Jedro

OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 23. 9. 2007 dalje do dneva plačila in da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe naslovnega sodišča dalje do dneva plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti toženki 1.186,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je toženki uspelo dokazati, da je resnična trditev, da imajo prijave na policiji, in da so resnične trditve toženke, da jih tožnica neprestano kliče po telefonu, jim grozi in nagaja. Pričam J. in B. P. ter T. N. sorodstveno razmerje izpodbija kredibilnost. T. N. ni izpovedala o nobenih grožnjah, prav tako vsebine domnevnih groženj ni potrdila B. P. Pritožba sodišču prve stopnje očita številne kršitve pravil postopka (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z obiskom na Zaplani sodišče neutemeljeno ni zaslišalo tožničinega moža V. B. niti takšne svoje odločitve ni obrazložilo. Svojo dokazno oceno povsem neutemeljeno opre na detajl poročila dežurne službe. Pritožnici ni jasno, kakšen dokazni standard je „razumljivo“. Sodišče svojih dokaznih zaključkov ni dokazno podprlo. Izpoved tožnice je, glede na ostale izvedene dokaze, ocenilo kot neprepričljivo, ob tem pa ni pojasnilo, kateri so ti izvedeni dokazi. Napačen je nadalje zaključek, da za obravnavano zadevo ni odločilno, ali je bila tožnica tista, ki je podala anonimne prijave. Sodišče si napačno razlaga tudi besedo „nagajanje“. Ne opredeli se do njene izpovedbe podane na obeh narokih, v posledici česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Napačen je nadalje tudi zaključek sodišča, da je toženka podala zgolj svoje dojemanje spora. Ni se ukvarjalo z vprašanjem namena toženke za privolitev k sodelovanje. Pri odmeri stroškov je toženki napačno dosodilo 20% DDV na kilometrino. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja odškodnino na podlagi 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene splošne predpostavke po 154. členu OZ. OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega izmed elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Ob pravilnem upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje natančno preizkusilo obstoj te predpostavke civilnega delikta. Ugotovilo je in prepričljivo ter povsem zadostno obrazložilo zakaj v obravnavani zadevi navedena predpostavka ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene.

Pritožba tako povsem neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženki uspelo dokazati resničnost trditev o tem, da imajo prijave na policiji, saj navedeno potrjuje tako dopis Policijske postaje Vrhnika z dne 26. 3. 2009 (list. št. 58), iz katerega izhaja, da imajo evidentirano prijavo groženj Z. B., ki jo je podal toženkin mož J. P., kot tudi Detajl poročila dežurnega z dne 8. 3. 2007 (priloga C1), iz katerega prav tako izhaja, da je bila podana navedena prijava groženj. Dopis in poročilo je tako šteti za povsem zadostno podlago za zaključek, da je toženki uspelo s potrebno stopnjo prepričanja, ki se v pravdnem postopku za odločitev zahteva, dokazati obstoj zatrjevanega dejstva, da imajo prijave na policiji.

Prav tako tožnica neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o resničnosti toženkinih trditev, da jih tožnica neprestano kliče po telefonu, jim grozi in nagaja. Tudi v tem delu se sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Samo pa v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu svojo dokazno oceno utemeljeno gradilo tudi na izpovedbah zaslišanih prič, ki jih izpostavlja pritožba (J. in B. P. ter T. N.). Izpovedbe navedenih prič in tožnice so v tem delu skladne, prepričljive in podprte tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (npr. Detajlom poročila dežurnega - priloga C1), zato jim je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno poklonilo vero. Takšne dokazne ocene s strani tožnice predlagani dokazi ne uspejo omajati, saj njenih trditev, z izjemo lastne izpovedbe, drugi izvedeni dokazi niso potrdili, zato je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je njeno izpovedbo šteti kot neprepričljivo, povsem upravičena. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj je posamezna priča izpovedala, ni utemeljen. Standard obrazloženosti ni neomejen, v obravnavani zadevi mu je bilo zadoščeno, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev, je pa tudi v zadostni meri pojasnilo, na čem temelji svojo dokazno oceno. Sicer pa tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z izpovedbami prič. Takšne navedbe so protispisne (list. št. 73, 74). T. N. je navedla, da ji je tožnica govorila, da bo toženka ostala brez otroških doklad in tudi brez hiše. Obstoj zatrjevanih groženj pa je potrdila tudi kot priča zaslišana B. P. s tem, ko je navedla, da je bilo s strani tožnice veliko groženj in telefonskih klicev.

Prav tako ni utemeljen nadaljnji procesni očitek tožnice, da je bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu, zaslišanju moža V. B. Sodišče prve stopnje je na ta pritožbeni očitek tožnici že pravilno odgovorilo, in sicer je pojasnilo, da je zaslišanje navedene priče zavrnilo, ker je bil ta dokaz predlagan v zvezi z dokazovanjem višine zahtevka in ne za dokazovanje dogajanja, o katerem je v prispevku govorila toženka (stran 3 in 6 obrazložitve), s čimer pa je izpodbit tudi pritožbeni očitek, da takšne svoje odločitve sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je, glede na to, da je toženka uspela dokazati resničnost trditev o tožničinih grožnjah, toženkino nadaljnje sklepanje, da je bila prav tožnica avtorica anonimnih prijav, utemeljeno in razumljivo. Sodišče je pojasnilo, da takšen zaključek temelji na predhodno ugotovljenih grožnjah. Samo dejstvo, kdo je resnični avtor anonimnih prijav, pa ni pomembno, ker je na podlagi 169. in 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) protipravnost toženkinega ravnanja izključena, če je lahko utemeljeno verjela v resničnost navedenih dejstev. Za takšen zaključek pa je bilo v obravnavani zadevi, torej glede na dokazane predhodne grožnje, zadosti podlage.

Izjavo v zvezi z „nagajanjem“ je toženka prepričljivo pojasnila, sodišče prve stopnje pa jo je tudi pravilno interpretiralo z vidika dojemanja dogajanja toženke.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnice, podane na dveh narokih, je v nasprotju z lastnimi pritožbenimi navedbami, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da je njena izpovedba, glede na ostale izvedene dokaze, neprepričljiva.

Sodišče prve stopnje se pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem namena toženke za privolitev k sodelovanju v sporni oddaji, ker v obravnavani zadevi to dejstvo ni pravno odločilno. Pritožnica je bila tista, ki se je odločila, da zadevo predstavi javnosti. S tem je privolila v to, da del njene zasebnosti izpostavi javnosti. Ravnanje novinarja, ki si je pridobil izjave tudi nasprotnih akterjev dogajanja, pa je bilo edino pravilno in korektno. Toženka je tako povsem utemeljeno pridobila možnost, da javnosti predstaviti tudi svojo plat zgodbe. Podala je zgolj svoje dojemanje spora. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ekskulpacijskih razlogov (resničnost trditev podanih v spornem prispevku oziroma da je imela toženka utemeljene razloge za sklepanje, da so resnične) ter ob nadaljnjem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da toženka o tožnici tudi ni izrekla kakšne negativne vrednostne sodbe, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti, materialnopravno pravilna.

Očitane kršitve pravil postopka torej niso podane.

Končno je neutemeljena tudi pritožba v delu, ki graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno na priznani znesek kilometrine obračunalo še 20% DDV. Navedeno je skladno z Zakonom o davku na dodano vrednost (primerjaj tudi 2. člen Odvetniške tarife).

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).