora biti namen pridobitve izražen že vnaprej, tudi ni pogojev za konvalidacijo pridobitve po 2. odstavku

107. člena ZOR.

Tožena stranka nadalje utemeljuje dopustnost pridobitve lastnih delnic s trditvijo, da je bila ta nujna zaradi preprečitve hude, neposredne škode, torej s pravno podlago iz 1. alineje 1. odstavka

240. člena ZGD. Za pridobitev lastnih delnic, ki je bila izvedena zaradi preprečitve hude, neposredne škode (v nadaljevanju škode) pa ZGD v 2. odstavku 240. člena določa dva dodatna pogoja in sicer: - da skupni nominalni znesek delnic skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, ne sme presegati vrednosti 10 % osnovnega kapitala ter - da družba pridobi lastne delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačilo delničarjem in če je za delnice plačan celotni nominalni oziroma višji emisijski znesek.

Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, ne glede na morebitno možnost gramatikalne interpretacije 2. odstavka 240. člena ZGD, da se v primeru oblikovanja rezerv (tako kot to določa 2. stavek 2. odstavka 240. člena ZGD) ni treba ozirati na obseg 10 % vseh delnic (tako tudi dr. Marijan Kocbek, ZGD s komentarjem, prva knjiga, GV založba 2002, stran 723). Stališče pritožnika, da je po 2. odstavku

240. člena ZGD pridobitev delnic v vrednosti prek 10 % osnovnega kapitala dovoljena, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačilo delničarjem in če je za delnice plačan celotni nominalni ali višji emisijski znesek, je torej pravno zmotno. Zato je tudi zmotno pritožnikovo utemeljevanje pravilnosti stališča o dopustnosti pridobitve lastnih delnic v obsegu, ki presega 10 % vrednosti osnovnega kapitala z navezovanjem na določbo 243. člena ZGD, češ da je takšna pridobitev veljavna, le družba se mora ravnati po določbi

243. čl. ZGD.

Nadalje je nesprejemljivo stališče pritožnika, da je bilo v danem primeru z nakupom lastnih delnic dopustno preseči 10 % vrednosti osnovnega kapitala, ker je šlo za edini in prvi nakup lastnih delnic, saj zanj ni najti opore v zakonskih določbah o pridobivanju lastnih delnic. Iz določbe 2. odstavka 240. člena ZGD jasno izhaja, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da sme družba za namene iz 1. do 3. in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD pridobiti skupno oziroma imeti v lasti skupno z drugimi lastnimi delnicami, ki jih že ima, največ toliko delnic, da njihov skupni nominalni znesek ne preseže vrednosti 10 % osnovnega kapitala. Skupni nominalni znesek delnic, ki jih je (naj bi jih) družba pridobila za zgoraj navedene namene, torej v nobenem primeru ne sme preseči 10 % vrednosti osnovnega kapitala. Pri tem ZGD ne določa izjeme od navedenega pravila za prvi nakup lastnih delnic. Do interpretacije, kot jo ponuja pritožnik, ni moč priti prav z nobeno metodo razlage zakonskih določb o pridobivanju lastnih delnic.

Ker je torej družba delnice v presežku nad 10 % vrednosti osnovnega kapitala (pa tudi ostale, do 10 % vrednosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pridobila v nasprotju z določbo 2. odstavka 240. člena ZGD, ji ZGD v 1. odstavku 243. člena nalaga, da jih v roku enega leta po pridobitvi odsvoji oziroma v 3. odstavku 243. člena nalaga, da jih umakne, v kolikor niso odsvojene v navedenem roku. Zakon torej predpisuje obveznost odsvojitve oziroma umika delnic kot dolžnost družbe zaradi nedopustne pridobitve le-teh. Vendar pa morebitna odsvojitev oziroma umik delnic v skladu z zgoraj navedenimi določbami ne spremeni dejstva nedopustne pridobitve.

Zaključki prvostopnega sodišča, da je bila pridobitev delnic za namene, ki jih zatrjuje tožena stranka (1. alineja 1. odstavka 240. člena ZGD) nedopustna že zgolj zato, ker je (in v kolikor je) presegla dopustni prag 10 % vrednosti osnovnega kapitala, so torej pravilni.

Pravilni so tudi nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča, da je bila nedopustna tudi pridobitev ostalih delnic, to je delnic v skupnem nominalnem znesku do 10 % vrednosti osnovnega kapitala. Kot je rečeno, mora biti za dopustnost pridobitve lastnih delnic za namene iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD poleg pogoja, da skupni nominalni znesek delnic ne preseže 10 % vrednosti osnovnega kapitala, kumulativno izpolnjen tudi dodatni pogoj, to je, da družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačila delničarjem in če je za delnice plačan celotni nominalni oziroma višji emisijski znesek. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da (po noveli ZGD-F, 2. odstavek 240. člena v zvezi s 5. odst. 60. čl. ZGD-F) ni nujno vnaprejšnje oblikovanje rezerv, niti oblikovanje ob dnevu pridobitve (za razliko od prejšnje ureditve, po kateri je morala družba oblikovati sklad za lastne delnice že pred pridobitvijo), da pa gre v primeru, če družba v bilanci stanja rezerv sploh ne oblikuje (niti kasneje; v danem primeru v bilanci stanja za leto 2002), za nezakonito pridobitev lastnih delnic, tudi če bi bili izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD. Tožeča stranka bi bila v skladu z določbo

137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F, Ur. list RS št. 45/2001) po kateri se določbe 7. poglavja prvega dela zakona (kamor je uvrščena določba 60. člena ZGD) prvič uporabijo za letno poročilo za poslovno leto, ki se začne po uveljavitvi tega zakona (ki je začel veljati 22.6.2001) dolžna oblikovati rezerve za lastne delnice, pridobljene v letu 2001, v bilanci stanja za poslovno leto 2002. Čeprav je ZGD-F razveljavil prejšnjo določbo 2. odstavka 240. člena ZGD, ki je pridobitev lastnih delnic pogojevala s predhodnim oblikovanjem sklada za lastne delnice, po določbi 137. člena ZGD-F pa se določba 2. odstavka 240. člena ZGD-F v zvezi s 5. odstavkom 60. člena ZGD-F uporablja šele za poslovno leto 2002, navedenega ni moč razlagati tako, kot to meni pritožnik, da tožeči stranki, ki je pridobila delnice v letu 2001, rezerv sploh ne bi bilo potrebno oblikovati. ZGD-F je v 137. členu zgolj odložil dolžnost oblikovanja rezerv za delnice, pridobljene v letu 2001, v naslednje poslovno leto. Prvostopno sodišče zatorej pravilno zaključuje, da pravna praznina ne obstaja. Trditve pritožnika o tem, da tožena stranka ni imela vpliva na oblikovanje rezerv tožeče stranke ter da opustitev oblikovanja rezerv (ki je izključno v pristojnosti tožeče stranke), ne more iti v škodo tožene stranke, pa niso relevantne pri obravnavanju dajatvenega zahtevka za vrnitev prepovedanih plačil, kar bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, pri obravnavanju pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe (v povezavi z 2. odstavkom 104. člena ZOR).

Prvostopno sodišče je torej ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni oblikovala rezerv v skladu s 5. odstavkom 60. člena ZGD, pravilno (smiselno) zaključilo, da tudi pridobitev lastnih delnic do višine 10 % vrednosti osnovnega kapitala, ni bila zakonita (torej že iz navedenega razloga ne), saj ni bil izpolnjen eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno za dopustnost pridobitve lastnih delnic v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZGD. Prvostopno sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala namena, s katerim utemeljuje dopustnost pridobitve lastnih delnic, to je, da je bila pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo.

Po oceni pritožbenega sodišča že v trditvah tožene stranke ni zadosti podlage za zaključek, da je bila pridobitev spornih lastnih delnic nujna za preprečitev hude, neposredne škode, še zlasti ob dejstvu, ker je bila pridobitev le-teh v vrednosti nad 10 % osnovnega kapitala nedopustna že zaradi preseženega dopustnega praga 10 %. Tožena stranka je nujnost pridobitve lastnih delnic zaradi preprečitve hude, neposredne škode, ki naj bi bila v nevarnosti prenehanja družbe, utemeljevala s potrebo po poslovnem, finančnem in lastniškem prestrukturiranju družbe, potrebi po pridobitvi zainteresiranega, finančno sposobnega in strokovno kompetentnega lastnika, ki bo podjetje prestrukturiral z metodami, ki jih institucionalni lastnik (tožena stranka) ne more vedno uporabiti, s trditvami, da je odkup lastnih delnic potrebno presojati glede na kompleksnost pogodbenih razmerij, ki so določala način lastniškega prestrukturiranja tožeče stranke ob upoštevanju vseh sklenjenih pogodb med toženo in tožečo stranko ter S. D. Vendar pa so takšne trditve po oceni pritožbenega sodišča presplošne za utemeljevanje nujnosti pridobitve lastnih delnic v smislu 1. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD, saj tožena stranka ni podala konkretnih trditev o tem, na kakšen način bi prav sprememba v lastniški strukturi tožeče stranke (v okviru dovoljene pridobitve lastnih delnic do 10 % vrednosti osnovnega kapitala), v povezavi z drugimi potrebnimi in predvidenimi ukrepi za poslovno in finančno konsolidacijo tožeče stranke, preprečila nastanek hude, neposredne škode oziroma kateri so bili predvideni nadaljnji ukrepi tožeče stranke v zvezi z lastniškim prestrukturiranjem v smeri preprečevanja hude neposredne škode in na kakšen način bi le-ti grozečo škodo preprečili. Zgolj trditve o potrebi po lastniškem prestrukturiranju družbe namreč niso zadostne za utemeljitev nujnosti pridobitve lastnih delnic, niti v povezavi z ostalimi trditvami, ki jih je podala tožena stranka. Tudi trditve tožene stranke, da se z nakupom lastnih delnic lahko znižuje ali zvišuje dejanska oziroma pričakovana vrednost posamezne družbe na trgu, ter trditve o vplivih načina prodaje družbe X d.d. na plačilno sposobnost te družbe, niso konkretizirani z vidika nujnosti pridobitve lastnih delnic zaradi preprečitve škode.

Pvostopno sodišče je torej pravilno ocenilo, da tožena stranka ni izkazala zakonskih pogojev za pridobitev lastnih delnic in ob povedanem pravilno zaključilo, da je pogodba o prodaji delnic z dne

3.12.2001 nična (4. odstavek 240. člena ZGD).

Tožena stranka, pritožnik zastopa stališče, da tožeča stranka kot kupec lastnih delnic nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe o pridobitvi lastnih delnic kot tudi ne na vrnitev prepovedanih plačil, ker ni ravnala v skladu z določbami zakona, ker je kot ničnostne razloge uveljavljala razloge, ki jih je po sklenitvi pogodbe sama zagrešila, ker ni ravnala v skladu z določbami 243. člena ZGD in delnic v roku enega leta ni odsvojila oziroma umaknila, ker je tožbo vložila po izteku enoletnega roka, ki ga določa 243. člen ZGD, kar naj bi bilo šteti kot zlorabo pravic zlasti z vidika dobrovernosti tožene stranke in nedobrovernosti tožeče stranke ter da so podani vsi pogoji za obravnavo ugovora tožene stranke po določbi 2. odstavka 104. člena ZOR. Nadalje trdi, da je določba 4. odstavka 240. člena ZGD namenjena varovanju interesov upnikov družbe, ki kupuje lastne delnice, kar naj bi bilo razvidno iz besedila te določbe, ki določa, da je pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je v nasprotju s 1. in 2. odstavkom tega člena ničen, pridobitev delnic s strani družbe pa ni neveljavna.

Meni, da v kolikor je pridobitev delnic s strani družbe veljavna, ta ne more izpodbijati in uveljavljati ničnosti zavezovalnega pravnega posla. Izpodbija ga lahko le po splošnih določbah ZOR, v roku enega leta v primeru neizpolnitve pogodbe. Za takšno stališče pritožnika ni najti opore v določbah ZGD. ZGD v 4. odstavku 240. člena izrecno določa ničnost nezakonite pridobitve lastnih delnic v obligacijskopravnem smislu, medtem ko korporacijskopravna pridobitev delnic kljub temu velja. Gre torej za sistem abstraktnega razmerja med zavezovalnim in razpolagalnim poslom, ki ima praktičen pomen v glavnem pri opredelitvi stvarnopravnih pravic pri nadaljnjih prenosih (tako dr. Marijan Kocbek, Podjetje in delo, št. 6/2000). Ker je namen določbe 4. odstavka 240. člena ZGD, po kateri pridobitev delnic s strani družbe ni neveljavna, v ureditvi stvarnopravnih ter korporacijskopravnih učinkov nezakonite pridobitve lastnih delnic (zavezovalnega pravnega posla, ki je ničen) ta določba tožeči stranki ne odvzema aktivne lagitimacije za uveljavljanje ničnosti zavezovalnega pravnega posla, kot to zmotno meni pritožnik. Družba, ki je pridobila delnice v nasprotju z določbo 240. člena ZGD, zatorej lahko uveljavlja ničnost pravnega posla po določbi 4. odstavka 240. člena ZGD. V prid takšnemu stališču je prav določba 1. odstavka 230. člena ZGD, ki uzakonja dolžnost vrnitve plačil, ki so jih delničarji prejeli od družbe v nasprotju z določbami ZGD. Kot prepovedana plačila delničarjem se štejejo tudi plačila, ki jim jih je družba izplačala ob nezakoniti pridobitvi lastnih delnic. Pravico zahtevati vrnitev prepovedanih plačil ima družba. Ker delničarji "morajo" vrniti prepovedana plačila, je družba "dolžna" uveljavljati zahtevke po 1. odstavku 230. člena ZGD. Družba od zahtevka ne more odstopiti, niti odložiti izpolnitve (dr. Marijan Kocbek, Komentar ZGD, stran 670). Zato ima družba tudi pravni interes za uveljavljanje ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za pridobitev prepovedanih plačil (kupoprodajne pogodbe), saj je ugotovitev ničnosti tega posla predpostavka za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 1. odstavku 230. člena ZGD. Upoštevaje navedeno in ker ZGD ne določa roka za uveljavljanje ničnosti pravnega posla o pridobitvi lastnih delnic po 4. odst. 240. čl. ZGD (niti ne ugasne pravica do uveljavljanja ničnosti po določbah ZOR) in ker zahtevki na vrnitev prepovedanih plačil po 230. čl. ZGD zastarajo v petih letih po prejemu plačila (3. odst. 230. čl. ZGD), ni moč slediti pritožniku, da tožeča stranka po izteku enoletnega roka od pridobitve delnic nima pravnega varstva za uveljavljanje ničnosti po 4. odst. 240. čl. ZGD in za zahtevke po 230. členu ZGD zato, ker delnic ni odsvojila v roku enega leta od dneva pridobitve, v skladu s 1. odst. 243. čl. ZGD oz.

jih ni umaknila.

Ob povedanem se izkaže kot pravno zmotno tudi stališče pritožnika, da iz določbe 230. člena ZGD izhaja, da je zahtevek na vrnitev plačil zahtevek upnikov in ne zahtevek družbe. Navsezadnje navedeno izhaja že iz zapisa 2. odstavka 230. člena ZGD, po katerem lahko terjatev družbe iz 1. odstavka 230. člena ZGD uveljavljajo "tudi" upniki družbe. Prav beseda "tudi" torej pove, da gre prvenstveno za zahtevek družbe, ki pa ga lahko uveljavljajo tudi upniki. Namen določbe 230. člena ZGD je namreč v zagotovitvi spoštovanja načela, po katerem je potrebno kapital družbe ohraniti, saj se neupravičena plačila štejejo za vračilo vložka, ki ni dopustno. Čeprav sta tako določba 4. odstavka 240. člena ZGD (kot to pravilno opozarja pritožnik), kot tudi določba 1. odstavka 230. člena ZGD v končni posledici namenjeni varovanju interesov upnikov, je prav zaradi zagotovitve varstva kapitala, ki je premoženjskopravni temelj vsake delniške družbe (in nosilec vseh pravic in obveznosti delniške družbe kot pravne osebe), tudi družba aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov po 4. odstavku 240. člena ZGD in 1. odstavku 230. člena ZGD, pa čeprav je tudi sama odgovorna za nastanek protipravne situacije. Pravni interes družbe za uveljavljanje zahtevkov po zgoraj navedenih določbah ZGD se torej odraža skozi dolžnost družbe, da zagotovi ohranitev kapitala.

Zato tudi ni pravno odločilno, ali je družba sama nedopustno ustvarila položaj, v katerem je prišlo do ničnosti pravnega posla pridobitve lastnih delnic oziroma ali je bila dobroverna oziroma nedobroverna. Določba 2. odstavka 104. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnik, zato v dani dejanski in pravni situaciji za zahtevke po 1. odstavku 230. člena ZGD ni uporabljiva. Določba 1. odstavka 230. člena ZGD je namreč specialne narave. Za odločanje o utemeljenosti tega zahtevka je odločilno le, ali so delničarji prejeli plačilo v nasprotju z določbami ZGD, ne glede na dobrovernost oziroma nedobrovernost strank, ki so sodelovale pri spornem pravnem poslu. Nedobrovernost delničarjev je pogoj za uspešno uveljavljanje vračil plačil le, kadar so jih delničarji prejeli kot dividende.

Pritožnikovi očitki, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z določbo

2. odstavka 104. člena ZOR ter da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej niso utemeljeni. Trditve tožene stranke, da kot prodajalec ni vedela za nedopustnost pridobitve pa ob zgoraj navedenem ter ob dejstvu, da v danem primeru tožena stranka prepovedanih plačil ni prejela kot dividende, niso odločilnega pomena (razen glede obrestnega dela zahtevka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izvršila plačila delničarju, toženi stranki, na podlagi nedopustne pridobitve delnic, da je tako tožena stranka kot delničar od družbe prejela plačilo v nasprotju z določbami ZGD ter na podlagi takšnih ugotovitev pravilno zaključilo, da ima družba po 230. členu ZGD korporacijskopravne zahtevke na vrnitev prepovedanih plačil. Zato je tožbenemu zahtevku, razvidnem iz tč. 2 izreka odločbe utemeljeno ugodilo.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dnevov pridobitve posameznih zneskov dalje do plačila, v skladu z določbo 214. člena ZOR. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka kot profesionalni subjekt morala biti seznanjena s pogoji dopustne pridobitve lastnih delnic, skladno z 240. členom ZGD (zlasti glede pridobitve nad 10 % vrednosti osnovnega kapitala). Prvostopno sodišče je svojo oceno o nedobrovernosti tožene stranke med drugim oprlo na izsledke analize učinkov finančnega, lastniškega in poslovnega prestrukturiranja družbe X d.d. iz novembra 2001, ki jo je predložila tožena stranka sama in v kateri je res navedeno (str. 2 analize), da je pridobitev lastnih delnic nujna zaradi preprečitve hude neposredne škode, ki jo lahko "za upnike in lastnike podjetja" predstavlja prenehanje poslovanja družbe (stečaj; kar je v nasprotju z dopustnim namenom iz 1. alineje 1. odst. 240. čl. ZGD, ki je v preprečitvi nastanka škode "družbi"), kar ob dejstvu močno prekoračenega praga dopustne pridobitve lastnih delnic ter dejstvu, da je bila tožena stranka večinski delničar tožeče stranke, nedvomno je pomembna okoliščina, ki kaže na nedobrovernost tožene stranke. Prvostopna sodba torej ima razloge o nedobrovernosti tožene stranke, z njimi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je stečajni upravitelj skladno z 2. odstavkom 230. člena ZGD upravičen do zahtevka na vrnitev prepovedanih plačil le, kadar uresničuje pravice upnikov proti delničarjem, to je, kadar terjatev na vrnitev prepovedanih plačil uveljavljajo upniki in ne družba sama, kot v danem primeru.

Ker pa je bila tožba v tej zadevi vložena pred začetkom stečajnega postopka (nad tožečo stranko), vložila pa jo je družba (tožeča stranka) sama, le-ta ostane aktivno legitimirana kljub začetku stečajnega postopka nad njo. Za drugačno stališče ni najti pravne podlage. Stečajni dolžnik z dnem začetka stečajnega postopka med drugim tudi ne izgubi pravne osebnosti in s tem tudi ne pravne sposobnosti. Določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, na katere se v prid svojemu stališču, da ni sprejemljivo, da bi stečajni dolžnik smel izpodbijati svoja lastna pravna dejanja, pa v dani pravni in dejanski situaciji (glede na to, da je bila tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka) niso neposredno uporabljive. Sodna praksa pa tudi sicer stoji na stališču, da stečajni upravitelj nastopa v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (torej dolžniku lastnih pravnih dejanj) le kot organ zastopanja stečajnega dolžnika in torej ne kot samostojni, aktivni subjekt izpodbijanja pravnih dejanj (stranka v postopku), kot to meni pritožnik. Pritožnik se v prid svojemu stališču (da ni sprejemljivo, da bi smel stečajni dolžnik izpodbijati svoja lastna pravna dejanja) tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka

130. člena ZPPSL, češ da je po navedeni določbi tožena stranka (oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno), dolžna plačati dajatev, na katero je obsojena (to je premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja), v stečajno maso in ne stečajnemu dolžniku. ZPPSL v 2. odstavku 130. člena pojma "stečajna masa" ne uporablja v takšnem pomenu, kot ga opredeljuje pritožnik. Pojem stečajna masa namreč ZPPSL uporablja v tem členu kot premoženje stečajnega dolžnika, v katero naj se vrne z izpodbitim dejanjem pridobljena premoženjska korist (1. in 2. odstavek 6. člena ZPPSL), in ne v smislu opredeljevanja (aktivne) procesne legitimacije za vodenje izpodbojne tožbe. Stečajna masa namreč v skladu z določbo ZPPSL pridobi procesno sposobnost le v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe v skladu s 4. odstavkom

146. člena ZPPSL. Nikakor pa iz navedene določbe 2. odstavka 130. člena ZPPSL ne izhaja, da je subjekt zahtevka po začetku stečajnega postopka le stečajni upravitelj, kot to trdi pritožnik. Subjekt zahtevka po 1. odstavku 230. člena ZGD še vedno ostaja stečajni dolžnik. Dejstvo, da se s tožbenim zahtevkom nalaga plačilo stečajnemu dolžniku in ne plačilo v stečajno maso, pa glede na zgoraj navedeni pomen uporabe pojma "stečajna masa" vsebinsko ne vpliva na pravilnost odločitve.

Pritožnik opozarja, da je prvostopno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo tudi ničnost pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001, medtem ko je tožeča stranka uveljavljala zgolj ugotovitev neveljavnosti te pogodbe. Zakon o obligacijskih razmerjih v 4. odseku obravnava pod naslovom "neveljavnost pogodb" tako nične pogodbe (103 do 110. člen) kot tudi izpodbojne pogodbe (111. do 117. člen). Po določbah ZOR so tako neveljavne pogodbe tako nične kot izpodbojne. Po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem, ko se za relativno neveljavne pogodbe (izpodbojne pogodbe) pogosto (nedosledno) uporabljata termin neveljavnih pogodb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je tudi pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001, ki sta jo pravdni stranki sklenili zaradi zavarovanja terjatve, nastale iz naslova nične pogodbe, neveljavna oziroma ne more in ne sme učinkovati med strankami, saj bi njena veljavnost uzakonila nezakonito stanje. S takšnimi trditvami pa je zatrjevala prav dejansko stanje iz 52. člena ZOR (ki pravi, da je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna), na katero je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev, da je zaradi akcesornosti s pogodbo o prodaji delnic, za katero je ugotovilo, da je nična, nična tudi pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001, saj je imela nedopustno podlago. Očitek pritožnika, da je prvostopno sodišče ugotovilo ničnost zgoraj navedene pogodbe, čeprav je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neveljavnosti pogodbe, pa je glede na ugotovitev, da so v terminu neveljavne pogodbe obsežene tudi nične pogodbe, neutemeljen.

Na ostale pritožnikove navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti 602.500,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, ki predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 412.500,00 SIT (3750 odvetniških točk) ter takso za odgovor na pritožbo v znesku 190.000,00 SIT, stranskima intervenientoma B d.d. in C d.o.o. pa je dolžna povrniti vsakemu po 506.880,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado njunemu odvetniku za sestavo odgovora in poročilo stranki v znesku 418.000,00 SIT (3750 + 50 odvetniških točk), DDV v znesku 83.600,00 SIT, ter materialne stroške v znesku 5.280,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranih stroškovnikih, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.