Jedro

Po mnenju sodišča niso bili dani pogoji, da je tožena stranka pritožbo zavrgla, ne da bi dala tožnici prej možnost, da se izjasni do zapisnika, na katerem temelji izpodbijani akt. Tako pa se šele v upravnem sporu razčiščuje dejansko stanje, ki bi moralo biti v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku.

Tožena stranka, če je dvomila v pristnost pooblastila, bi morala zahtevati overjeno pooblastilo ali pa povabiti tožnico in odvetnico, da bi se razčistil dvom o pristnosti pooblastila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-84/2017/4 z dne 20. 10. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo A.A. zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-3692/2017-15 z dne 23. 8. 2017. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica podala zahtevo za začetek postopka usmerjanja B.B., svoje hčerke. Prvostopenjski organ, to je Zavod Republike Slovenije za šolstvo, je izdal odločbo, s katero je odločil, da se deklica usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in se s 1. 9. 2017 vključi v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje K. Zoper odločbo je mati po pooblaščenki odvetnici C.C. vložila pritožbo, v kateri navaja, da se z odločbo ne strinja. Drugostopenjski organ je dne 18. 9. 2017 prejel zapisnik Centra za socialno delo Kranj, v katerem je tožnica pod kazensko in materialno odgovornostjo podala izjavo, da pritožbe ni vložila ona, ampak njena mati A.A., ki je v njenem imenu podpisala pooblastilo za odvetnico. Tožnica pa izjavlja, da se s prvostopenjsko odločbo strinja. Ker lahko pritožbo zoper odločbo o usmeritvi, izdano na prvi stopnji, vložijo le starši ter starejši mladoletnik, je tožena stranka ugotovila, da je bila pritožba vložena s strani neupravičene osebe, to je babice otroka, in je bila zaradi tega pritožba zavržena.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je iz pritožbe razvidno, da jo je tožbo vložila tožnica, ki je mati in zakonita zastopnica B.B. Iz pritožbe je razvidno, katero stranko zastopa odvetnica, to pa ni A.A., ampak je tožnica. Če je pri toženi stranki nastal dvom o pristnosti pooblastila, bi morala postopati v skladu s 56. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se lahko stranki naloži, da predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik. Tožena stranka je kršila določbe ZUP, sklicuje se na zapisnik Centra za socialno delo Kranj, kjer je bila nezakonito pridobljena izjava tožnice. Center za socialno delo Kranj ni stranka v tem postopku, socialna delavka pa je prekoračila svoja pooblastila, saj ni bila pooblaščena za sprejemanje izjave na zapisnik v tem postopku. Po navedbah tožnice jo je socialna delavka poklicala, da se bo oglasila pri njej na domu zato, da bo umaknila pritožbo. Izjavo je tožnica podpisala pod velikim pritiskom, pod prisilo socialne delavke. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, kaj izhaja iz zapisnika CSD Kranj, ki je bil sestavljen na domu tožnice, postopek pa je vodila ga. D.D. Iz zapisnika izhaja, da je tožnica izjavila, da se strinja s prvostopenjsko odločbo in da želi, da se pritožba umakne in da je bila pri odvetnici dejansko njena mama A.A. in ne ona. Tožnica ni bila pri odvetnici, niti se nista slišali po telefonu. Nadalje tožena stranka navaja, da je na pooblastilu res napisan priimek tožnice, vendar je tožnica uradni osebi Centra za socialno delo podala izjavo ob opozorilu, da je kriva izpovedba kaznivo dejanje in da je zanjo materialno odgovorna. Tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v verodostojnost tako podane izjave pred uradno osebo. Poleg tega je na zapisniku drugačen podpis oziroma se razlikuje od tistega, ki je na pooblastilu odvetnici. Tožena stranka ni imela dvoma, da bi podvomila v resničnost izjave tožnice na zapisnik. Ugotavljanje o tem, kdo je dejanski pritožnik, je bilo v konkretnem primeru nepotrebno, ker je oseba, ki bi lahko bila vlagatelj pritožbe, zakonita zastopnica deklice, na zapisnik izjavila, da umika pritožbo in da je pritožbo vložila njena mama in ne ona. Sicer pa tožena stranka predlaga zaslišanje uradne osebe, ki je vodila postopek v okviru Centra za socialno delo, to je D.D. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah, saj je iz pritožbe razvidno, da jo je vložila tožnica, mati in zakonita zastopnica. Iz pritožbe je tudi razvidno, katero stranko zastopa odvetnica, to pa ni A.A., ampak sama tožnica. Pritožbo je vložila upravičena oseba. Razen tega je postopek o usmeritvi vodil Zavod Republike Slovenije za šolstvo in ne Center za socialno delo Kranj. Center za socialno delo Kranj je vodil postopek ugotavljanja ogroženosti po zakonu, ki ureja preprečevanje nasilja v družini, ta postopek pa nima zveze s postopkom, ki ga je vodil Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Zapisnik socialne delavke je bil narejen na domu tožnice, izjavo pa je tožnica podpisala pod velikim pritiskom in pod prisilo s strani socialne delavke. Tožnica se je namreč strinjala, da se hčerko usmeri v prilagojeni izobraževalni program, ni pa se strinjala s tem, da je hčerka med tednom v zavodu, saj bi lahko obiskovala Osnovno šolo v F., ki ima podoben prilagojen program, stanovala pa bi doma. Ni jasno, kako je Center za socialno delo Kranj sploh izvedel za pritožbo. Če pa je pri toženi stranki nastal dvom o pristnosti pooblastila, bi morala postopati v skladu s 56. členom ZUP. Če pa bo sodišče odločilo, da bo zaslišalo socialno delavko D.D., pa tožnica predlaga svoje lastno zaslišanje in bo lahko povedala, da jo je socialna delavka poklicala in se oglasila pri njej na domu zato, da bo umaknila pritožbo, izjavo pa je podala pod njenim pritiskom.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da zgolj dejstvo, da je bila izjava tožnice dana v drugem upravnem postopku, še ne pomeni, da je nezakonito pridobljena. Sicer pa tožnica ne oporeka temu, da je bila pri odvetnici v resnici njena mama in ne ona. Tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v verodostojnost izjave, ki jo je tožnica podala uradni osebi Centra za socialno delo.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrgla pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, ker naj je ne bi vložila tožnica, ki bi v tem postopku bila upravičena oseba, pač pa naj bi jo v resnici vložila njena mama, ki pa v tem postopku ni upravičena oseba za vložitev pritožbe. Sodišče ugotavlja, da je sporno vprašanje, kdo je podpisal pooblastilo odvetnici. Iz upravnega spisa, konkretno iz pritožbe, je razvidno, da naj bi tožnica preko odvetnice C.C. vložila pritožbo, iz pooblastila pa je razvidno, da tožnica E.E. pooblašča odvetnico C.C. za zastopanje, pod pooblastilom pa je podpis „E.“ z malimi tiskanimi črkami. Vendar pa je tožena stranka pri svoji odločitvi izhajala iz zapisnika Centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da je tožnica dala izjavo, da pritožbe ni vložila ona, ampak njena mati, ki je v njenem imenu tudi podpisala pooblastilo za odvetnico. Pri tem pa, kot ugotavlja sodišče, niti iz upravnega spisa niti iz izpodbijanega akta in navedb strank ni razvidno, ali je bil pred izdajo sklepa o zavrženju pritožbe zapisnik poslan tožnici, da bi se izjasnila do njegove vsebine. Ker ključni dokument, na katerem temelji izpodbijani akt – zapisnik centra za socialno delo – ni bil pred izdajo izpodbijanega akta poslan tožnici, da se do njega izjasni, je imela tožnica šele v upravnem sporu možnost navajati, češ da naj bi bila tista izjava dana pod pritiskom.

8. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZUP organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba, preden se izda odločba, strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP se v vsakem primeru šteje, da je šlo za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

9. Po mnenju sodišča niso bili dani pogoji, da je tožena stranka pritožbo zavrgla, ne da bi dala tožnici prej možnost, da se izjasni do zapisnika, na podlagi katerega temelji izpodbijani akt. Tako pa se šele v upravnem sporu razčiščuje dejansko stanje, ki bi moralo biti v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Tožnica bi namreč morala imeti že v upravnem postopku možnost navajati, da naj bi bila izjava dana pod pritiskom. Tako pa je ostalo še vedno nerešeno vprašanje, kdo je v upravnem postopku podpisal pooblastilo odvetnici. Tudi če je bila pri odvetnici tožničina mama, je še vedno odprto vprašanje, ali je dejansko ona podpisala pooblastilo v imenu tožnice, ali pa je bila zgolj v stiku z odvetnico, pooblastilo pa je podpisala tožnica. Nedvomno iz zapisnika centra za socialno delo zares izhaja, da je tožnica dala izjavo, da je pritožbo vložila njena mati, vendar pa v upravnem sporu navaja, da je bila ta izjava dana pod pritiskom. Sodišče tako ugotavlja, da ne samo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ampak je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Razen tega se sodišče tudi strinja s tožečo stranko, da bi bilo potrebno ravnati v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUP, ki določa, da če je pooblastilo v obliki zasebne listine, pa nastane dvom o njegovi pristnosti, se lahko naloži, naj se predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik. To pomeni, da bi morala tožena stranka, če je dvomila v pristnost pooblastila, zahtevati overjeno pooblastilo ali pa povabiti tožnico in odvetnico, da bi se razčistil dvom o pristnosti pooblastila.

11. Glede na vse navedeno je bila v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev določb postopka, hkrati pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

12. Obe stranki sta s predlogom za zaslišanje tožnice ter socialne delavke smiselno predlagali razpis glavne obravnave. ZUS-1 daje upravnemu sodišču izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. S tem v zvezi želi sodišče poudariti, da je namen upravnega spora kontrola zakonitosti upravnih aktov, medtem ko mora biti dejansko stanje v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Iz navedenega razloga sodišče meni, da bi bilo potrebno že v upravnem postopku, če bi se izkazalo, da je to potrebno, tudi na podlagi zaslišanj socialne delavke, tožnice, njene mame oziroma drugih oseb ugotavljati, kako je bilo dejansko s podpisom pooblastila in kdo je želel, da se vloži pritožba.

13. Sodišče v ta postopek ni posebej pritegnilo A.A. kot stranko z interesom, ki naj bi po stališču tožene stranke vložila pritožbo, saj ima skladno s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 položaj stranke tista oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. V konkretnem primeru pa, tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je pritožbo vložila A.A. (do česar se sodišče ne opredeljuje), odprava akta, s katero je bila pritožba zavržena, v nobenem primeru ne more biti v njeno škodo.

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.