Jedro

Utemeljenost pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi PZ iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve (83/1 člen ZDR) oz. zakonitost delodajalčevih navodil se presoja v okviru redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga. V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi PZ iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve ali zoper navodila delodajalca v zvezi z opravljanjem dela, zato ni podana verjetnost terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki je zahtevala, da sodišče:

1. prepove toženi stranki zaradi neizvršitve sklepa rektorja univerze opr. št. S-11/2006-51 MT z dne 17.1.2006: - odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki prof. dr.

A. P. in stranskemu intervenientu enotnemu sosporniku prof. dr.

L. Š.; - razrešiti tožečo stranko s funkcije dekana Fakultete za strojništvo;

- razrešiti stranskega intervenienta enotnega sospornika prof.

dr. Š. s funkcije prodekana Fakultete za strojništvo (1., 2. in

3. točka predloga);

2. začasno odloži izvršitev sodne poravnave opr. št. Pd 316/2004 z dne 25.5.2005 na način, kot ga določa sklep rektorja tožene stranke o izvršitvi sodne poravnave z dne 17.1.2006 (4. točka predloga).

Tožeča stranka je nadalje predlagala, da sodišče odloči, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve predmetnega delovnopravnega spora, ter da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000.000,00 SIT za primer storitve dejanja, ki ga prepoveduje začasna odredba, pri čemer ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve (6. in 7. točka predloga).

Tožeča stranka je (skupaj z obema stranskima intervenientoma) zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo v reševanje dne 21.2.2006. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, saj je začasna odredba nujna, ker je potrebno zadržati izvršitev protiustavnega nezakonitega sklepa rektorja z dne 17.1.2006. Sklep je nezakonit, ker se s posamičnim aktom na novo sistematizira delovno mesto raziskovalni asistent z doktoratom na Fakulteti za strojništvo, tožniku kot dekanu pa nezakonito odreja obveznosti v zvezi s sodno poravnavo, sklenjeno med dr. Z. P. in univerzo. Senat univerze je dne 7.2.2006 že sprejel predlog rektorja za razrešitev tožnika in stranskega intervenienta s funkcij dekana in prodekana zaradi nerealizacije nezakonitega sklepa, rektor pa bo nedvomno nadaljeval aktivnosti, zagrožene v nezakonitem sklepu z dne 17.1.2006 z izdajo nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Izpodbijani sklep rektorja predstavlja tudi t.i. pisno opozorilo delodajalca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 83. členu ZDR. Ker izpodbijani sklep predstavlja nezakonito navodilo delavcu in kršitev pravic delavca iz delovnega razmerja, je potrebno izdati predlagano začasno odredbo, ki se nanaša na začasno prepoved izvršitve izpodbijanega sklepa rektorja in ne na začasno prepoved izvršitve sodne poravnave, ki ni predmet tega postopka. Tožnik je svojo terjatev po odpravi kršitve pravice iz delovnega razmerja več kot verjetno izkazal, izkazal pa je tudi, da bi z izvršitvijo nezakonitega navodila rektorja tožeči stranki in prvemu stranskemu intervenientu, ki sta univerzitetna profesorja in znanstvenika, nastala nenadomestljiva škoda, ki je tudi z morebitno kasnejšo uveljavitvijo terjatve po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več mogoče odpraviti. Tožniku je z začasno odredbo nujno nemudoma zagotoviti sodno varstvo v smislu odprave kršitve pravice iz delovnega razmerja, saj se od njega v okviru delovnega razmerja zahteva oprava naloge, ki ne spada v njegovo delovno obveznost in hkrati pomeni zahtevo po storitvi kaznivega dejanja. Z izdajo predlagane začasne odredbe niti toženi stranki niti dr. P. ne bo nastala nikakršna škoda, saj je sodna poravnava v celoti realizirana, s tem pa je vzpostavljeno nezakonito stanje, saj je bil dr. P. z dnem 6.2.2006 že sprejet nazaj na delo pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,

2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa strinja, saj je sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa poudarja naslednje: Pritrditi je potrebno sodišču prve stopnje, da delovno sodišče v individualnem delovnem sporu ne more izdajati začasnih odredb, ki se nanašajo na upravne spore. Zato delovno sodišče začasne odredbe, da se ne dovoli razrešitev tožnika s funkcije dekana (oz. razrešitve stranskega intervenienta, ki naj bi bil po tožbenih navedbah enotni sospornik, s funkcije prodekana), v nobenem primeru ne bi moglo izdati, ker gre za postopke, ki sodijo v pristojnost Upravnega sodišča. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi se v okviru delovnega spora zadržala ali odložila izvršitev sodne poravnave (sklenjene v drugem individualnem delovnem sporu med drugimi strankami - Pd 316/2004), ki predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi za obravnavani primer, čeprav se predlog začasne odredbe v resnici nanaša le na realizacijo spornega sklepa tožene stranke z dne 17.1.2006. Po vsebini pa predlagana začasna odredba ne pomeni nič drugega kot zadržanje izvršitve sodne poravnave same, kar pa v nobenem primeru ni dopustno.

Odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev ni verjetno izkazana in da že iz tega razloga niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 do 16/2004), je pravilna. Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti, da bo v obravnavanem primeru prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da s tem v zvezi ni bilo nobenega predloga ali razprave pred organi tožene stranke.

Za presojo, ali je terjatev verjetno izkazana, pa je bistveno naslednje: tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke z dne

17.1.2006, s katerim tožena stranka tožeči stranki daje navodila v zvezi z opravljanjem dela oz. tožečo stranka pisno opozarja na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve oz. v primeru neizvršitve sklepa v smislu 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR).

V ZDR sploh ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki ga s tožbo v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavlja tožnik. Prav tako ni predvideno sodno varstvo zoper navodila delodajalca v zvezi z opravljanjem dela delavca. Pisno opozorilo ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v kakšno njegovo pravico, saj nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved. Zato tudi ni pomembno, če je bil izpeljan postopek po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR. Šele v okviru spora zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če do nje pride, se presoja tudi utemeljenost opozorila pred odpovedjo posredno ob ugotavljanju krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tudi zakonitost delodajalčevih navodil. V takšnem delovnem sporu pa je možno tudi z začasnimi odredbami npr. zadržati izvršitev (nezakonite) odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz.

izdati druge primerne odredbe, ki so primeroma navedene v 273. členu ZIZ, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja.

Ker tožeča stranka glede na vsebino tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, ni izkazala za verjetno, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala, že prvi zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka

272. člena ZIZ ni izpolnjen. Zato je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku najprej odločiti o udeležbi intervenientov v obravnavanem individualnem delovnem sporu in presoditi, ali je sploh podan pravni interes intervenientov. Že iz doslej znanih podatkov v spisu pa je očitno, da ne gre za enotne sospornike (202., 196. člen ZPP).