Up-357/04 - 4

6. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške, št. Pp-1840/03 z dne 6. 2. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Cerknica št. P-94/03 z dne 6. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. V zvezi s tem navaja, da v dokaznem postopku ni bil upoštevan njegov zagovor in da strokovni pregled ni bil opravljen, ker ga policist ni odredil. Po mnenju pritožnika količina alkohola na kilogram krvi ne more biti dokazana z meritvijo alkohola v izdihanem zraku. Navedeno naj bi namreč pomenilo, da je bil pritožnik kaznovan brez "točnega in trdnega" dokaza o tem, koliko alkohola je imel v krvi.

Izpodbijani odločbi naj bi bili tako napačni in izdani brez pravne podlage. Izrečena stranska kazen naj bi bila nezakonita in neustavna. Z odločbo Senata za prekrške naj bi bili pritožniku kršeni pravici do sodnega varstva in do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravica do pritožbe iz 25. člen Ustave. Slednja naj bi mu bila kršena zato, ker odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka. Pritožnik še navaja, da mu je bilo z odločbo o prekršku znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica, nezakonito odvzeto.

Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetja družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnika v zvezi z odgovornostjo za storitev prekrška nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in v okviru ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temeljijo izpodbijane odločbe na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če so tako očitno napačne ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jih bilo mogoče označiti za samovoljne oziroma arbitrarne.

Slednje bi namreč lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati.

Te namreč ob upoštevanju pritožnikovega zagovora, v katerem je storitev prekrška priznal, in ob uporabi v pravu dopustne metode razlage četrtega odstavka 116. člena ZVCP razumno utemeljijo, s kakšno napravo in na kakšen način je bil preizkus alkoholiziranosti izveden ter kakšen je bil njegov rezultat. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre.

4.V prvem odstavku 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik z ničimer ne utemelji, v čem naj bi bila podana zatrjevana kršitev pravic do sodnega varstva in do poštenega sojenja.

Zato tega očitka Ustavno sodišče ni moglo presojati.

Pritožniku pa je treba le pojasniti, da so sodniki za prekrške in Senat za prekrške del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I- 117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10) in da je bilo glede na navedeno pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno.

5.Pritožnik s trditvijo, da odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka, zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Očitek pritožnika z vidika zatrjevane kršitve 25. člena Ustave ne more biti upošteven. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbi sodišča prve stopnje in da več 25. člen Ustave ne zagotavlja.

Pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. O pritožnikovi pritožbi je Senat za prekrške tudi odločil. Navedeno pomeni, da je bila pritožniku pravica do pravnega sredstva zagotovljena in da za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

6.Pritožnik še navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti ter da je izrečena stranska kazen nezakonita in neustavna. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

7.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ureja načela pravne države.

8.Pritožnik očitka, da mu je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 66. člena Ustave, ni z ničimer utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer