Jedro

Predlog za pregon je smel v konkretni zadevi podati tudi uporabnik vozila, ki mu ga je lastnik prepustil v uporabo in hkrati tudi vse odločitve v zvezi s tem in ki se je očitno tudi strinjal, da uporabnik vozila poda ovadbo oziroma predlog za pregon, saj je bil navzoč pri ogledu kraja storitve kaznivega dejanja in vložitvi ovadbe in temu ni nasprotoval oziroma se je s tem očitno molče strinjal.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo R.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dvajset dni zapora s preizkusno dobo enega leta in s posebnim pogojem, da v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe oškodovancu J.P. povrne škodo 227,10 EUR. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov, ki so navedeni v 420. členu in 427. členu Zakona o kazenskem postopku“ (ZKP), pri čemer posebej izpostavlja „neobstoj predloga za pregon s strani oškodovanca in zastaranje kazenskega pregona“, poleg tega pa tudi kršitev Ustave RS (28. in 29. člena). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali pa obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P., ki ugotavlja, da je bil B.P., sin J.P., lastnika poškodovanega osebnega avtomobila, upravičen podati predlog za kazenski pregon, saj je bil s kaznivim dejanjem tudi sam oškodovan. Ob tem opozarja na okoliščine, da je B.P. uporabljal oškodovančevo vozilo, da mu je oškodovanec prepustil tudi vse odločitve, da je bil on tisti, ki je poškodovan avtomobil dal popraviti in da je račun poravnala njegova gospodarska družba, katere ustanovitelj in lastnik je. Pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da je predlog za pregon podala upravičena oseba, saj je B.P. kritičnega dne vozilo uporabljal s soglasjem J.P. in bil zato kot dejanski uporabnik vozila upravičen podati predlog za pregon.

O odgovoru, ki je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, se je slednji tudi izjavil. Ostaja pri stališču, da je kazenski postopek tekel brez potrebnega predloga oškodovanca in da je treba procesna pravila v konkretnem primeru uporabljati restriktivno ter v korist obdolženega.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da je postopek za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari tekel brez zahteve oškodovanca, kar je procesna predpostavka za pregon. Predloga za pregon namreč ni podal lastnik vozila J.P. kot edini oškodovanec in upravičenec, temveč njegov sin B.P., ki pa s kaznivim dejanjem ni bil oškodovan. Na tej podlagi vložnik (smiselno) uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 11. točke iste določbe, ker naj bi bilo podano „očitno neskladje med razlogi v izpodbijani sodbi in listinskimi dokazi“ (česar ne konkretizira) ter kršitev prvega odstavka 52. člena ZKP, ker naj bi zaradi poteka trimesečnega prekluzivnega zakonskega roka za vložitev predloga kazenski pregon zastaral. Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga ne predpisuje, pomembno je, da je oškodovančeva volja izražena jasno in nedvoumno. Kdo je oškodovanec sodišče ugotavlja izključno na podlagi formalnih zakonskih pogojev, navedenih v 6. alinei 144. člena ZKP, po kateri je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Zgolj izjemoma so lahko upravičenci do predloga pod pogoji, določenimi v zakonu, po oškodovančevi smrti tudi upravičenci, našteti v 55. členu ZKP. Zakon o kazenskem postopku razlikuje med upravičencem do premoženjskopravnega zahtevka (101. člen ZKP) in oškodovancem v smislu 6. alinee 144. člena ZKP. Prvi pojem je širši (in lahko zajema tudi oškodovanca, ni pa to nujno), pomembno je, da gre za osebo (fizično ali pravno), ki je aktivno legitimirana po določbah pravdnega postopka za vložitev tožbe. Če pri tem ne gre tudi za oškodovanca v navedenem pomenu, to je osebo, ki je bila s kaznivim dejanjem neposredno oškodovana, ta oseba, ki je sicer upravičena uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v pravdi, ne more vložiti predloga za pregon (ali prevzeti pregon kot subsidiarni tožilec ali vložiti zasebne tožbe).

Predlog za pregon lahko poda oškodovanec sam, za vložitev ovadbe oziroma predloga pa lahko pooblasti tudi drugo osebo; to lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, neposredno ali po telefonu, s pisno prošnjo, lahko tudi s konkludentnimi dejanji), odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvomno izrazil (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 211/2007 z dne 25.10.2007).

V predmetni zadevi je kazensko ovadbo in predlog za pregon podal sin lastnika osebnega avtomobila, ki je takrat uporabljal to vozilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (sodba, str. 3), da si je na dan storitve kaznivega dejanja B.P. sposodil očetov osebni avtomobil, ker je bilo njegovo vozilo pokvarjeno in da je lastnik vozila vse odločitve s tem v zvezi prepuščal svojemu sinu in da se je z njimi tudi strinjal, zato je bil upravičen podati predlog za pregon kaznivega dejanja po prvem odstavku 224. člena KZ. Višje sodišče se do tega vprašanja izrecno ni opredelilo (saj obramba v pritožbenem postopku ni uveljavljala kršitve iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker pa je izpodbijano sodbo potrdilo, se pritožbenemu sodišču očitno ni pojavil dvom v pravilnost takšnega stališča. Vrhovno sodišče po navedenem ne sprejema stališča vložnika zahteve, da je bil v obravnavanem primeru lastnik vozila edini oškodovanec in s tem upravičenec do predloga za pregon in da naj bi zaradi tega sodišče kršilo predpise, ali je podan predlog oškodovanca (5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Glede na doslej navedeno je smel predlog za pregon v konkretni zadevi podati tudi uporabnik vozila, ki mu ga je lastnik prepustil v uporabo in hkrati tudi vse odločitve v zvezi s tem in ki se je očitno tudi strinjal, da uporabnik vozila poda ovadbo oziroma predlog za pregon, saj je bil navzoč pri ogledu kraja storitve kaznivega dejanja in vložitvi ovadbe in temu ni nasprotoval oziroma se je s tem očitno molče strinjal. Tudi na ta način je jasno in nedvomno izrazil svojo procesno voljo za pregon storilca kaznivega dejanja. Zato za zatrjevano procesno kršitev ne gre, saj je postopek tekel, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, na predlog upravičenega predlagatelja, četudi ta s kaznivim dejanjem ni bil oškodovan. Glede na navedeno so brez podlage in neupoštevne tudi nadaljnje navedbe vložnika, ko se sklicuje na zastaranje oziroma kršitev prvega odstavka 52. člena ZKP, saj je bil v predmetni zadevi predlog upravičenega predlagatelja podan v zakonskem trimesečnem roku. Vložnik zahtevek pa ne pojasni zatrjevanega neskladja „med razlogi v izpodbijani sodbi in listinskimi dokazi“, zato Vrhovno sodišče takšnega posplošenega očitka ni moglo preizkusiti.

Navedbe zahteve, da sodišče obdolžencu, ki je kaznivo dejanje zanikal in bi mu lahko verjelo, ni z gotovostjo dokazalo vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Zato Vrhovno sodišče v tem delu zahteve ni preizkusilo, saj je vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker zahteva zagovornika ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.