Jedro

Odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine, lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2016 in št. ... z dne 16. 12. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 16. 7. 2004, v roku 15 dni od pravnomočne sodbe (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Štelo je, da tožnici ni mogoče priznati razliko med izplačano in ponovno odmerjeno starostno pokojnino za nazaj, to je za obdobje od upokojitve dne 16. 7. 2004 do dne 30. 6. 2015, to je dneva pred začetkom učinkovanja odločbe tožene stranke z dne 6. 6. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj takšen zahtevek nima pravne podlage v materialnem pravu.

2. Pritožuje se tožnica. Pritožba meni, da citirana odločba Ustavnega sodišča RS ne daje materialno pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je napačno interpretiralo 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevka na plačilu razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženke v letu 2004 in novo odmero opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine, s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države. Gre za pravico iz pokojninskega zavarovanja, ki je materialna pravica in ne zastara, ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločati, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2004 ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovne odmere starostne pokojnine od dela plač, ki ni bil upoštevan pri upokojitvi v letu 2004. Tožnica ob prejemu odločbe v letu 2004 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plač, tako da gre za neobrazloženo odločbo v nasprotju s priznanimi mednarodnimi standardi. Pri tem izdana odločba z dne 29. 6. 2004 ni materialno pravnomočna glede obsega tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove niso bili upoštevani ter tako v tem delu za čas od 16. 7. 2004 do 30. 6. 2015 še ni bilo odločeno. Dejstvo je, da pokojnina tožnici ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač, temveč od nižje osnove ter je tako bilo poseženo v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, ki je tudi premoženjska pravica. To je v nasprotju z določbo 6. in 1. člena protokola št. 1 v povezani s 14. členom ter 8. členom ter določbo 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Tožnici razlika od starostne pokojnine pripada od dneva, ko je pridobila pravico do starostne pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. Nadalje pritožba meni, da je vprašljiva tudi ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za nazaj. Določilo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih določenih z zakonom. Toženka pri izdaji odločbe z dne 29. 6. 2004, 16. 12. 2015 in 14. 4. 2016 ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank, saj zavarovanci niso bili enako obravnavani. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba posebej izpostavlja.

5. Prvostopenjsko sodišče v s skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 16. 12. 2015 glede ponovne odmere starostne pokojnine. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za ponovno odmero in izplačilo razlik pokojnine v višjem znesku za čas od 16. 7. 2004 dalje.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo z dne 29. 6. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 239.362,28 SIT na mesec od 16. 7. 2004 dalje. Z odločbo z dne 6. 6. 2015 je bila tožnici od 1. 7. 2015 dalje starostna pokojnina ponovno odmerjena v znesku 1.527,65 EUR na mesec. Odločba je postala pravnomočna, saj tožnica zoper njo ni vložila pritožbe. Tožnici je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. Tožnica je po pooblaščencu dne 2. 12. 2015 podala predlog za izdajo odločbe zaradi odmere in plačila razlike ponovne odmerjene pokojnine med izplačano pokojnino od leta 2004 do leta 2015. Prvostopenjski organ toženca je z odločbo z dne 16. 12. 2015 zahtevek zavrnil, pritožba tožnice je bila zavrnjena z dokončno odločbo tožene stranke z dne 14. 4. 2016. Odločbi z dne 16. 12. 2015 oziroma z dne 14. 4. 2016 sta predmet tega socialnega spora.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se spor torej nanaša na to, ali je tožnica upravičena do izplačila razlik za nazaj, in sicer od 16. 7. 2004 dalje do 1. 7. 2015. Podobnih primerov z enakim pravnim vprašanjem kot je ta je bilo že večje število. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem sprejelo vrsto odločitev (sodbe opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 371/2017 z dne 12. 10. 2017, itd.). V vseh teh primerih je bilo zavzeto enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014, Up-169/2012-4 z dne 26. 3. 2015 in iz 183. člena ZPIZ-2, kakor to pravilno navaja v svoji obrazložitvi tudi prvostopenjsko sodišče. 8. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine (odločba z dne 29. 6. 2004) ni postala pravnomočna. Tožnica se zoper citirano odločbo ni pritožila.

9. V zvezi z zgoraj izpostavljenim pravnim vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017 izrecno poudarilo, da so v primeru, kot je ta, podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo v letu 2004 odločeno o tožničini starostni pokojnini, odločeno je bilo, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno iz izračuna pokojninske osnove in je odločitev o tem postala pravnomočna. Tako je zmotno stališče tožnice v pritožbi, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine. S pravnomočnostjo in izčrpanostjo izrednih pravnih sredstev je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta takoimenovane neprave obnove postopka omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej in so tako iz teh razlogov očitki pritožbe glede kršitev ustavnih pravic v tej smeri, neutemeljeni.

10. Pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka roka v danem primeru niso izpolnjeni. Zakonodajalec je po pooblastilu iz 158. člena Ustave RS določil možnost razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe tudi po poteku tega roka ter določil, od kdaj učinkuje nova odločba. To je odločil v tretjem odstavku 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so učinki izdane odločbe vežejo na dano zahtevo ali na datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem izrednim pravnim sredstvom nepravilne odločitve oziroma njenih pravnih posledic, ki so že nastale, ni mogoče odpraviti. Na tej podlagi se lahko za vnaprej vzpostavi zakonito stanje. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 153/2015. Da odločba o ponovni odmeri pokojnini učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je takšen način določilo, zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ter upoštevanjem 155. člena Ustave RS.

11. Ustavno sodišče RS je v svoji odločitvi z dne 26. 3. 2015 ugotovilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe (183. člen - neprava obnova postopka). Le ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, zato je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe Ustavno sodišče RS posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno, neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravdnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej, enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne od naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče RS je zato odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS.

12. Glede na to, da se je v predmetni zadevi postopek začel po uradni dolžnosti, je toženka upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je to izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je namreč v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Tako velja tudi za konkretni primer.

13. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo 183. člen ZPIZ-2. Določba 183. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da določi, od kdaj naprej učinkuje novo izdana odločba. Take odločitve Ustavno sodišče RS (odločba z dne 26. 3. 2015) gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je tako izredno pravno sredstvo (183. člen ZPIZ-2) v neskladju z Ustavo RS.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.