Jedro

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je s sodbo z dne 4.9.2014, v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (ZS) vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje domačih zavarovalnic, nedvomno pa predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Na ta način določa tudi spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v predmetni zadevi. Pojem uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prometni situaciji. V konkretnem primeru se sicer Zavarovalni pogoji AO plus tožene stranke v 1. členu omejujejo na škodo nastalo v prometni nesreči vozniku, vendar pa upoštevaje omenjeno vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago omenjene Direktive „uporabe vozila“, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oz. uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega, torej delovnega stroja), ti več ne morejo predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskih postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 51.000,00 EUR, ki predstavlja zahtevek tožnika za plačilo zavarovalnine od tožene stranke na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja ter dodatnega zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi drugostopnega in prvostopnega sodišča razveljavi, o temelju zahtevka odloči z vmesno sodbo in zadevo vrne v nadaljnje odločanje prvostopnemu sodišču. Sodbama očita zmotno uporabo razlagalnih argumentov. Splošni pogoji ne definirajo pojma prometne nesreče in tudi ne napotujejo na definicijo, vsebovano v kakšnem predpisu. Zato sodišči v zavarovalni pogodbi nista imeli podlage za sklicevanje na 134. člen Zakona o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP-1). Skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Razlagalec mora primarno iskati možni besedni pomen določila, ki ga razlaga, kar stori z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika, takšna analiza pa ni bila opravljena. V skladu s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika pomeni nesreča dogodek, v katerem je kdo poškodovan ali mrtev, ali je prišlo do poškodbe stvari; beseda promet, iz katere je izpeljan pridevnik prometen, pa pomeni zgolj gibanje, premikanje vozil, oseb, po določeni poti. Gramatikalna razlaga nam tako pove, da za opredelitev nekega dogodka za prometno nesrečo ni odločilna okoliščina, da je do dogodka prišlo na površini, ki je namenjena za javni promet, saj se nesreče dogajajo tudi izven površin, ki so pravno opredeljene kot javne prometne površine (na primer: vožnja in trk dveh osebnih ali tovornih vozil na travniku oziroma trk traktorja v drugo vozilo ali drevo pri vožnji po travniku ali povoženje pešca na travniku). Zavarovalni pogoji enakovredno uporabljajo pojma nezgoda in prometna nesreča (na primer v uvodnih določbah in v 1. členu zavarovalnih pogojev), kar prav tako pomeni, da zoževanje pomena besedne zveze prometna nesreča na definicijo iz 134. člena ZVCP-1 ni skladno z zavarovalno pogodbo. Tudi sistematična razlaga zavarovalnih pogojev ne pripelje do uporabe 134. člena ZVCP-1. Zavarovalna pogodba spada v obligacijsko pravo, medtem ko je ZVCP-1 predpis javnega prava, namenjen urejanju pravil in pogojev za udeležbo v cestnem prometu (prvi odstavek 1. člena ZVCP-1). Ker spada zavarovalna pogodba v sistem obligacijskega prava, je treba pri razlagi spornih ali nejasnih pogodbenih določil skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbeno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (1. do 14. člen OZ). Po 1. točki 1.a člena Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pa je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Ne omenja se opredelitev prometne nesreče iz 134. člena ZVCP-1. Po 2. točki 1.a člena ZOZP so prometna sredstva vozila, zrakoplovi in druge letalne naprave ter čolni. Po 3. točki pa so vozila motorna in priklopna vozila, kakor jih opredeljuje ZVCP-1, za katera je predpisano prometno dovoljenje. Zavarovanje tako nikakor ni omejeno na javno prometno površino in tipične prometne situacije, temveč pokriva vse škode, do katerih je prišlo pri uporabi in posesti motornega vozila, skladno z njegovim namenom. Sklicuje se tudi na sodbo VSL II Cp 2829/2009 z dne 18. 11. 2009, ko je tožnik na nakladalni rampi prekrival ponjavo na vozilo, ki je bilo v teku, in se je med prekrivanjem vozilo premaknilo in je zato tožnik padel z lestve, ki je bila naslonjena na vozilo in se poškodoval. Zahtevek iz zavarovanja je bil priznan tudi, ko je prišlo do nesreče na dovozni poti v zasebni lasti (vmesna sodba in sklep VSL II Cp 5400/2008 z dne 20. 12. 2006). Do poškodbe je v tistem primeru prišlo, ko je tožnik kot voznik cisterne vozilo ob uporabe sklopke in zavore približeval točni pipi z odprtimi vrati kabine. Ko je zavrl, so vrata kabine zanihala in udarila po njegovi roki, ki jo je držal na okvirju vrat. Zato je zmotno naziranje, da je zavarovalno kritje izključeno že zato, ker je do nezgode prišlo na travniku. Zmotno je tudi stališče, da traktor, ki se nahaja na travniku oziroma izven javnega prometa, ni motorno vozilo in da opravlja funkcijo delovnega stroja. Po 3. točki 1.a člena ZOZP so namreč vozila motorna in priklopna, kot jih opredeljuje ZVCP-1, za katera je predpisano prometno dovoljenje. Da je traktor takšno motorno vozilo, ni nobene dileme. Zato je odločilno le vprašanje, ali je bilo motorno vozilo uporabljeno v skladu z njegovim namenom kot traktorskega vlačilca. V konkretnem primeru je bila v času prometne nesreče izpolnjena predvsem prevozna funkcija traktorja - to je premikanje vozila v določeni smeri. Zavarovalno kritje je lahko izključeno le takrat, ko je traktor izključno v funkciji delovnega stroja. V tožnikovem primeru tudi ni šlo za situacijo, ko bi traktor s pomočjo kardanske gredi predstavljal izvor energije za pogon priključenega stroja, zato tožnikova zadeva nima nobene stične točke z judikati II Ips 247/2006 (ko je šlo za motor specialnega tovornega vozila kot izvor energije pri nakladanju težkih tovorov), II Ips 721/2009 (ličkalni stroj, ki ga je preko kardanske gredi poganjal motor traktorja) in II Ips 392/2007 (stroj za žaganje, priklopljen na traktor s prižganim motorjem). V konkretnem primeru pa je bil tožnikov traktor v funkciji motornega vozila, uporabljen skladno z namenom motornega vozila in ne kot izvor energije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Nosilni pravni razlogi sodišča prve stopnje so, da zavarovanje AO plus sicer ne pomeni nujno samo škode, nastale na javnih cestah, vendar pa kot prometne nesreče v smislu Splošnih pogojev AO plus ni mogoče šteti situacije, ko je zavarovanec traktor uporabljal kot delovni stroj. V skladu z določilom 134. člena ZVCP-1 je namreč prometna nesreča nesreča na javni cesti, ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali bila telesno poškodovana ali ji je nastala materialna škoda. Škoda, ki je tožniku nastala na travniku, ko se je poškodoval pri baliranju sena, ko je traktor uporabljal kot delovni stroj, gotovo ni prometna nesreča v smislu navedenega določila. Takšnim razlogom pritrjuje sodišče druge stopnje in poudarja, da je zavarovalno kritje vezano na pojem prometne nesreče, kot to izhaja iz 1. člena Splošnih pogojev, ki omejujejo zavarovalno kritje na škodo, ki jo utrpi voznik v prometni nesreči, kot jo opredeljuje Zakon o varnosti v cestnem prometu. Zavarovalno kritje torej zajema samo tiste nesreče, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu.

7. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je s sodbo z dne 4.9.2014, v zadevi C-162/13,(1) na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (ZS) vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje domačih zavarovalnic, nedvomno pa predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Na ta način določa tudi spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v predmetni zadevi. Pojem uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prometni situaciji. V konkretnem primeru se sicer Zavarovalni pogoji AO plus tožene stranke v 1. členu omejujejo na škodo nastalo v prometni nesreči vozniku, vendar pa upoštevaje omenjeno vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago omenjene Direktive „uporabe vozila“, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oz. uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega, torej delovnega stroja), ti več ne morejo predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev.(2)

8. V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije so bila zavzeta že tudi nekatera drugačna stališča od tistih, ki sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje, in sicer so pod zavarovalno kritje spadale tudi škode, nastale izven prometnih površin oziroma izven prometnih situacij (pri razkladanju tovora iz zavarovanega motornega vozila ter izstopanju ter zapiranju vrat iz vozila).(2)

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (cit. Direktive pa tudi 15. člena ZOZP), niso bile do sedaj dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjem, ki je za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena – kakšno funkcijo je opravljal traktor v času škodnega dogodka, ko se je premaknil naprej in s tem povzročil nastanek škode tožniku. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotavljati, kakšno funkcijo je izvrševal traktor v času nezgode oziroma škodnega dogodka, in sicer tudi v luči pravnega stališča iz navedene sodbe SEU.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Predmet odločbe je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU, ki ga je vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 11. marca 2013 v postopku Damijan Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, d.d..

Op. št. (2): Širše pa sicer opredeljuje zavarovalno kritje tudi ZOZP v 15. členu: „Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči...“, pa tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO), ki v 1. členu določajo kritje za škodo nastalo pri uporabi in posesti vozila.

Op. št. (3): Primerjaj na primer: sodba II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002 in sodba II Ips 407/2008 z dne 5. 11. 2009.