Jedro

Tožnik je s strani direktorja tožene stranke prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter novo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila s strani direktorja tožene stranke že podpisana. Direktor je tožniku izročil pogodbo ter mu povedal vse pogoje nove pogodbe, da bo plača za novo delovno mesto enaka kot do tedaj, da naj tožnik pogodbo pregleda in če se ne strinja, napiše pritožbo. Tožnik se je z novo pogodbo strinjal in jo je takoj podpisal. Glede na navedeno je bil direktor tožene stranke in s tem tožena stranka seznanjena, da se tožnik z novo pogodbo strinja, zato je pogodba pričela veljati. Skladno s 15. členom OZ je pogodba namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Ker nova pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama velja, je tožnik zaposlen na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave, zato je njegov tožbeni zahtevek (da je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave; da mu je tožena stranka dolžna zagotavljati delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave; da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo ter rintegracijski in reparacijski zahtevek) utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - je tožnik pri toženi stranki od dne 1. 10. 2012 dalje zaposlen na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave, na podlagi Pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012, za nedoločen čas in polni delovni čas (I. točka izreka); - je tožena stranka dolžna tožniku zagotavljati delo na podlagi Pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave z dne 18. 9. 2012 ter vse iz nje izhajajoče zakonske in pogodbene pravice ter izpolnjevati svoje zakonske in pogodbene obveznosti po Pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012 (II. točka izreka); - je tožena stranka tožnika z dnem 30. 6. 2013 nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj, delovno razmerje pa je tožniku prenehalo nezakonito (III. točka izreka), - tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 30. 6. 2013, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012 (IV. točka izreka).

Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni, pod izvršbo: - tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 7. 2013 do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (V. točka izreka); - tožniku za čas od 1. 7. 2013 do vrnitve na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 1.590,00 EUR, od teh nadomestil plač v korist tožnika obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 15. v mesecu do plačila (VI. točka izreka) in - tožniku plačati stroške tega postopka v znesku 1.166,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje sodišča po 16. členu ZDR ni mogoče, ker ni mogel nastati spor o obstoju delovnega razmerja - tožena stranka tožniku ni negirala obstoja delovnega razmerja na dan 1. 10. 2012 do izteka odpovednega roka. Tožnik zahteva odločitev o sporu, katerega na dan 1. 10. 2012 ni bilo. Sodišče bi moralo uporabiti 90. člen ZDR. Sodišče je tožnika razporedilo na drugo delovno mesto, za katerega tožnik nima pogodbe o zaposlitvi, za kar mu 16. člen ZDR ne daje podlage. Sodišče tudi ni ugotovilo navodil za opravljanje dela tožnika, ki bi jih ta lahko prejel od direktorja tožene stranke. Delovnega mesta strokovni sodelavec v vinogradniški proizvodnji tožena stranka ni ukinila ne pred 1. 10. 2012 in ne kasneje v času zaposlitve tožnika pri toženi stranki. V kolikor bi obstajal spor o obstoju delovnega razmerja, bi sodišče lahko ugotovilo le zaposlitev tožnika na tem delovnem mestu, ker je samo za to delovno mesto tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku na podlagi 90. člena ZDR odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila v podpis novo, ki je tožnik ni sprejel v zakonskem roku, zato ta ni pričela veljati in je še naprej veljala stara pogodba o zaposlitvi z dne 7. 4. 2003 z aneksi. Tožnik v 30-dnevnem roku ni vložil tožbe zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, zato je bil prekludiran v sodnem izpodbijanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik sedaj skuša prikazati razmerje med njim in toženo stranko kot postopek za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ker naj bi šele 11. 1. 2013 izvedel, da mu teče odpovedni rok od 19. 9. 2012 dalje. To obvestilo tožene stranke ne ustanavlja pravic ali obveznosti, tega pa tudi ni mogoče šteti kot začetek spora o obstoju delovnega razmerja med strankama. Neprepričljiva je razlaga sodišča, da tožnik ni vedel za tek odpovednega roka do prejema elektronske pošte direktorja tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da se je zavedal zamude sprejema nove pogodbe, a zamudo opravičuje s svojim nepoznavanjem 15-dnevnega roka za sprejem nove pogodbe, to pa je potrdila tudi priča A.A.. Tožnik v zahtevi za odpravo kršitev ni izkazal kršitve delodajalca, zato tudi tožena stranka ni mogla odpraviti kršitve, ki je ni storila. Tožnik je vložil tožbo, ki po vsebini ni taka kot zahteva za odpravo kršitev delodajalca, saj s tožbo ne zahteva odprave kršitev tožene stranke, pač pa zaposlitev pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012, do katere ni prišlo zaradi njegovih ravnanj. S kasnejšo spremembo tožbe se je tožnik še bolj oddaljil od vsebine zahteve za odpravo kršitev. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času odpovednega roka zaposlen na podlagi odpovedane pogodbe, na podlagi katere je opravljal delo za toženo stranko. Tožnik je vedel, da mu teče odpovedni rok z vročitvijo pogodbe. Sodišče brez razloga ne verjame direktorju tožene stranke, da je tožnika v oktobru večkrat opozoril na tek odpovednega roka, kar si je zapisal v rokovnik. Sodišče je nekritično ocenilo izpovedbi tožnika in priče A.A., ki sta si prihajala v nasprotja. Izpovedala sta, da je bilo po prejemu odpovedi s ponudbo nove veliko dela v vinogradu, medtem ko iz dokumenta pregleda po kriterijih izhaja, da trgatev na posestvu B. med 20. in 24. 9. 2012 ni potekala, saj ni evidentiran prevzem grozdja, zato bi v tem času tožnik lahko odnesel novo pogodbo direktorju tožene stranke. Sodišče je napačno ugotovilo, da so roki tožniku za sodno varstvo pričeli teči 11. 1. 2013. Tožnik je ves čas opravljal isto delo, z novo pogodbo se je spremenil le naziv delovnega mesta tožnika. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik opravljal dela na podlagi nove pogodbe po 1. 10. 2012. Sodišče bi moralo zaslišati pravočasno predlagane priče tožene stranke: C.C., D.D., E.E., ki so vedeli za dejstvo, da tožnik ni sprejel nove ponujene pogodbe in mu je zato tekel odpovedni rok, česar se je tožnik dobro zavedal. Tožniku nihče od predstavnikov tožene stranke nikoli ni dejal, da je s sprejemom ponujene pogodbe tožnika vse v redu ali da je sprejeta pravočasno. Sodišče v obrazložitvi navaja oznake prilog brez poimenovanja listin, zato gre za pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do dela rokovnika, v katerem so razvidna opozorila direktorja tožniku, da ni pravočasno sprejel nove pogodbe. V izpodbijani sodbi so nasprotja med razlogi in vsebino zapisnikov. Sodišče je kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko je kot verodostojno štelo izpovedbo priče A.A., in ko ni upoštevalo listin, predloženih s strani tožene stranke (redne odpovedi s ponudbo nove, ponujene nove pogodbe, vročilnic, izpiskov rokovnika, sistemizacijo delovnih mest), sodbo pa pretežno utemeljuje z izpovedjo tožnika.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da že iz tožbenih navedb izhaja, da med strankama obstaja spor o obstoju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012 in o opravljanju dela od dne 1. 10. 2012, in ne o obstoju delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi oziroma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele s 11. 1. 2013 je pri tožniku nastal pravni interes za odpravo kršitve po 204. členu ZDR. Sodišče je pravilno ugotovilo, da od 1. 10. 2012 tožnik opravlja delo po novi pogodbi, saj so obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Nesmiselne so pritožbene navedbe, da je sodišče tožnika prerazporedilo. Tožnik nikoli ni nasprotoval odpovedi, saj mu je bilo pojasnjeno, da se njegov delovnopravni položaj ne bo poslabšal. Ponudbo z novo pogodbo je sprejel takoj. Ker je bila pogodba s strani direktorja tožene stranke že podpisana, je izjava tožnikove volje pomenila potrjeno soglasje obeh strank in zato veljavno sklenitev pogodbe. V 15. členu ZDR je določeno, da na obstoj in veljavnost pogodbe ne vpliva, če stranki pogodbe ne skleneta v pisni obliki. 15-dnevni rok, določen v odpovedi in 90. členu ZDR, je relevanten za sprejem nove pogodbe, ne pa za vročitev delodajalcu. Tožnik je tudi dokazal, da je prišel 3. 10. 2012 na sedež tožene stranke z namenom, da podpisano pogodbo izroči toženi stranki. Dela po stari in novi pogodbi so podobna, pri novi pogodbi gre predvsem za dodatno vodstveno delo in naloge. Slednje je tožnik od 1. 10. 2012 dejansko opravljal, kar izhaja iz predloženih dokazov, tudi tožena stranka tega ni zanikala. Posebnega pooblastila za zastopanje pred inšpekcijskim organom, ki ni bilo delo po stari pogodbi, tožnik ni potreboval, saj je šlo za zastopanje po pogodbi o zaposlitvi. Inšpekcijski organ posebnega pooblastila ni zahteval, tožena stranka pa ni ugovarjala temu zastopanju. Sodišče je pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje predlaganih prič v zvezi s prepozno vročitvijo nove pogodbe toženi stranki, saj je to med strankama nesporno. Sodišče tudi ni storilo ostalih očitanih procesnih kršitev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V izpodbijani sodbi nista podani bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno upoštevalo in povzelo izvedene dokaze, zato v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zadostno obrazložilo, pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Obrazložitev, v kateri se sodišče prve stopnje sklicuje na oznake prilog, je argumentirana, jasna ter popolnoma razumljiva.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokazov z zaslišanjem C.C., D.D. in E.E., ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z dejstvom, da je tožnik podpisano novo pogodbo o zaposlitvi toženi stranki dostavil po izteku 15-dnevnega roka od vročitve odpovedi. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, zavrnitev dokazov pa podrobno in jasno obrazložilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo izvajanje dodatnih dokazov neracionalno, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. Dejstvo, da tožnik nove pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ni dostavil v roku 15 dni od vročitve, pa je med strankama celo nesporno.

V tem individualnem delovnem sporu je bistveno pravno vprašanje, ali je (nova) pogodba o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012, ki jo je tožena stranka tožniku ponudila v okviru instituta odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, med toženima strankama pričela veljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta pogodba med pravdnima strankama velja in da je tožnik od 1. 10. 2012 dalje zaposlen na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika dne 30. 6. 2013 nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj, ker takrat delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja še naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu zagotavlja delo na delovnem mestu vodja vinogradniške predelave ter v celoti izvaja novo pogodbo o zaposlitvi, ugodilo pa je tudi zahtevku za reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za spor o obstoju delovnega razmerja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2012 (na delovnem mestu vodja vinogradniške predelave). Nepravilna je pritožbena navedba, da je tožnik prekludiran s tožbo, saj tožnik v tem postopku ne izpodbija odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožbo je vložil pravočasno - obstoj delovnega razmerja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi je namreč med strankama postal sporen z dnem 11. 1. 2013, ko je tožena stranka tožnika obvestila, da se mu z dnem 16. 1. 2013 izteče odpovedni rok na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec v vinogradniški proizvodnji (34 ur tedensko) in strokovni sodelavec v prodaji fitofarmacevtskih sredstev (6 ur tedensko). Tožnik je nato 22. 1. 2013 (ko je bil še vedno zaposlen pri toženi stranki, saj je bil v trenutku izteka odpovednega roka v bolniškem staležu) vložil zahtevo za odpravo kršitev, ki jo je tožena stranka prejela 23. 1. 2013, a kršitve v nadaljnjih 8 dneh ni odpravila. S potekom teh osmih dni je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe, zato je tožba, vložena 15. 2. 2013 pravočasna, kakor je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da vložena (prvotna) tožba po vsebini ni taka, kot je bila zahteva za odpravo kršitev delodajalca. Tožnik je z obema zahteval ugotovitev, da od 1. 10. 2012 dela na delovnem mestu vodja vinogradniške predelave skladno z novo pogodbo o zaposlitvi, katero je tožena stranka dolžna izvajati. Tožnik je bil kasneje, dne 16. 7. 2013, tožbo primoran spremeniti oziroma dopolniti zaradi dejstva, ker ga je tožena stranka z dnem 30. 6. 2013 odjavila iz zavarovanj.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) v 90. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe. Prvi odstavek 90. člena določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe (2. odstavek 90. člena ZDR).

Tožnik je s strani direktorja tožene stranke prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi ter novo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila s strani direktorja tožene stranke že podpisana. Medtem ko je na vročilnici naveden datum 18. 9. 2012, tožnik zatrjuje, da je pogodbo prejel 19. 9. 2012. Iz izpovedbe tožnika in direktorja tožene stranke izhaja, da je slednji tožniku izročil pogodbo ter mu povedal vse pogoje nove pogodbe, mu povedal, da bo plača za novo delovno mesto enaka kot do tedaj, da naj tožnik pogodbo pregleda in če se ne strinja, napiše pritožbo. Tožnik je izpovedal, da se je z novo pogodbo takoj strinjal, ker je bila zanj sprejemljiva, in da jo je takoj podpisal in dal v avto. Tisti dan je odpoved s ponudbo nove pogodbe prejel tudi A.A., ki je bil v tem postopku zaslišan in je v celoti potrdil tožnikovo izpovedbo. Direktor tožene stranke tožnikove izpovedi o dogajanju in pogovoru ob vročitvi pogodbe ni prerekal, izpovedal je le, da sam ne more sprejemati volje za sklenitev pogodbe, ker podjetje ni njegovo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil direktor tožene stranke in s tem tožena stranka seznanjena, da se tožnik z novo pogodbo strinja, zato je pogodba pričela veljati. Skladno s 15. členom OZ je pogodba namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na izpovedbi tožnika in priče A.A., saj sta njuni izpovedbi skladni v bistvenih delih, priča A.A. pa po oceni pritožbenega sodišča nima interesa za izid pravde, ki bi bil neugoden za toženo stranko, saj je pri njej zaposlen in zato od nje ekonomsko odvisen.

Na to, da je tožena stranka štela, da je nova pogodba sklenjena, kaže dejstvo, da je tožnik pričel opravljati tudi dela, ki so navedena v opisu novega delovnega mesta (priloga A16). Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da se delo po novi pogodbi o zaposlitvi ni bistveno razlikovalo od tožnikovega prejšnjega dela. Tožnik je v svoji izpovedbi opisal zadolžitve in dela po 1. 10. 2012 in predložil listinske dokaze v zvezi z urejanjem dokumentacije za obnovo vinograda ter prisotnostjo pri inšpekcijskem pregledu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi zabeležko v rokovniku direktorja tožene stranke z dne 17. 12. 2012 o tem, da mu tožnik ni poročal o delu na posestvu B.. Takih zadolžitev v delokrogu prejšnjega delovnega mesta ni bilo navedenih. O tem, da je tožnik opravljal delo šefa oziroma vodje posestva pred in po 1. 10. 2012, sta potrdili priči A.A. in F.F.. Tudi direktor tožene stranke na tožnikovo izpovedbo o tem, kaj je delal po 1. 10. 2012, ni imel pripomb in je ta del izpovedbe v celoti potrdil. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik od direktorja tožene stranke prejel navodila za opravljanje dela, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožnik dela opravil. Tožena stranka pa tem izvedenim delom nikoli ni oporekala ali jih zanikala.

Sporna pogodba je podpisana iz obeh strani, iz njenega 17. člena pa izhaja, da prične veljati 1. 10. 2012, potem ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Zato je veljavna, tožena stranka pa se neuspešno sklicuje na dejstvo, da je bil s tem, ko ji je bila pogodba dostavljena 10. 10. 2012, zamujen rok za sklenitev te pogodbe. Nepravilne so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tožnika razporedilo na delovno mesto, za katerega nima pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik razpolaga z veljavno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja vinogradniške predelave, zato mu mora tožena stranka zagotavljati dela po tej pogodbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da pogodba med pravdnima strankama velja in da je tožnik od 1. 10. 2012 dalje zaposlen na delovnem mestu vodja vinogradniške pridelave ter utemeljeno ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe). Tožena stranka sama krije stroške pritožbe ne glede na izid postopka, tožnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).