Jedro

Tožena stranka je tožniku zaradi njegovega ravnanja, ker ni odgovoril na zabeležko nadrejene na zdravniškem spričevalu in je ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno, utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanih kršitev tožniku (da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma določenega dne niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja; da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene določenega dne, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča; da je kršil navodilo tožene stranke o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v III. točki izreka, tako da se v tem delu na novo glasi: „III. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 7.431,65 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 26. 5. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka sodbe) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do 3. 3. 2015 (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 7.431,65 EUR (III. točka izreka sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 911,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del (IV. točka izreka sodbe), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba obširno pojasnjuje, zakaj je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu z dne 18. 12. 2013 utemeljeno očitala (le) kršitev glede dolžnosti podaje odgovora na zabeležko nadrejene A.A. na zdravniškem spričevalu B.B.. Po mnenju tožene stranke so bili namreč utemeljeni vsi očitki v pisnem opozorilu. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni dokazala nobenega od očitkov, zaradi katerih mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Glede kršitve z dne 4. 2. 2014 pritožba kot bistveno navaja, da je tožnik ravnal v nasprotju s 5. členom pogodbe o zaposlitvi, ker ni dosledno nadziral izvajanja ukrepov iz varstva pri delu. Tožnik je opustil tudi dolžnost organiziranja in izvajanja preizkusov znanja iz tega področja, saj bi delavci na terenu uporabljali zaščitne čelade, če bi bili o varstvu pri delu resnično poučeni. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnik 4. 2. 2014 o intervenciji ni bil obveščen, saj zapisnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo dokazuje nasprotno. Iz izjave, ki jo je tožnik preko telefona dal delovnemu inšpektorju C.C., je namreč razvidno, da je tožnik vedel, da so bili delavci tožene stranke na intervencijo poslani brez ustrezne zaščitne opreme in da je to dovolil kljub vedenju, da tožena stranka ne razpolaga z zadostnim številom zaščitnih čelad. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo inšpektorja C.C., ki bi lahko potrdil, da je bil tožnik seznanjen z intervencijo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik vodje intervencije ni opozoril, da delavci brez ustrezne zaščitne opreme ne smejo na teren, s svojim ravnanjem pa je kršil tudi 9. člen Pravilnika o osebni varovalni opremi. Tudi če tožnik o intervenciji res ne bi bil obveščen, bi se moral glede na vremenske razmere in okoliščine na terenu prepričati, ali delavci uporabljajo predpisano zaščitno opremo. Če bi tožnik dobro opravljal svoje delo, bi delavci zaščitne čelade nosili, zato je sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno verjelo pričam D.D., E.E., F.F. in G.G.. Sodišče prve stopnje je tem pričam neutemeljeno verjelo tudi zato, ker so v sodnem postopku želeli pomagati nekdanjemu sodelavcu. Po dogodku z dne 4. 2. 2014 vsi delavci tožene stranke nosijo zaščitne čelade, to pa dodatno dokazuje, da tožnik delavcev pred tem dnem ni zadostno opozarjal na pomembnost uporabe zaščitne opreme. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede očitka v zvezi z dopolnitvijo poročila o javljalcih požara je nelogična, saj tožnika dejstvo, da ni pravnik, ne odvezuje dolžnosti, da mora poznati pravno ureditev, ki se nanaša na njegovo delovno področje. Poleg tega je tožnik opravil strokovni izpit iz varstva pred požarom, v okviru tega pa je moral poznati tudi pravno ureditev s področja požarne varnosti (prilogi B32 in B33). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku, da se je s A.A. pogovarjal o tem, zakaj ne bo dopolnil poročila o javljalcih požara, saj je ta, zaslišana kot priča, to zanikala, poleg tega pa je bilo tožniku izrecno naročeno, da mora to poročilo dopolniti v pisni obliki. Tožena stranka v zvezi z očitkom glede povratne informacije o nakupu zimskih bund opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da bi tožnik končni odgovor moral podati nadrejeni A.A., ker tega ni storil, pa je kršil svoje pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožniku, da je A.A. o dogovorih z vodjo nabave ustno obvestil, vendar to ne drži, saj je ta, zaslišana kot priča, to zanikala, poleg tega pa je bil tožnik povratno informacijo glede zimskih bund dolžan podati pisno. Glede očitka v zvezi s pregledom delovišča H. tožena stranka navaja, da je bil tožnik skladno z Navodilom o pripravi in vodenju delovnih sestankov dolžan pripraviti zapisnik o pregledu, ker tega ni storil, pa je kršil 5. in 6. člen pogodbe o zaposlitvi ter 33. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik zapisnika o pregledu ni sestavil, vendar pa po njegovi zmotni presoji ta opustitev nima takšne teže, da bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnik je v obdobju od 13. 2. 2014 do 30. 3. 2014 preglede izvajal samo na gradbiščih, ne pa tudi še v vsaj treh drugih enotah družbe, kot mu je bilo naročeno. Zgolj ustno reševanje ugotovljenih nepravilnosti ni sprejemljivo, saj se tožena stranka lahko le preko pisnih zapisnikov seznani z dejanskim stanjem na terenu, zapisnik o pregledu pa ji lahko služi tudi kot dokazilo v morebitnih sodnih ali inšpekcijskih postopkih. Tožnik v zapisnikih o pregledih nikoli ni naredil zabeležke o seznanitvi delavcev s predpisi iz varstva pri delu. Razumljivo je, da je vodjem kamnolomov in M. vzdrževanje ustrezalo, da je tožnik nadzor opravil (le) v ustni obliki, saj so na ta način ugotovljene nepravilnosti toženi stranki ostale prikrite. Sodišče prve stopnje pričama A.A. in I.I. ni verjelo, na drugi strani pa je verjelo pričam J.J., K.K. in G.G., ki za presojo pravilnosti tožnikovega ravnanja sploh niso bile pristojne. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je A.A. odgovorna za neustrezno komunikacijo s tožnikom. Ravno dejstvo, da je A.A. želela s tožnikom komunicirati le pisno, namreč dokazuje, da je bila komunikacija z njim težavna. Odločitev, da bo s tožnikom komunicirala le pisno, je bila tudi skladna s Sistemom vodenja družbe tožene stranke in odobrena s strani predsednika upravnega odbora tožene stranke. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila ni upoštevalo, da se je tožnik takoj po prejemu obravnavane odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu, zato njegove zaposlitvene možnosti niso tako majhne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi ne drži, da lahko tožnik svoje znanje uporabi le na področju gradbeništva, saj je pri toženi stranki opravljal delo strokovnega sodelavca za varstvo pri delu. Dokazno breme glede okoliščin, ki vplivajo na odmero denarnega povračila, nosi tožnik, ta pa v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato tudi neutemeljeno štelo za dokazano, da tožnik neuspešno išče novo zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o plačilu denarnega povračila).

6. S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo delovnega inšpektorja C.C., tožena stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zaslišanje te priče predlagala v dokaz navedbe, da je bil tožnik 4. 2. 2014 seznanjen z intervencijo zaradi žledoloma, čeprav sam trdi nasprotno. Ker se je sodišče prve stopnje o resničnosti tega dejstva prepričalo že z zaslišanjem tožnika in prič G.G., D.D. in F.F., pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da zaslišanje delovnega inšpektorja ni bilo potrebno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 na delovnem mestu "strokovni sodelavec za varstvo pri delu v oddelku za pravno in organizacijsko področje" (A1). Tožena stranka je tožniku 26. 5. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A2), ker naj bi kršil delovne in pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

8. V skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 3. alineji prvega odstavka istega člena utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, delodajalec pa je dolžan delavca pred tem najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila(1) ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek odpovedi izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, ki je predpisan z določbami od 85. do 88. člena ZDR-1. Dne 23. 12. 2013 je tožniku vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema opozorila ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (pisno opozorilo z dne 18. 12. 2013 v prilogi B2; v nadaljevanju: pisno opozorilo). Pred podajo obravnavane odpovedi je tožnika tudi pisno seznanila z očitanimi kršitvami (pisna obdolžitev in vabilo na zagovor z dne 1. 4. 2013 v prilogi A3) in mu v razumnem roku omogočila zagovor (zapisnik o zagovoru z dne 10. 4. 2014 v prilogi A5 in pisni zagovor tožnika z dne 26. 5. 2014 v prilogi A6).

10. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu očitala štiri sklope kršitev in sicer: da je opuščal dolžna ravnanja in kršil zakonodajo; da je samovoljno odločal v nasprotju z internimi akti tožene stranke; da ni izpolnjeval svojih delovnih zadolžitev; da zadolžitev, ki mu jih je dala nadrejena delavka A.A., ni opravljal natančno, odgovorno, strokovno ali pravočasno oz. da jih sploh ni opravljal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu utemeljeno očitala (le), da ni odgovoril na zabeležko nadrejene A.A. na zdravniškem spričevalu B.B. z dne 17. 9. 2013 in da je 18. 9. 2013 ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno. S tem je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Ker za utemeljenost podaje pisnega opozorila zadostuje že ena kršitev delovnih obveznosti, za odločitev v zadevi ni (več) pomembno, ali je tožnik storil tudi preostale kršitve, ki mu jih je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu, zato so obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

11. Nadalje iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala naslednje kršitve: - da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma 4. 2. 2014 niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja, - da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene 26. 2. 2014, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij M. glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča H. ter - da je kršil navodilo tožene stranke z dne 13. 2. 2014 o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe.

12. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme o obstoju zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi delodajalec. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala nobenega od zgoraj navedenih očitkov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker pritožbeno sodišče dokazno oceno v zvezi s tem sprejema kot prepričljivo in popolno (13. do 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe v zvezi s tem.

13. Glede očitka kršitve z dne 4. 2. 2014 pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik o intervenciji s strani (delavcev) tožene stranke ni bil obveščen, zato pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožnik opustil dolžnost nadziranja izvajanja ukrepov iz varstva pri delu ter da vodij intervencije tistega dne ni opozoril, da delavci brez ustrezne zaščitne opreme ne smejo na teren. Iz izpovedi prič G.G. in D.D. namreč izhaja, da sta delavce (tudi tiste, ki so se na teren odpravili brez zaščitnih čelad) na intervencijo vpoklicala F.F. in G.G., slednji pa je glede tega tudi izpovedal, da tožnika o intervenciji ni obvestil, ker se mu to ni zdelo potrebno. Iz zapisnika Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 4. 2. 2014 (A2) sicer res izhaja, da je tožnik inšpektorju za delo C.C. po telefonu rekel, da "so na intervencijo napotili tudi delavce, ki pri svojem delu ne potrebujejo čelad, v skladiščih pa niso imeli na voljo dovolj čelad, zato so delavci opravljali delo brez ustrezne zaščite", vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da je tožnik, zaslišan kot stranka, v zvezi s tem pojasnil, da je z besedno zvezo "smo napotili" mislil toženo stranko in ne sebe osebno. Pritožbena navedba, da zgoraj citirana izjava tožnika potrjuje, da je bil o intervenciji obveščen, je zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni kršil 9. člena Pravilnika o osebni varovalni opremi (A8), ki določa, da lahko strokovni sodelavec za varstvo pri delu predpiše tudi drugo ustrezno varovalno opremo v skladu s predpisi in standardi za posamezna dela in naloge. Ni nepomembno, da je šlo v obravnavanem primeru za izredne razmere ob sanaciji posledic žledoloma in da je bilo zaradi zaščite ljudi treba ukrepati hitro. Ker tožnik o intervenciji sploh ni bil obveščen, je razumljivo, da pred intervencijo ni mogel preveriti, ali imajo vsi vpoklicani delavci na razpolago vso zaščitno opremo. Manjkajočo opremo je zato naročil takoj, ko je za to izvedel. Po presoji pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da delavci tožene stranke po dogodku z dne 4. 2. 2014 na intervencijah dosledno nosijo zaščitne čelade, ne dokazuje, da jih tožnik pred tem datumom ni dosledno opozarjal na pomembnost zaščitne opreme, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Da je tožena stranka tožniku neupravičeno pripisovala odgovornost za kršitev predpisov iz varstva pri delu svojih delavcev, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potrjuje tudi odločba o prekršku Inšpektorata RS za delo z dne 10. 3. 2014 (A7), iz katere je razvidno, da inšpektor za delo zaradi nepravilnega ravnanja delavcev tožene stranke ni sankcioniral tožnika, temveč je opomin izrekel toženi stranki in F.F. kot odgovorni osebi.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik pri toženi stranki redno izvajal izpite iz varstva pri delu in da je delavce redno opozarjal na obvezno uporabo zaščitne opreme. Izvedeni dokazi potrjujejo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so D.D., E.E., F.F. in G.G. 4. 2. 2014 vedeli, da pri svojem delu potrebujejo zaščitno čelado, vendar je tistega dne niso nosili iz razloga, ker so izredne razmere na terenu zahtevale hitro ukrepanje, zato o uporabi zaščitne opreme niti niso razmišljali. Pritožba zato zmotno navaja, da delavci tožene stranke zaščitnih čelad niso nosili iz razloga, ker se jim to ni zdelo potrebno, posledično pa je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni dobro opravljal dela strokovnega sodelavca za varstvo pri delu.

15. Pritožba na več mestih opozarja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo pričama A.A. in I.I., na drugi strani pa je v celoti verjelo tožniku in pričam, ki so potrdile njegove navedbe (D.D., E.E., F.F., G.G., J.J. in K.K.). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(2) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Ker se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti izpovedi prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

16. Glede očitka kršitve v zvezi z dopolnitvijo poročila o javljalcih požara je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je A.A. po izdanem pisnem opozorilu (dne 18. 12. 2013) od tožnika ponovno zahtevala, da poročilo dopolni. Čeprav je A.A. to, zaslišana kot priča, zanikala, je tožnik po oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem prepričljivo izpovedal, da je nadrejeni preko telefona pojasnil, zakaj poročila ni dopolnil. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot popolno in prepričljivo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik poročila o javljalcih požara ni dopolnil zato, ker je v dopisu z dne 27. 9. 2013 (A13) napisal vse, kar je v zvezi s tem štel za pomembno, kot varnostni inženir pa na pravna vprašanja s tega področja ne more oz. ne zna odgovoriti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno predstavlja opravičljiv razlog za to, da tožnik poročila ni dopolnil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku v zvezi s tem neutemeljeno očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker tožnik poročila ni dopolnil iz opravičljivega razloga, pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da ga je bil dolžan dopolniti v pisni (in ne ustni) obliki.

17. Glede očitka kršitve v zvezi z dopolnitvijo poročila o javljalcih požara tožena stranka v pritožbi še navaja, da je tožnik opravil strokovni izpit iz varstva pred požarom, v okviru tega izpita pa je moral poznati pravno ureditev s področja požarne varnosti. V dokaz teh navedb pritožbi prilaga pogodbo o izobraževanju (B32) in program strokovnega izpita iz varstva pred požarom (B33), vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da sme pritožnik v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP(3). Ker tožena stranka v pritožbi ne navaja, zakaj teh dokazov ni predložila že v postopku na prvi stopnji, so ti prepozni in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati.

18. V zvezi z očitkom, da tožnik toženi stranki do 30. 3. 2014 ni podal povratne informacije o pobudi vodij M. glede zimskih bund, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vzorce novih bund pridobil, jih pokazal vodjem kamnolomov, asfaltne baze in poslovni sekretarki, vodja nabave pa mu je naložil, naj do poletja pridobi dodatne vzorce barv. To ugotovitev sodišča prve stopnje potrjujeta izpovedi tožnika in priče J.J. (vodja H.), zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo, da je bila tožniku nadrejena A.A. (in ne vodja nabave), saj je sodišče prve stopnje dejanski zaključek, da je tožnik toženi stranki podal povratno informacijo glede zimskih bund, sprejelo na podlagi ugotovitve, da je A.A. po telefonu obvestil o navodilu, ki mu ga je dal vodja nabave (izpoved tožnika), čeprav je ta, zaslišana kot priča, to zanikala.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravil pregled delovišča H., saj to potrjujejo tako listinski dokazi v spisu (potni nalogi tožnika z dne 28. 2. 2014 v prilogi A15), kot tudi izpoved vodje tega kamnoloma J.J.. Izpovedi tožnika in prič J.J., K.K. in G.G. potrjujejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v obdobju med 13. 2. 2014 in 30. 3. 2014 izvajal preglede v H., L. in na področju M. vzdrževanja, čeprav mu je tožena stranka v obravnavani odpovedi očitala, da je preglede opravljal le na gradbiščih. Pritožba sicer pravilno navaja, da tožnik ni dosledno pisal zapisnikov o teh pregledih ter da v zapisnikih ni nikoli naredil zabeležke o seznanitvi delavcev s predpisi iz varstva pri delu, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa po oceni sodišča prve stopnje ta opustitev v obravnavanem primeru nima takšne teže, da bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo izpovedi tožnika in priče G.G., da pisanje zapisnikov v vseh primerih ni bilo potrebno (zapisnike se je pisalo le takrat, ko so bile ugotovljene večje nepravilnosti v zvezi s predpisi iz varstva pri delu, ki se jih ni dalo odpraviti na kraju), glede na ugotovitev, da je tožnik delavce tožene stranke ustrezno poučeval o tem, kakšna zaščitna sredstva morajo uporabljati pri delu, da bodo svoje delo opravljali varno (izpovedi tožnika, F.F., G.G., K.K. in D.D.), pa tudi opustitev zabeležk o seznanitvi delavcev s predpisi iz varstva pri delu na zapisnikih ni štelo za bistveno. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da je opustitev dolžnosti poročanja nadrejenim v obravnavanem primeru le lažja kršitev delovnih obveznosti, ki ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato je nasprotno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno.

20. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi, ki bi onemogočal nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri presoji zakonitosti obravnavane odpovedi ni nepomembno, da se je tožena stranka za podajo odpovedi tožniku odločila zaradi kršitve v zvezi z žledolomom (izpovedi A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke N.N.), kot že navedeno pa je tožena stranka tožniku v zvezi s tem dogodkom neutemeljeno očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Edine kršitve, ki jih je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu tožniku dokazala, se nanašajo na opustitev pisanja zapisnikov oz. podajanja pisnih povratnih informacij A.A. v dokumentnem sistemu tožene stranke, sicer pa je tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje svoje delovne obveznosti (včasih sicer z manjšim zamikom) redno izpolnjeval. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je bil tožnik navajen ustnega oz. telefonskega komuniciranja s sodelavci, enako pa je želel komunicirati tudi s A.A.. Ta se s tožnikom ni želela pogovarjati, vsak izostanek povratne pisne komunikacije z njegove strani pa je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljeno štela za kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je A.A. s tožnikom želela komunicirati le pisno iz razloga, ker je bila komunikacija z njim težavna, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi se navedena kot vodja oddelka morala v primerih, ko je štela, da tožnik pomanjkljivo, nenatančno ali nepravočasno opravlja svoje delovne naloge, z njim osebno pogovoriti in mu pojasniti svoja pričakovanja, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožnik starejši delavec pred upokojitvijo, ki je vajen utečenih metod dela.

21. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja tudi višini prisojenega zneska denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V skladu z drugim odstavkom istega člena sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke N.N. ugotovilo, da so odnosi med tožnikom in toženo stranko popolnoma porušeni, zato je na predlog tožnika z dnem izdaje izpodbijane sodbe (3. 3. 2015) pogodbo o zaposlitvi razvezalo, tožniku pa prisodilo denarno povračilo v višini petih mesečnih bruto plač, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (plačilne liste v prilogi A4). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo, da so zaposlitvene možnosti tožnika zaradi njegove starosti (59 let) zmanjšane in da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 6 let, po prejeti odpovedi pa se je za en mesec zaposlil pri prijatelju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik od prejete odpovedi neuspešno išče novo zaposlitev, trenutno pa prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v znesku 674,00 EUR, ki se bo v letu 2016 znižalo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine povračila upoštevalo tudi dejstvo, da bo tožnik, če ne bo našel nove zaposlitve, konec poletja 2016 ostal brez sredstev za preživljanje, pogoje za starostno upokojitev pa bo izpolnil aprila 2018. Glede na navedene okoliščine je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, denarno povračilo v višini petih mesečnih plač primerno, saj je primerljivo z višinami denarnih povračil, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih. Glede pritožbene navedbe, da zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu dokazuje, da njegove zaposlitvene možnosti niso majhne, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik za en mesec zaposlil pri prijatelju le zato, da bi bil skladno z določbami Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti. Po presoji pritožbenega sodišča zato ta okoliščina ne omaja pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da so njegove zaposlitvene možnosti majhne. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik svojih navedb glede okoliščin, ki vplivajo na odmero denarnega povračila, ni dokazal, saj se je sodišče prve stopnje o obstoju teh okoliščin prepričalo v okviru njegovega zaslišanja (list. št. 116), zaslišanje stranke pa je povsem enakovreden dokaz drugim dokaznim sredstvom (npr. listinskim dokazom).

23. Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila, pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju o denarnem povračilu ni upoštevalo 5. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oz. 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj), na podlagi katerih mora tožena stranka od bruto zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek tega povračila(4). Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti poseglo v III. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 7.431,65 EUR in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 8 dni obračunati bruto denarno povračilo v znesku 7.431,65 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek.

24. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del (I., II. in V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. (1) Razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

(2) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(3) Ta določa, da lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

(4) Podobno tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 318/2014 z dne 18. 6. 2014 in opr. št. Pdp 481/2014 z dne 31. 7. 2014 ter sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014.