Jedro

K materialnopravnemu izhodišču za ugotavljanje odločilnih dejstev je svoje prispevala tudi odločitev pooblaščenca tožene stranke, da si od pripravljenega spisa najprej ne bo več prizadeval dokazovati, da je bil članek napisan kot satira, ki ni imela za tarčo tožnika, ampak si bo prizadeval prikazati sporni članek kot upravičeno kritiko tožnikovega dela in bo ob tem navajal in dokazoval tudi dejstva in okoliščine, ki z odškodninskim sporom zaradi razžalitve v tisku nimajo nobene pravno pomembne zveze - na primer o naravi "bivšega komunističnega režima".

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, revizija zoper sklep pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 800.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v njegovo čast in dobro ime, do katerega je prišlo z objavo članka "Kujski val, komunistična zver dviguje glavo" v časopisu ... z dne 14.11.1996. Ugotovilo je namreč, da je bil tožnik v tem članku prepoznaven, saj je edini zaposleni pri civilni zaščiti v ...; da je članek pomenil poseg v čast in dobro ime tožnika, saj so bili zanj žaljivi v članku uporabljeni izrazi "komunistična zver", "pri civilni zaščiti skriti komunisti", "brezvestneži", "civilna zaščita ni rezervna politična vojska ali milica"; da je končno tožnik zaradi tega posega trpel intenzivne duševne bolečine tri mesece, določene bolečine pa še tudi pozneje.

Z obravnavanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 110. člena ZPP 1977 pooblaščenca tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo 25.000 SIT zaradi žalitve tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9.6.1999. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbi tožene stranke proti sodbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo plačilo 500.000 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo zoper sklep pa je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero izpodbija sodbo in sklep sodišča druge stopnje v celoti. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskih razlogov ni lahko povzeti. So delno protislovni, predvsem pa nikakor ne dosegajo običajnega standarda odvetniških vlog, kar zadeva jasnost utemeljevanja revizijskih razlogov.

Revizija najprej očita izpodbijani sodbi dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977: Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri tem pa preostanka zahtevka do 1,900.000 SIT ni zavrnilo, "kar pomeni, da je tožbeni zahtevek nad zneskom 800.000 SIT še vedno v teku". Torej se odločilni razlogi o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne morejo preizkusiti. Odločilni razlogi v sodbi tudi "nasprotujejo z izvedenimi dokazi v postopku in se ti ne dajo preizkusiti. Takšen razlog je predvsem v tem, ker je tožnik izpovedal na glavni obravnavi zaslišan kot stranka dne 28.5.1999, da se je sam odločil na kakšen način bo usposabljal pripadnike civilne zaščite oz. ali je to usposabljanje koristno ali ne /../ Rezultat tega pa je ta, da je iz območja ... bilo največ enot civilne zaščite angažiranih za varovanje prihoda papeža, kakor je tožnik sam izpovedal". Še vedno med očitki procesnih kršitev, celo kot njihov sklep, je tudi "argumentacija": "Glede na gornje, ker gre za samoiniciativno dejanje tožnika, je potrebno razumeti reagiranje avtorja članka, kateri je hkrati pripadnik civilne zaščite L. in je sam prejel tovrstni poziv, kakor tudi lastnik in urednik lokalne kabelske TV, tako, da je tožniku (sic!) potrebno dati status poklicnega novinarja, kateri se je kritično izražal o vpoklicu civilne zaščite..." Z nazadnje navedenim "argumentom" je revident že tudi prešel na polje očitkov zmotne uporabe materialnega prava. Ti so v glavnem variacije očitka, ki ga je (upoštevaje objektivno naravo spora) z nekaj dobrohotnosti mogoče razumeti kot očitek napačnega tehtanja ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave) na eni strani in varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani. Ali, z besedami revidenta: "V Ustavi so varovane številne svoboščine in pravice, katere so v konkretnem primeru bile v koliziji z vtoževano razžalitvijo tožeče stranke. Državnim organom je v Ustavi prepovedano ponižujoče ravnanje (maltretiranje vojakov, učencev, ...), kakor tudi svoboda opredelitve glede veroizpovedi ter drugače mislečih. Številne druge svoboščine in pravice so nadalje varovane v Ustavi, kot so pravica do svobode izražanja in pravica do kritike nasproti mislečih oz. v konkretnem primeru pravica do kritike člana civilne zaščite do načina dela predpostavljenih." Iz tako opredeljenega "ustavnega okvira" sledijo za revidenta "pravne ocene" in podlage za revizijske očitke: - "Sodišče tako ni tehtalo med vrednotenjem oz. užaljenostjo nekaj manj kot 50 članov civilne zaščite, kateri so dobili pozive na tovrstno varovanje prihoda papeža in so bili zgroženi nad pozivom s takšno vsebino. /../ razmejitev med užaljenostjo večjega števila pripadnikov civilne zaščite, je vsekakor večje, kakor neidentifikacija tožnika v navedenem članku, kar sta obe sodišči napačno razmejili od razžalitve tožnika oz. ene osebnosti na prem najmanj 50 pripadnikom civilne zaščite." - "Razmejitev med osebnostjo in javnim dobrom je vsekakor večja v prid nekaj več desetih pripadnikov civilne zaščite na način, ko so na takšen način bili vpoklicani v štab civilne zaščite, vsekakor predstavlja večjo užaljenost, kakor upravičena kritika avtorja članka oz. tožene stranke do takšnega ravnanja." - "Tako gre za kolizijo ustavno varovanih dobrin in svoboščin v katerih pa je nezadovoljstvo več deset pripadnikov civilne zaščite L., bilo vsekakor večje od užaljenosti tožnika in je njihova užaljenost presegala toleranco, da so bili edini vpoklicani na tovrstne priprave ..." Med očitki zmotne uporabe materialnega prava kaže omeniti tiste, ki so blizu kritiki uporabe določb ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), torej tistega materialnega prava, ki je bilo podlaga za izpodbijano sodbo. Med temi so očitki: 1) "Ravno iz navedenega nasprotovanja k takšnim pozivom je nastal navedeni članek v satirični obliki, kar vse kaže na to, da sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo in sicer določila čl. 200 ZOR. V navedenem določilu je tudi razmejitev individualizacije višine odškodnine za posameznika ter nastalo nezadovoljstvo, katero je nastopilo po prejemu poziva pri pripadnikih civilne zaščite." 2) "/../ ker se je avtor članka, kot član civilne zaščite in lastnik in urednik lokalne kabelske TV L., kateri je nesporno prejel sam vpoklic, upravičeno kritiziral tovrstno dejanje v satirični obliki, tožena stranka tako smatra, da ne obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke za sporni članek, saj se je sporni članek upravičeno kritično opredelil do načina vpoklica pripadnikov civilne zaščite v pripravo prihoda papeža." 3) "S takšno pozitivno kritiko pa avtor ni imel namena žaliti tožnika, niti se to ne da razbrati iz vsebine članka, ampak gre zgolj za upravičeno kritiko, katera izključuje kazensko, kakor tudi odškodninsko odgovornost po čl. 160 KZRS, kakor je navedeno." Nezakonit in v nasprotju z Ustavo je za revidenta tudi pravnomočni sklep o denarni kazni za pooblaščenca, ki je "v pravici do obrambe do upravičenih interesov /../ zapisal le dejstva, katera so dala razmejiti nejasni naslov v članku /../ le pojasnjeval izvor in kritiko komunističnega režima, ne pa da bi žalil tožnika".

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977 - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se njej ni izjavilo. Revizija zoper sodbo ni utemeljena, revizija zoper sklep pa ni dovoljena.

O neutemeljenosti revizije zoper sodbo Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP 1977) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljene. Oba očitka procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 sta neutemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP 1977). Izrek izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje je jasen in ob spremenjenem obsodilnem delu vsebuje tudi delno zavrnitev zahtevka - "v presežku se tožbeni zahtevek zavrne". Od kod revidentu vtis, da "je tožbeni zahtevek nad zneskom 800.000 SIT še vedno v teku", tako ni jasno. Drugi očitek, da "odločilni razlogi v sodbi tudi nasprotujejo z izvedenimi dokazi v postopku in se ti ne dajo preizkusiti" se sklicuje na tožnikovo izpoved - torej na enega izmed dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo in na podlagi sprejete dokazne ocene ugotovilo odločilna dejstva. Tako je jasno, da revident le ni zadovoljen z dokazno oceno, toda tega ni mogoče upoštevati, saj dejanske podlage pravnomočne sodbe z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Kaj naj bi imelo z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka opraviti revidentovo prepričanje, da bi bilo tožniku (zakaj njemu, je posebna uganka!) "potrebno dati status poklicnega novinarja" - pa tako ali tako ni jasno.

Neutemeljena je tudi graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je podrobno, nato pa še sodišče druge stopnje izčrpno in z materialnopravnega stališča ustrezno obrazložilo: da je bil tožnik kot edini zaposleni pri civilni zaščiti v ... za bralce ... z dne 11.4.1996 prepoznaven kot tisti, na katerega se nanaša sporni članek; da je bila vsebina članka za tožnika objektivno žaljiva; da pisec članka o tožniku ni pisal v funkciji poklicnega širjenja vesti, pomembnih za javnost (ki bi šele od pisca zahtevalo tehtanje javnih in zasebnih interesov); da se je tožnik zaradi tega posega v njegovo čast in dobro ime, tudi spričo reakcij okolice nanj, čutil prizadetega na časti tako v zasebnem kot poklicnem življenju, ko je postal vzkipljiv, žalosten in nespeč vsaj v obdobju treh mesecev.

Kar zadeva ugotovljeno dejansko podlago, ki je bila podlaga za materialnopravni preskus izpodbijane sodbe, morda ni odveč dodati, da je k materialnopravnemu izhodišču za ugotavljanje odločilnih dejstev pač svoje prispevala tudi odločitev pooblaščenca tožene stranke, da si od pripravljalnega spisa z dne 9.6.1999 naprej ne bo več prizadeval dokazovati, da je bil članek napisan kot satira, ki ni imela za tarčo tožnika, ampak si bo prizadeval prikazati sporni članek kot upravičeno kritiko tožnikovega dela in bo ob tem navajal in dokazoval tudi dejstva in okoliščine, ki z odškodninskim sporom zaradi razžalitve v tisku nimajo nobene pravno pomembne zveze - na primer o naravi "bivšega komunističnega režima".

Ob vseh dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za prestane duševne bolečine, ki so bile posledica ugotovljenega posega v njegovo čast in dobro ime.

Nobenih razlogov pa tudi ni našlo za pomisleke proti odločitvi o višini tožniku prisojene odškodnine (po 200. členu ZOR). Z njo bi se lahko ukvarjalo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), saj v revizijskih razlogih povoda za tak preskus ni najti.

Nobene potrebe tudi ni za tehtanje ustavnih svoboščin, ki jih (na zelo svojski način, kakor je razvidno iz navedkov!) omenja revizija. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da za to tehtanje ni podlage, ko je ugotovljeno, da pisec spornega članka ni napisal zato, da bi širil vesti, pomembne za javnost. Tožena stranka, katere odgovorni urednik se je odločil za objavo članka, se zato ne more sklicevati na ustavno zagotovljeno svobodo izražanja (39. člen Ustave). Na nekatere revizijske razloge iz tega sklopa preprosto ni mogoče odgovoriti, ker so nerazumljivi (kakor je očitno iz povzetka revizije). V več variantah ponovljeni revizijski poziv k tehtanju užaljenosti ene osebe (tožnika) in ogorčenja ("nekaj manj kot" - ali "najmanj") 50 pripadnikov civilne zaščite, ki so prejeli tožnikov poziv k pripravam na papežev obisk, ne terja odgovora - kvečjemu pripombo, da bi najbrž bolj sodil v kakšno rubriko časopisa tožene stranke kakor v izredno pravno sredstvo, naslovljeno na Vrhovno sodišče. Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija zoper sodbo ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP 1977 zato treba zavrniti.

O nedovoljenosti revizije zoper sklep Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je dovoljena revizija le takrat, ko gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977). S sklepom sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep o denarnem kaznovanju pooblaščenca tožene stranke, ni tak sklep. Zato je revizija zoper njega nedovoljena in jo je bilo na podlagi 392. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977 treba zavreči.