Jedro

Tožnikovega dojemanja vodenja postopkov na Okrožnem sodišču v Ljubljani kot nevestnega po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče subsumirati kot pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP niti ni delegacija pristojnosti procesni institut, ki bi bil namenjen uveljavljanju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Med pravnima strankama je v teku spor zaradi plačila 47.897,60 EUR najemnine od 1. 12. 2004 do 29. 2. 2010. Tožnik v vlogi z dne 15. 7. 2011 navaja, da je stvarno in krajevno pristojno sodišče nesposobno, nestrokovno in kaže znake korupcije. Z odločanjem v postopkih, ki jih vodijo nesposobne ženske – sodnice, se po nepotrebnem odlaša. 2. Predlog ni utemeljen.

3. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tudi subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

4. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravice do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Tožnikovega dojemanja vodenja postopkov na Okrožnem sodišču v Ljubljani kot nevestnega po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni mogoče subsumirati kot pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP niti ni delegacija pristojnosti procesni institut, ki bi bil namenjen uveljavljanju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

5. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.