Jedro

Četudi ima neko dejanje vse znake kaznivega dejanja, opisane v kazenskem zakonu, pa ni kaznivo dejanje, če ga ni mogoče opredeliti kot družbi nevarno dejanje in kot protipravno ravnanje, to pa zlasti v primerih, če posebni zakon prav takšno dejanje dopušča. Zasebnikovo prirejanje iger na srečo na igralnih avtomatih je z zakonom dopuščeno, zato ga ni mogoče opredeliti kot družbi nevarno dejanje, saj ne vsebuje protipravnosti, in tedaj tudi ne kot kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določila I. odst. 438. čl. ZKP iz razloga po 1. tč. 270. čl. ZKP sklenilo, da se zavrže obtožni predlog zoper imenovana obdolženca zaradi kaznivih dejanj po čl. 234/I in 234/II KZ RS.

Proti temu sklepu se pritožuje javni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva pošlje v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolžencev ni več kaznivo. Z uveljavitvijo Zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunanj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate (Ur. l. RS 47/93), je v skladu s čl. 3 tega zakona tudi zasebnikom dovoljeno prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunanj igralnic v ustreznih gostinskih, zabaviščnih in drugih podobnih, posebej za to namenjenih prostorih, ob pogojih ki so določeni v zakonu. Nespoštovanje v zakonu določenih pogojev pomeni prekršek v smislu čl. 10 citiranega zakona.

Prirejanje posebnih igrer na igralnih avtomatih s strani zasebnikov torej ni protipravno ravnanje, saj ga citirani zakon dopušča. Protipravnost pa je, ne glede na to ali jo opis dejanja v kazenskem zakonu izrecno omenja ali ne, eden izmed elementov kaznivega dejanja.

Po čl. 8/I KZ bivše SFRJ, ki se uporablja v skladu z določilom čl. 4 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91), je kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje in obenem določa njegove znake. Ni mogoče šteti, da je neko dejanje družbi nevarno, če je takšno dejanje po zakonu dopustno oz.

dovoljeno. V zavrženem obtožnem predlogu opisano ravnanje tedaj ni kaznivo dejanje.

Glede na navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo javnega tožilca zavrniti.