Jedro

Delodajalec ima pravico prosto izbrati kriterij,na podlagi katerega izbere delavca, katerega delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Vendar pa mora biti ta kriterij objektiven in v primeru, da delavec uveljavlja, da je bil na podlagi tega kriterija diskriminiran, mora delodajalec dokazati nasprotno. Tožnica dejansko na delovnem mestu receptor sploh ni delala, zato si izkušenj ni mogla pridobiti, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka objektivno ni mogla primerjati z ostalimi delavci s tega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici dne 13. 1. 2015, nezakonita (točka I izreka), da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 4. 2015 in je trajalo do 1. 9. 2015 (točka II izreka), da je tožena stranka dolžan tožnici za čas od vključno 6. 4. 2015 do 31. 8. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračunati nadomestilo plače v mesečni bruto višini, kot če bi delala, in po odbitku davkov in prispevkov izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila ter jo za isto obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, vse v roku 8 dni (točka III izreka). Zahtevek za poziv nazaj na delo je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v znesku 14.204,70 EUR, od tega zneska odvede prispevke in davek, tožnici pa izplača neto znesek v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi z dne 21. 8. 2014 za delovno mesto receptor, sklenjena med strankama, razveljavi (točka VII izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.026,81 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VIII izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka IX izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev nastalih pravdnih stroškov v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja obveznosti oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (pravilno: novo sojenje). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji diskriminatornega ravnanja zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odločitvi, komu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka legitimno in v dobri veri izhajala iz kriterija delovnih izkušenj, ki so jih imele tri zaposlene na delovnem mestu receptor. Obe drugi zaposleni sta na tem delovnem mestu delali precej dlje kot tožnica. To izhaja iz izpovedi priče A.A. in predloženih pogodb o zaposlitvi teh treh delavk. Sodišče tudi ni upoštevalo, da, čeprav bi tožnica ves čas od zasedbe delovnega mesta receptor delala, ne bi mogla pridobiti toliko delovnih izkušenj, kot sta jih imeli drugi dve delavki (B.B. in C.C.). Kriterij delovnih izkušenj je merljiv in na njegovi podlagi je mogoče objektivno primerjati med sabo različne zaposlene. Objektivnost kriterija je celo takšna, da jo je zakonodajalec uvrstil med kriterije pri odpuščanju večjega števila delavcev. Tožena stranka se je odločila, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabi kriterij, ki je objektivno merljiv, tako da omogoča izluščiti delavca, ki za delodajalca pomeni najmanjšo izgubo, saj imajo izkušenejši delavci za delodajalca pač večjo vrednost od manj izkušenih, ker je njihov delovni učinek praviloma manjši. Tako tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi osebne okoliščine (njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža), ampak kriterija, ki bi bil izpolnjen tudi ob predpostavki, če bi tožnica ves čas delala.

Sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR sploh ni upoštevalo, da je tožena stranka tožnici ob prenehanju delovnega razmerja izplačala odpravnino v višini 8.968,00 EUR, kar je bilo med strankama nesporno. Navedba sodišča prve stopnje v zvezi z določitvijo višine denarnega nadomestila o tem, da je tožnica starejša delavka, pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča v točki 19 te sodbe, da ne gre za starejšo delavko. Navedbe o splošno znanih slabih možnostih za zaposlitev niso obrazloženo dejstvo, ki bi se ga dalo preveriti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica nima mladoletnih otrok, ki bi jih morala preživljati, da je njen partner zaposlen v Avstriji, za katero je splošno znano, da so osebni dohodki precej višji kot v Sloveniji in tudi ne, da tožnica prejema nadomestilo za brezposelnost pri Zavodu za zaposlovanje, ki ga bo prejemala maksimalno dobo. Tako je sodišče dejansko kaznovalo toženo stranko, pri kateri je sicer ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo očitanih kršitev po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Iz dejanskih in pravnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena od 1. 9. 1979, kjer je do 21. 8. 2014, ko je na predlog tožene stranke sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptor, ki naj bi ga začela opravljati 1. 9. 2014, opravljala delo na delovnem mestu laborant; - da je bila tožnica od 28. 8. 2014 do 10. 1. 2015 v bolniškem staležu, od 10. 1. 2015 dalje pa je imela priznan bolniški stalež za štiri ure dnevno; - da ji je tožena stranka dne 13. 1. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je tožena stranka zaradi znižanja povpraševanja, proizvodnje in prodaje ivernih plošč opravila reorganizacijo v vseh poslovnih funkcijah, zato na delovnem mestu receptor od štirih zaposlenih delavcev potrebuje le tri, zaradi tega pa je postalo delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. Tožnica je odpoved prejela 15. 1. 2015, delovno razmerje pa ji je prenehalo po izteku odpovednega roka 5. 4. 2015; - da je dejansko obstajal objektivni in resni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj so imele organizacijske spremembe posledico, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; - da je delodajalec pri organiziranju delovnega procesa ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah samostojen, zato sodišče z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoje le, ali je v resnici podan, kar je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je, preveri pa tudi ali ne gre za take kršitve delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije po 6. členu ZDR-1, kar je tudi storilo v obravnavanem primeru, saj je tožnica zatrjevala, da ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi njenih zdravstvenih težav; - da tožena stranka ni dokazala, da kriterij delovnih izkušenj, na podlagi katerega je izmed delavcev na delovnem mestu receptor izbrala prav tožnico, ni diskriminatoren, saj tožnica, ki je bila v bolniškem staležu, na tem delovnem mestu sploh ni delala, zato s tem delom ni imela izkušenj. Zato ta kriterij v primeru tožnice ni objektivne narave, kar je posredna diskriminacija (3. odstavek 6. člena ZDR-1), saj je bila zaradi tega avtomatsko postavljena v manj ugoden položaj z ostalimi delavci; - da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaradi tega nezakonita, saj je po določbi 4. odstavka 83. člena ZDR-1 redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna; - da obstojijo okoliščine, zaradi katerih je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama nemogoče, zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 1. 9. 2015 (zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje), tožnici od dneva prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in ji priznalo odškodnino v višini 18 minimalnih plač glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki, tožničino starost in slabe možnosti za zaposlitev.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je v točki 13 izčrpno pojasnilo, zakaj je kriterij delovnih izkušenj, na podlagi katerega je tožena stranka izbrala tožnico kot delavko, katere delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto receptor ni več potrebno. Pojasnilo je tudi, da ima delodajalec pravico prosto izbrati kriterij, vendar pa mora biti ta objektiven in v primeru, da delavec uveljavlja, da je bil na podlagi tega kriterija diskriminiran, dokazati, da ni. Tožnica dejansko na tem delovnem mestu sploh ni delala, zato si izkušenj ni mogla pridobiti, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka objektivno ni mogla primerjati z ostalimi delavci s tega delovnega mesta. Da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri podaji redne odpovedi diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja, pa izhaja tudi iz izpovedi zaslišane priče A.A. (l. št. 30-31), ki je na vprašanje, na podlagi česa so ocenili, da ima tožnica najmanj delovnih izkušenj na tem delovnem mestu, izpovedala, da zato ker ni delala, delala pa ni zato, ker je bila odsotna zaradi bolniškega staleža ali dopusta. Glede na navedeno so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji okoliščin v zvezi z določitvijo višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pravilno upoštevalo okoliščine, ki jih določa ZDR-1 v 2. odstavku tega člena in sicer trajanje delavčeve zaposlitve (tožnica ima pri toženi stranki dopolnjenih 36 let delovne dobe) in možnosti delavca za novo zaposlitev (pri čemer je ugotovilo, da so tožničine možnosti glede na njeno starost slabe, ne pa da je tožnica starejša delavka skladno z določbami ZDR-1). Ni mogoče zanikati dejstva, da imajo delavci starejši od 50 let slabše možnosti za zaposlitev in da je to dejstvo splošno znano. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 primeren. Pri odmeri višine je potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ta okoliščina pa je bila v obravnavnem primeru diskriminacija tožnice zaradi njenega zdravstvenega stanja. Takšno ravnanje tožene stranke pa je po stališču pritožbenega sodišča še posebej zavržno. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, česa sodišča prve stopnje ni upoštevalo pri določitvi višine denarnega povračila, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje teh okoliščin ni zatrjevala, zato gre za pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi 4. odstavkom 286. člena istega zakona), ki je pritožbeno sodišče ne upošteva.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.