Jedro

Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 223,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici v roku 8 dni plačati 3.152,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2018 do plačila, in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 100 % njenih stroškov, ki so ji nastali s tem pravdnim postopkom. Odločilo je, da bo sklep o njihovi višini izdalo po pravnomočnosti glavne odločbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da med strankama ni obstajalo soglasje glede predmeta pogodbene obveznosti. Takšen sklep ne upošteva širšega konteksta sodelovanja tožnice in toženke za vrata v drugih prostorih in stekleno ograjo. Pritožba opozarja na neskladja v izpovedi toženke in njenega sina o številu vrat v pritličju. Če se toženka zagovarja, da naročila za kletna vrata zaradi nedogovorjenih podrobnosti ni mogla oddati, to toliko bolj velja za domnevno naročilo pritličnih vrat. Če bi bil avans res plačan za pritlična vrata, bi imela tožnica interes za izdelavo pritličnih in ne kletnih vrat. Toženka si je očitno premislila. Konkludentno je sprejela ponudbo z dne 24. 3. 2016. Ponudba z dne 1. 7. 2016 je sprememba ponudbe z dne 24. 3. 2016. Dogovor o izdelavi štirih vrat ne more biti sporen, sporen je lahko le sprejem ponudbe za obnovo dveh vrat. Da je toženka vedela za izdelavo oziroma obnovo vrat, potrjujeta izpoved priče A. A. in toženkino e-sporočilo z dne 7. 9. 2018. Glede stališča prvostopenjskega sodišča, da obveznost plačila za toženko še ni nastala, pritožba opozarja, da iz plačilnih pogojev po ponudbi izhaja, da je toženka dolžna plačati 50 % kot predplačilo, 40 % pred začetkom storitve in 10 % po opravljeni storitvi. Toženka se je s konkludentnim ravnanjem pravici do pregleda stvari odpovedala. S svojo neaktivnostjo je prešla v dejansko zamudo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo trditveno in dokazno breme o sklenjeni pogodbi, na podlagi katere vtožuje sporni znesek, na tožnici, ki tega bremena ni zmogla (20. in 25. točka izpodbijane sodbe). Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen in pravilno zavrnjen.

6. Iz spisa izhaja, da je tožnica toženki dne 24. 3. 2016 pripravila ponudbo za skupno 4 krila, 4 podboje, 4 kljuke, 4 rozete in dobavo ter vgraditev (v vrednosti 3.418,42 EUR). Dne 25. 5. 2016 ji je toženka plačala avans v višini 1.500 EUR. Kasneje, dne 1. 7. 2016, je tožnica toženki pripravila novo ponudbo, in sicer skupno za 4 krila, pleskanje 2 obstoječih kril, 6 podboje in dobavo ter vgraditev (v vrednosti 2.782,83 EUR). V tej pravdi vtožuje plačilo na podlagi računa št. 191-2018 z dne 3. 10. 2018, ki se nanaša na skupno 4 krila, 6 podbojev, površinsko obdelavo 2 obstoječih kril in izdelavo 4 slepih podbojev. Med strankama ni sporno, da tožnica vtožuje plačilo za kletna vrata. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni uspela dokazati sklenitve pogodbe za izdelavo in vgradnjo teh vrat - ne z listinami ne z izpovedbo tožničinega zakonitega zastopnika oziroma z zaslišanimi pričami.

7. Res je tožnica toženki dala ponudbo (tudi) za kletna vrata, a ni mogoče šteti, da jo je toženka sprejela. Tudi če bi sledili stališču, da je toženka s plačilom avansa sprejela ponudbo z dne 24. 3. 2016, izvedena dela (narejeni in obračunani izdelki - kletna vrata, podboji) očitno ne ustrezajo tej ponudbi. Postavke se ne ujemajo že po samem številu vrat. Tožnica je toženki obračunala površinsko obdelavo dveh kril, ki v ponudbi z dne 24. 3. 2016 sploh ni bila predvidena. Da toženka ob plačilu avansa ni bila seznanjena, če bo sploh mogoče uporabiti (predelati) njena stara vrata, izhaja tudi iz dejstva, da je še 22. 6. 2016 (torej tri mesece po plačilu avansa) spraševala, kako kaže z obstoječimi vrati. Ob tem ni mogoča razlaga, da je tožnica že sprejeto ponudbo z dne 24. 3. 2016 (enostransko) spremenila s ponudbo z dne 1. 7. 2016, ki naj bi jo toženka ponovno tiho sprejela. Iz toženkinega elektronskega sporočila izhaja, da podrobnosti naročila sploh niso dorekli.1 Da se je bilo za projekt kletnih prostorov še potrebno dogovoriti, navaja tudi sama tožnica v odgovoru na to elektronsko sporočilo. Dne 7. 9. 2018 je namreč toženka tožnici preko elektronskega pošte sporočila, da lahko v kleti izvedejo montažo vrat in pri tem izpostavila, da ni dobila ničesar v potrditev ter da niso dorekli podrobnosti. Tožnica je odgovorila, da bodo najprej zaključili projekt ograja in jo finančno zaprli, potem pa se zmenili za projekt kletnih prostorov. Neživljenjsko je, da bi toženka pri tožnici res naročila ta vrata (štiri krila in barvanje dveh kril) in se dve leti pri izvedbi naročila ne bi nič premaknilo ter o tem ne bi bilo nobene zabeležene komunikacije med strankama (npr. elektronske pošte) oziroma je tožnica toliko časa ne bi terjala.

8. Pravilna je torej dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.

9. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki je dolžna povrniti povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 300 točk oziroma 180 EUR2 (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in administrativne stroške v višini 3,60 EUR (2 % po tretjem odstavku 11. člena OT) in DDV v višini 40,39 EUR (22 %), skupno 223,99 EUR. V primeru zamude ji mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Toženka ob tem utemeljeno izpostavlja, da mora podjetje potrošniku zagotoviti informacije o glavnih lastnostih blaga oziroma storitve (glej 18. člen Zakona o varstvu potrošnikov). 2 Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.