Jedro

ZPPSL kot privilegirano terjatev določa samo glavnico neizplačane odpravnine, ne pa tudi zamudnih obresti, zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zamudne obresti dosodilo pod pogoji potrjene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko v odpravnini v višini 151.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 do plačila, pri čemer za izplačilo zamudnih obresti od odpravnine, veljajo pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 100/2001, z dne 16.1.2002 (1. točka izreka) in da ji povrne stroške postopka v višini 65.040,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe do plačila (3. točka izreka). S sodbo na podlagi odpovedi, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo drugačen oziroma višji tožničin zahtevek, kakor ga je oblikovala z vložitvijo tožbe dne 5.10.1998, to je "po plačilu odpravnine v višini 548.654,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 do plačila" (2. točka izreka).

Zoper odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da v tem primeru ne gre za odpravnino, ki bi jo lahko šteli za priviligirano terjatev po 160. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93), saj tožnici delovno razmerje ni prenehalo kot presežni delavki v skladu z določili tretjega poglavja Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnici gre plačilo zneska 151.660,00 SIT pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave v višini 20 % glavnice. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo zneska 151.660,00 SIT pod pogoji pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 100/2001 oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa tožene stranke, v katerem je navedeno, da je trajno prenehala potreba po njenem delu. Pravilno je ugotovilo tudi višino plače, ki jo je tožnica prejemala v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in da je tožnica podala izjavo, da bodo s plačilom odpravnine v višini treh povprečnih plač v gospodarstvu oziroma treh njenih povprečnih plač za pretekle tri mesece, če bo to zanjo ugodneje, poravnane vse obveznosti tožene stranke do nje in da ne bo zoper toženo stranko uveljavljala nobenih drugih zahtev iz naslova ugotavljanja presežnih delavcev.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici kot priviligirano terjatev iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL dosodilo razliko med dejansko izplačano odpravnino in v citirani izjavi dogovorjeno odpravnino. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da naj bi šlo pri opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko za simuliran posel in za obid zakona, zaradi česar njen zahtevek za plačilo odpravnine ne more uživati sodnega varstva, čeprav temelji na pravnomočnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče tem navedbam ne more slediti. Tožnica ne more biti odgovorna za opustitve tožene stranke pri sprejemanju programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Pravnomočnost sklepa o prenehanju delovnega razmerja je sanirala morebitne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju. Tožena stranka je imela možnost, da se s tožnico dogovori, da se ta odpove pravici do odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem. Tak dogovor bi toliko lažje sklenila, v kolikor drži njeno zatrjevanje, da je tožnico za trajno presežno delavko opredelila na njeno željo oziroma z njenim soglasjem. Pravica do odpravnine ni pravica, s katero delavec ne bi mogel prosto razpolagati in se ji tudi odpovedati. Vendar pa se tožnica pravici do odpravnine ni odpovedala, kar pomeni, da je na podlagi tretjega odstavka 36. f člena ZDR upravičena do odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem, v višini najmanj polovice njene povprečne plače v zadnjih treh mesech, za vsako leto dela pri toženi stranki. Iz delovne knjižice tožnice je razvidno, da je bila ta pri toženi stranki zaposlena šest let, kar pomeni, da je bila z izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za dogovor, dejansko dogovorjena odpravnina, kakršna je tožnici pripadala že na podlagi določbe tretjega odstavka 36. f člena ZDR.

V skladu s 4. točko drugega odstavka 160. člena ZPPSL se kot stroški stečajnega postopka poravnajo tudi neizplačane odpravnine, kot so zaposlenim pripadale po predpisih, ki urejajo delovna razmerja, vendar največ v višini, kot je določena za presežne delavce. Tožnici je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu, kar pomeni, da ji odpravnina pripada na podlagi določb ZDR, zato gre za priviligirano terjatev v smislu citirane določbe ZPPSL. Terjatev iz naslova odpravnine je zapadla ob prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zamudne obresti utemeljeno dosodilo v skladu s tožbenim zahtevkom, saj jih je tožnica zahtevala od 1.10.1996, čeprav ji je delovno razmerje prenehalo že 12.8.1996. ZPPSL kot priviligirano terjatev določa samo glavnico neizplačane odpravnine, ne pa tudi zamudnih obresti, zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zamudne obresti dosodilo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Pod pogoji potrjene prisilne poravnave pa ni moglo dosoditi vtoževane glavnice, saj je to pravilno opredelilo kot priviligirano terjatev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.