Jedro

Če je bila tožnica v zaporu najprej od 11.12.1944 do 16.1.1945 in nato znova od 3.2.1945 do 22.4.1945, mora tožena stranka presoditi, ali vmesni čas, ko ni bila v zaporu, in ko gre za istega okupatorja in za istovrstni prisilni ukrep, dejansko pomeni prekinitev kontinuiranega prisilnega ukrepa ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega Sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. U 990/98-11 z dne 13.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.5.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je ta odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 7.5.1997. Z njo je tožnici bil priznan status žrtve vojnega nasilja - zapornice in priznana doživljenjska mesečna renta ter plačilo zdravstvenih storitev. Tožena stranka je odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker prisilni ukrep - zapor ni trajal neprekinjeno najmanj tri mesece.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje kot tudi tožene stranke, v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno poslale v zapor (zapornik). Kot splošen pogoj za priznanje statusa je določen še minimalni čas trajanja prisilnega ukrepa v 3. členu in sicer je v 1. odstavku določeno, da se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Šele novela zakona (Uradni list RS, št. 43/99) v 2. členu določa, da se 3. člen spremeni tako, da se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Pogoj trajanja prisilnega ukrepa v času odločanja upravnega organa prve stopnje, kot tudi tožene stranke, ko je opravljala revizijo, je torej bil le ta, da je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Zakon ni zahteval, da bi trajal neprekinjeno najmanj tri mesece. Sodišče meni, da je zmotno stališče tožene stranke, da je moral prisilni ukrep trajati neprekinjeno najmanj tri mesece. Šele novela zaostruje pogoje za pridobitev statusa. Po mnenju sodišča tožena stranka zato ni pravilno uporabila materialnega prava v času, ko je odločala o reviziji. Sicer pa med strankama ni sporna okoliščina, da je bila tožnica najprej zaprta v gradu G., nato pa v k. sodnijskih zaporih in kasneje v B. in sicer od 11.12.1944 do 16.1.1945, nato pa od 3.2.1945 do 22.4.1945, ko je bila ob Hitlerjevem rojstnem dnevu pomiloščena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Pritožbo vlaga tožena stranka in uveljavlja nepravilno uporabo materialnega zakona. Upoštevajoč namen zakonodajalca je tožena stranka že od uveljavitve zakona sporno določbo razlagala tako, da je moral vsakokratni prisilni ukrep trajati neprekinjeno najmanj tri mesece. Ni sprejemljivo stališče upravnega sodišča, da je bil z novelo zakona zaostren pogoj trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Namen zakonodajalca je bil, da z dopolnitvijo 3. člena jasno opredeli pogoj trajanja nasilja ali prisilnega ukrepa, ki je bil sicer že sprejet ob sprejemanju zakona v letu 1995, ni pa bil povsem jasno izražen. Ne bi bilo logično, niti družbeno utemeljeno, da bi zakonodajalec ta pogoj, potem ko je zakon veljal že več kot tri leta, zaostril le za peščico prizadetih, ki še niso vložili zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Z novelo pogoji niso bili zaostreni, temveč omiljeni in na tej podlagi se je bistveno razširil krog upravičencev do statusa. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Nasilno dejanje ali prisilni ukrep kot ga opredeljujejo določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja je po presoji pritožbenega sodišča že po prvotnem besedilu 3. člena zakona opredeljeno kot vsakokratno, enkratno dejanje ali ukrep, ki ima za posledico konkretno in v sebi zaključeno in kontinuirano življenjsko epizodo posameznika. Zato ima tožena stranka načeloma prav, ko zatrjuje, da je potrebno že nenovelirano določbo 3. člena razlagati tako, da je že ta zahtevala neprekinjenost ukrepa, kar pomeni, da je novela samo interpretativne narave.

Vendar, če je v konkretnem primeru dejansko stanje takšno, da je bila tožnica v zaporu najprej od 11.12.1944 do 16.1.1945 in nato znova od 3.2.1945 pa do 22.4.1945 (to pa izhaja iz obeh upravnih odločb in iz izpodbijane sodbe), bo morala tožena stranka presoditi, ali vmesni čas, ko tožnica ni bila v zaporu, in ko gre za istega okupatorja in za istovrstni prisilni ukrep, dejansko pomeni prekinitev kontinuiranega prisilnega ukrepa, ali ne. Prav od te presoje pa je odvisno, ali tožnici gre ali ne uveljavljani status.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.