Jedro

Niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse, temveč za odlog plačila sodne takse za obdobje 12 mesecev.

Predlagatelj nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za celotno ali delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, zato bi morala prva tožena stranka dejstva, ki utemeljujejo njen predlog, navajati že v svojem predlogu.

Zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, sta toženi stranki vložili skupno pritožbo. Gre za eno taksno obveznost, ki sta jo dolžni skupaj poravnati obe toženi stranki. V skladu z desetim odstavkom 3. člena ZST-1 je obveznost dveh ali več oseb, ki bi morale plačati skupaj takso, solidarna. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Taksno obveznost sta zato dolžna poravnati oba toženca, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo bo poravnal eden od njiju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prve tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Ugodilo pa je njenemu podrednemu predlogu za odlog plačila sodne takse tako, da se ji plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v višini 3.003 EUR odloži za dvanajst (12) mesecev od pravnomočnosti sklepa. Plačilni nalog I P 1032/2019 za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek z dne 18. 6. 2020 je razveljavilo.

2. Zoper zavrnilni del izreka sklepa se pravočasno pritožuje prva tožena stranka, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep o taksni oprostitvi spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Zadnji odstavek 3. člena ZST-1 določa, da je v primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, njihova obveznost nerazdelna. Vendar v primeru, ko je taksna obveznost kateremu od teh oseb odložena, več ni podan položaj, ko morata dve ali več oseb skupaj plačati sodno takso in zato tudi ni več podlage za nerazdelno obremenitev več oseb. Upoštevaje zakon in relevantno sodno prakso, je vsaka od toženih strank dolžna plačati polovico odmerjene sodne takse, kar znaša 1.501,50 EUR, nikakor pa nista toženi stranki zavezani plačati vsaka 3.003 EUR sodne takse. Zmotno je prepričanje sodišča, da premoženjsko stanje prve tožene stranke ni tako slabo, da bi utemeljevalo taksno oprostitev. Premoženje, na katerem imata prva tožena stranka in njegova žena solastninsko pravico (kmetijska zemljišča, travniki), ne more služiti kot vir dohodka, saj sta omenjene parcele že velikokrat poskušala dati v najem, vendar neuspešno. Premoženje, ki je v izključni lasti žene prve tožene stranke, je njeno posebno premoženje, ki je hkrati obremenjeno z vknjiženo hipoteko in tako ni bremen prosto. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev najprej preveriti, ali prosilec izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči. Če je odgovor negativen, bi moralo preveriti še, ali prosilec izpolnjuje pogoje po standardu občutnega zmanjšanja sredstev. Sklicuje se še na 22. člen ZBPP, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove žene, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna brezplačna pomoč). Drži navedba sodišča, da vrednost nepremičnin, ki so v izključni lasti žene prvega toženca znaša 102.806,00 EUR, vendar pa je sodišče spregledalo dejstvo, da je na omenjenih nepremičninah vknjižena hipoteka. Slednje pomeni, da stanovanji nista prosti bremen, kar hkrati predstavlja oviro za prodajo nepremičnin. Žena prve tožene stranke sredstev za poplačilo hipoteke v tem trenutku nima. Prva tožena stranka kljub omejitvi šestdesetkratnika višine osnovnih zneskov minimalnega dohodka izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP. Dohodek in premoženje zakonca, ki ni taksni zavezanec je mogoče upoštevati le toliko, kot to ustreza še sprejemljivim mejam njegove preživninske obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagateljev upoštevajo po zakonu, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen, če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas (prvi in drugi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah1).

5. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje prvi toženec in njegova žena mesečno razpolagata z 1.493,70 EUR dohodka oziroma 746,84 EUR dohodka na družinskega člana, kar pomeni, da razpolagata z dohodkom, ki ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (dvakratnik je na dan izdaje sklepa znašal 804,36 EUR). Vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevalo tudi, da je žena poleg stanovanja, v katerem zakonca živita, lastnica še dveh drugih stanovanj, katerih skupna vrednost je 102.806,00 EUR. S tem pa razpolaga s premoženjem, ki presega višino mejnega zneska 19.304,64 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči. 6. Ob upoštevanju, da prva tožena stranka prejema nizke mesečne dohodke, pa je pravilno sodišče prve stopnje ocenilo, da bi bila ob takojšnjem plačilu celotnega zneska takse občutno zmanjšana sredstva, s katerim se prva tožena stranka preživlja, zato je ugodilo njenemu podrejenemu predlogu za odlog plačila sodne takse za obdobje 12 mesecev, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj dolga doba, da si bo prva tožena stranka priskrbela potrebna sredstva za plačilo sodne takse, bodisi s prodajo omenjenih nepremičnin, bodisi z oddajo slednjih v najem.

7. Predlagatelj nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za celotno ali delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, zato bi morala prva tožena stranka dejstva, ki utemeljujejo njen predlog, navajati že v svojem predlogu.

8. Na v pritožbi omenjeno premoženje, katerega solastnika naj bi bila prva tožena stranka ter njegova žena (kmetijska zemljišča, travniki), sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, sploh ni upoštevalo. Dejstvo, da sta stanovanji posebno premoženje žene prve tožene stranke, ki je hkrati obremenjeno z vknjiženo hipoteko in tako ni bremen prosto, je prva tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljene pritožbene novote, saj ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že v predlogu za taksno oprostitev, pa tudi sicer je obremenjena nepremičnina lahko predmet obligacijskih pravic, zlasti najema ali zakupa.

9. V tem postopku se določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke uporablja le glede načina ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, zato so pritožbene navedbe glede izpolnjevanja pogojev iz 22. in 24. člena ZBPP (izjemna brezplačna pravna pomoč), na katere se sklicuje prva tožena stranka prvič šele v pritožbi, brezpredmetne.

10. Zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku sta toženi stranki vložili skupno pritožbo. Gre za eno taksno obveznost, ki sta jo dolžni skupaj poravnati obe toženi stranki. V skladu z desetim odstavkom 3. člena ZST-1 je obveznost dveh ali več oseb, ki bi morale plačati skupaj takso, solidarna. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Taksno obveznost sta zato dolžna poravnati oba toženca, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo bo poravnal eden od njiju (prvi odstavek 395. člena OZ2). Pritožba zato zmotno meni, da bi moralo sodišče prvi toženi stranki naložiti v plačilo le polovično sodno takso, torej znesek 1.501,50 EUR.

11. Če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor, da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva (drugi odstavek 14. člena ZST-1). Pritožnik ne zatrjuje, da gre pri razmerju med tožencema za formalno sosporništvo.

12. Oba toženca sta dolžna plačati sodno takso v skladu z izpodbijanim sklepom v rokih oziroma na način, ki jima je določen. Ko pa bo taksna obveznost v skupni višini 3.003 EUR izpolnjena v celoti, bosta toženca prosta obveznosti. V kakšnem obsegu bo to storil vsak izmed njiju, pa je stvar njunega notranjega razmerja.

13. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZST-1 (Uradni list RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami). 2 V prvem odstavku 395. člena OZ je določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.