Jedro

Besede oziroma sintagme biti „sumljiv“, „dvomljivega slovesa“ in „vpleten v različne afere“ so dokaj rahlo (negativno) vrednostno obarvane, nikakor pa niso hudo žaljive. Za poslovneža kot relativno osebo javnega življenja to ni nad pragom, ki je razumno pričakovan, ko ta [...] „preko svojega podjetja vstopi na slovenski trg kot pomemben poslovni akter“, kot se izraža sam o sebi tožnik, oziroma, kot neprerekano navaja tožena, vstopa v lastništvo precejšnjega dela slovenskega gospodarstva.

Čisto vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika. Posameznikova svoboda je namreč omejena s svobodo drugih. Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da si upoštevajoč realnost (družbenega) življenja zasluži pravno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženke zoper svoj sklep z dne 5. 8. 2009 o izdani začasni odredbi, s katero je toženi stranki do zaključka pravdnega postopka pod pretnjo denarne kazni 100.000,00 EUR prepovedalo „ [...] nadaljnje poročanje o tožeči stranki na način, da se jo s trditvami in namigovanji označuje za sumljivo, dvomljivega slovesa oziroma vpleteno v različne afere, in sicer z navajanjem okoliščin, ki naj bi nastopile do 1. 8. 2009, in drugi podobni posegi“. Navedeni sklep je torej razveljavilo in tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

(2) Zoper sklep o ugovoru se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da ga višje sodišče razveljavi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma zadevo vrne v nov postopek, vse na stroške toženke. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijani sklep izdalo brez navedbe in ocene dokazov, sklicuje se le na odločbo I Cp 3167/2009, kar pa ni dokaz, zato je obrazložitev pavšalna, brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da sodišče samo pavšalno navaja teoretično stališče, ko razlaga, da je dopustno objavljati tudi informacije, ki šokirajo in vznemirjajo ter s tem v zvezi, da tožnik ni „anonimus“ (pri čemer se obregne ob neslovenskost oziroma nerazumljivost tega izraza), pač pa lastnik pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Meni, da je podano nasprotje med razlogi sklepa, ker se navaja, da so tudi omejitve pravice do svobode izražanja, ne upošteva pa teh omejitev pri pravicah tožnika. Pritožnik dalje očita, da prvo sodišče ni upoštevalo, da gre za neresnične navedbe in opozarja, da je Evropsko sodišče (?) v več primerih opozorilo na razliko med izjavami o dejstvih in med vrednostnimi sodbami, kar prvo sodišče pomeša, tudi ko se sklicuje na razloge v zadevi višjega sodišča I Cp 3167/2009. Zapis, da je tožnik sumljiv in da je vpleten v različne afere, ni vrednostna sodba, saj ga je mogoče ovreči. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost hudih obtožb zoper tožnika. Tožnik kot gospodarstvenik je sicer dolžan izkazati višjo stopnjo tolerance do poročanja o njem, vendar ne tako, da se ga na hudo žaljiv način prikazuje kot italijanskega mafijca. Tožena stranka je ves čas pogroma zaradi izdane začasne odredbe trdila, da ima obsežno dokumentacijo, ki je zaradi začasne odredbe ne more objaviti, česar pa ni predložila sodišču in tudi po razveljavitvi odredbe te ni objavila. Gre za dve enakovredni ustavno varovani pravici, zato je potrebno subtilno tehtanje ob upoštevanju načela sorazmernosti. Ni res, da lahko kdorkoli o osebah, kot je tožnik, poroča objektivno žaljivo. Svoboda izražanja od medija terja, da ravna v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij. Pritožnik dalje navaja, da je prvo sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse in da je sklep neobrazložen glede odločilnih dejstev, kar onemogoča njegov preizkus, tako glede odsotnosti pogoja verjetno izkazane terjatve, kot glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Upoštevane so zgolj navedbe ene stranke, očita pritožnik. Povprečen bralec tožene stranke je po prepričanju pritožnika lahko zaključil, da je pritožnik kriminalec. Neutemeljeni so dalje po mnenju pritožnika pomisleki glede določnosti njegovega predloga in je glede tega izpodbijani sklep nejasen in sam s seboj v nasprotju. Dalje navaja, da je sodišče prepovedalo objavljanje navedb v trdilni obliki, da je tožnik kontroverzna oseba, domnevno vpletena v več zgodb s kriminalnim ozadjem, v škandal v zvezi z bolgarskim premierjem in v zvezi z donacijo nekakovostnih zdravil v Eritrejo. Te navedbe so objektivno žaljive in neresnične, ni pa res, da je toženi stranki prepovedano pisati, da je tožnik kontroverzna oseba, razglablja pritožnik. Gre za ubijanje njegovega dobrega imena („character assassination“) in za „innuendo“. Tožena stranka v ugovoru vztraja pri neresničnih dejstvih v zvezi z nesporno nekaznovanostjo tožnika, ko navaja, da je sodišče v Rimu ugotovilo zastaranje, druge tožnikove ugovore pa zavrnilo. Tako objektivna dejstva predstavlja na pravno nepravilen način, čemur prvostopenjsko sodišče neobrazloženo sledi, sklene pritožnik.

(3) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa prvega sodišča. Navaja, da nikoli ni trdila, da ima obsežno dokumentacijo, ki je zaradi začasne odredbe ne more objaviti in da ni objavila, da je tožnik kontroverzna osebnost, pa tudi ne, da gre za kriminalca ali italijanskega mafijca. Opozarja, da določen del pritožbe (str. 7) nima nikakršne zveze z obravnavano zadevo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka, ko ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora proti izdani začasni odredbi in ni izvajalo dokazov zaradi presoje njegove utemeljenosti. Odločilna pravnorelevantna dejstva v tej zadevi niso bila prerekana in so tedaj nesporna (zlasti vprašanje vsebine spornih objav tožene stranke). Pravo (in sodno prakso) pozna sodišče. Izpodbijani sklep pa zato ni brez razlogov in ga je v celoti mogoče preizkusiti. Očitane kršitve določb pravdnega postopka zato niso podane.

(6) Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni pogojev za predlagano začasno odredbo.

(7) Na podlagi 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s kasnejšimi spremembami; ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (1. odst. 272. čl. ZIZ), ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ter enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odst. 272. čl. ZIZ).

Nevarnosti upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 272. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 270. čl. ZIZ).

(8) Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je enaka tožbenemu zahtevku, kar je sicer izjemoma dopustno. Gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, katere cilj ni zavarovanje terjatve, pač pa začasna ureditev razmerja, in sicer na način, ki naj bi preprečil nastanek težko nadomestljive škode. Ker izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženke, mora sodišče upoštevati tudi njen položaj. Izdana začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka prejudiciralo odločitev o tožbenem zahtevku. Do tega pride, če sodišče izda začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti, to je vzpostaviti prejšnjega stanja (1). Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je zato pri izdaji regulacijskih začasnih odredb (kot pri vseh izjemah) potreben restriktiven pristop.

(9) Po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal niti verjetnega obstoja svoje terjatve, tem manj (a fortiori) obstoja izjemnih okoliščin, ki bi narekovale izdajo regulacijske začasne odredbe.

(10) Tožnikova zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic temelji na določbi 134. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ). Zahtevek po tej določbi je preventiven, utemeljuje ga grožnja kršitve določene osebnostne dobrine ali ponovitve konkretne kršitve. Tožnik trdi, da je toženka s poročanjem o njem (že) posegla v njegovo čast in dobro ime, po presoji pritožbenega sodišča pa to ne drži in potemtakem tudi ni prepričljivo (verjetno), da bo ustrezna kršitev storjena/ponovljena.

(11) Temelj pravnega varstva časti v Republiki Sloveniji predstavljata določbi 34. in 35. čl. Ustave, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic.

(12) Vendar čisto vsak poseg v osebnostni položaj še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika. Posameznikova svoboda je namreč omejena s svobodo drugih (2). Pravno relevanten postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven, da si upoštevajoč realnost (družbenega) življenja zasluži pravno varstvo. Res je, da mora odločitev o tem temeljiti na skrbnem tehtanju pravic in položajev, ki kolidirajo, rezultat pa je odvisen od subjektivnih in objektivnih okoliščin vsakega posameznega primera, o čemer obstaja bogata domača in tuja sodna praksa (3). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede tega ne odstopa od ustaljene sodne prakse. (Tudi če bi, eo ipso to ni nedopustno; nedopusten je le arbitraren odstop.) Vendar pa pritožnik niti ne pove, katero prakso ima v mislih, od katere naj bi se v njegovi zadevi odstopilo. Prvostopenjsko sodišče korektno povzema razloge pritožbenega sodišča v nedavni bistveno podobni zadevi (VSL I Cp 3167/2009), pri čemer ni utemeljen očitek, da so ti razlogi „ohlapni“ in „pavšalni“. Nasprotno, takšni so ravno pritožnikovi očitki.

(13) Prepoved, kot jo zahteva (s tožbo in z začasno odredbo) tožnik, je že sama po sebi, kolikor je določena („[...] in drugimi podobnimi posegi.“) in razumljiva („[...] in sicer z navajanjem okoliščin, ki naj bi nastopile do 1. 8. 2009.“), presplošna, vseobsegajoča in premočno posega v svobodo izražanja, kot to pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče, zato ne drži, da ni tehtalo pravice tožnika in pravice toženke ter da o tem ni navedlo razlogov. Svoboda izražanja je sicer tudi pravica toženke, vendar hkrati več kot to; gre za njeno družbeno funkcijo (poslanstvo). Ključna vloga medijev in njihove pravice do svobode izražanja je v objavljanju informacij in mnenj o zadevah, ki so pomembne za javnost. Ne gre le za pravico medijev, konkretno toženke, do objavljanja informacij, ampak tudi za univerzalno pravico javnosti do sprejemanja informacij (korelat dolžnosti medijev, da posredujejo informacije), ki se dotikajo vprašanj družbenega življenja v najširšem smislu. To pa se nanaša ne le na informacije, ki so prijetne, sprejete pozitivno, z odobravanjem javnosti in so blagohotne, do naslovnikov ali obravnavanih subjektov prijazne. Tako je marsikdaj dopustno tudi pisanje, ki karikira, pretirava in provocira, kot to pravilno in ustrezno razlaga že prvo sodišče. Gre za zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti, brez katerih ni demokratične družbe (4).

(14) Pritožnik sicer pravilno opozarja na principielno potrebo po ločevanju trditev o dejstvih od vrednostnih sodb ali mnenj. Vendar vzlic tega izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča ni napačna. Besede oziroma sintagme biti „sumljiv“, „dvomljivega slovesa“ in „vpleten v različne afere“ so dokaj rahlo (negativno) vrednostno obarvane, nikakor pa niso hudo žaljive. Za poslovneža kot relativno osebo javnega življenja to vsekakor ni nad pragom, ki je razumno pričakovan, ko nastopi kontroverzna okoliščina, da ta „[...] preko svojega podjetja vstopi na slovenski trg kot pomemben poslovni akter“, kot se izraža sam o sebi tožnik, oziroma, kot neprerekano navaja tožena, vstopa v lastništvo precejšnjega dela slovenskega gospodarstva, z drugimi besedami: pridobi velik del nekdanjega družbenega premoženja izjemne vrednosti. Ne gre za to, da bi bilo z generaliziranjem znane Brechtove paradigme o (domnevnih) bogataših dovoljeno njihovo žaljenje vsevprek. Vendar pa ni mogoče sprejeti ocene, da gre za hudo žalitev poslovneža tožnikovega kova, če se ga označi za „sumljivega“(5). Zgolj takšno zbadanje (ali namigovanje; angleško i nnuendo

, kot se izrazi pritožnik) upoštevajoč okoliščine primera, zlasti že navedene na strani tožnika (da je namreč kot „pomemben akter v slovenskem gospodarstvu“ relativna oseba javnega življenja), niso podlaga za pravno varstvo, kakršnega zahteva zase pritožnik.

(15) Pojem „resničnosti“ je v povezavi z navedenimi spornimi izrazi vprašljiv in je v logični opreki s tem, ko tožnik v njih vidi (sicer ne eksplicite) vrednostne sodbe. Vrednostne sodbe so vedno plod subjektivne presoje posameznika, ki jih izreka, zato je njihova „resničnost“ lahko le relativna. Resničnost pomeni skladnost z (resničnimi) dejstvi. Vrednostna ocena je lahko resnična le toliko, kolikor se sklada z resničnim prepričanjem tistega, ki jo izreka. (Ne)resničnost, kolikor je je v teh spornih vrednostnih pridevnikih, je nekonkretna do te mere, da sama po sebi ne more predstavljati prizadetja časti in dobrega imena tožnika. Trditev o dejstvu (in ne (zgolj) vrednostna sodba) sta kvečjemu sporni sintagmi, da je tožnik [...] vpleten v različne afere in da [...] je dvomljivega slovesa (6). Zgolj s takimi trditvami se torej komaj verjetno lahko poseže v čast in dobro ime kateregakoli posameznika, manj verjetno pa v čast in dobro ime velikopoteznega poslovneža. Ob tem pa je treba vendarle opozoriti, da je toženka v ugovoru konkretno navedla podlago za svoje objave o tožniku (tako glede „vpletenosti v afere“ kot glede „slovesa“; navedbe pod a) in b) 4. točke ugovora), pa na to tožnik niti v odgovoru na ugovor niti v pritožbi ne odgovarja. Navaja, da so objektivna dejstva predstavljena na pravno nepravilen način, ne pove pa, v čem je njihova nepravilnost. Dokazovati tega toženi stranki zato ni bilo treba, kot nasprotno zmotno meni pritožnik. Sicer navaja, da je ugleden poslovnež, vendar ne trdi konkretnih okoliščin, da ima sloves uglednega poslovneža. Namesto tega brez podlage očita toženi stranki, da se je sklicevala na obsežno dokumentacijo, ki da je zaradi začasne odredbe ne more objaviti in po nemarnem polemizira s tezami, ki s konkretno zadevo nimajo nobene zveze (češ da toženi stranki ni prepovedano pisati o tožniku kot o kontroverzni osebnosti).

(16) Za tožnikovo sklepanje, da ga sporne sintagme prikazujejo kot „mafijskega“ kupca, da gre na njihovi podlagi za ubijanje njegovega dobrega imena („character assassination“), ter za oceno, da gre za „hude obtožbe“ na račun tožnika in da povprečni „bralec iz objav tožene stranke“ (?) lahko zaključi, da je tožnik kriminalec, ni nobene dejanske podlage. Izjavi ministrov vlade RS g. L. in g. T. o [...] gospodu poslovnežu dvomljivega slovesa, [...] tretjerazrednem tujcu, na kateri se sklicuje tožnik v svojem predlogu, po prepričanju pritožbenega sodišča sicer nista „povzetka in komentarja medijskega poročanja o tožniku“, v vsakem primeru pa sta za obravnavano zadevo pravno nepomembni. Ni pa razvidno, kakšno zvezo imajo tožnikove (tako tožbene kot pritožbene navedbe) glede podkupovanja v B. in prodaje zdravil v E., saj ne gre za konkretne očitke toženki, pač pa za nerazumljivo in pavšalno navajanje, da se je to „objavljalo v povezavi z navedbami tožene stranke“.

(17) Objektivne žaljivosti kot pogoja za poseg v osebnostno pravico tožnika v konkretnem primeru torej ni. Ob zgoraj nanizanih izhodiščih ni s stopnjo verjetnosti izkazano, da so sporne objave, ki se dotikajo tožnikovega poslovnega udejstvovanja, objektivno žaljive in zato nedopustne. Toženka je pač poročala o aktualni temi, glede katere celo tožnik samega sebe opiše kot pomembnega akterja. Drži, kar navaja pritožnik, da je poslanstvo medijev ravnanje v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij. Toženka s svojim poslanstvom glede poročanja o pritožniku morda ni v celoti uspela, a sporne sintagme ne dajejo dovolj podlage za sklep, da je zlorabila medijsko svobodo, kot to želi zmotno prikazati pritožnik.

(18) Po navedenem pritožbeno sodišče le dodaja, da tudi ob drugačni oceni verjetnosti tožnikove terjatve takšne začasne odredbe, kot je predlagana, ni utemeljeno izdati, saj je gotovo (in ne le verjetno), da posledic izdane začasne odredbe ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti. Časovna komponenta je namreč pri obveščanju javnosti ključnega pomena. Poročanje o tožniku glede dogajanja na področju gospodarstva, ki je za javnost pomembno, je aktualno v trenutku dogajanja. Malo verjetno je, da bodo ta vprašanja (enako ali pa sploh) aktualna tudi še takrat, ko bo postopek o glavni stvari pravnomočno zaključen. Kasnejše („naknadno“) poročanje, ki se želi toženki prepovedati, tako eo ipso ne bi odpravilo posledic izdaje začasne odredbe. Nasprotno pa bi bile tožniku na voljo različne pravne možnosti, da sanira morebiti nastalo škodo, pa tudi ob storitvi domnevne (zatrjevane) kršitve so obstajala ustrezna, celo primernejša pravna sredstva (7).

(19) Na podlagi navedenega se izkaže, da je pritožba neutemeljena, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, zato je bilo treba pritožbo zavrniti, izpodbijani sklep pa potrditi (1. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP).

(20) Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov postopka o glavni stvari.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. (2) Več o konceptu nasprotujočih si vrednot npr. v R. Dworkin, Justice in robes, Moral Pluralism, Harvard University Press 2006, str. 105 - 116. Dworkin obravnava ravno kolizijo svobode (govora) in enakosti, pri čemer izpostavlja, da je v zvezi s svobodo govora treba zavarovati ogrožene, šibke (marginalne) skupine, npr. Žide v zvezi s holokoavstom, temnopolte v zvezi z rasno diskriminacijo, itd. (ibidem, str. 105). Po presoji pritožbenega sodišča tožnik kot "gospodarstvenik" ne spada med predstavnike šibkih družbenih struktur.

(3) Tako tožnik kot toženka jo mestoma navajata.

(4) Tako: Evropsko sodišče za človekove pravice v številnih odločbah, npr. Handyside (7. 12. 1976; Serija A, št. 24), Oberschlick (23. 5. 1991; Serija A, št. 204), Sunday Times (26. 4. 1979; Serija A, št. 30).

(5) SSKJ ( http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

): sumljív  -a -o prid., sumljívejši (i í) ki vzbuja sum:   súm  -a m (û) na nepotrjenem dokazu temelječa misel a) da je kdo lahko v določeni zvezi s slabim, nedovoljenim dejanjem.

(6) SSKJ ( http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

): slôves  tudi sloves -ésa m (ó é ë é) 1. splošno priznanje velike vrednosti ali veljave dvomljív  -a -o prid. (i í) 1. ki vzbuja dvom dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ô ö ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa afęra  -e ž (ê) pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek.(7) Če je toženka objavila nepopolne podatke (kar je eden ključnih tožnikovih očitkov), bi tožnik lahko zahteval popravek objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta njegova pravica ali interes (40. čl. Ustave RS in 26. do 41. čl. Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvam; ZMed). Vsaka objava, ki bi utegnila utemeljiti objavo popravka, pa ne utemelji tudi verjetnosti zahtevka v smislu 134. čl. OZ. Na to je korektno opozorilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.