Jedro

Ker stranki zavarovalne pogodbe ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode, lahko v pogodbi določita tudi najvišje zavarovalne vsote (limite), za katere zavarovalnica jamči. V zavarovalniški praksi se poleg najvišjih zavarovalnih vsot (limitov) določajo tudi različne franšize, za katere glede na načelo avtonomije strank pri urejanju pogodbenih razmerij (10. člen ZOR) ne veljajo posebne omejitve.

Oškodovanec lahko glede na določilo 941. člena ZOR pri zavarovanju pred odgovornostjo vedno naperi tožbeni zahtevek direktno zoper zavarovalnico, vendar pa bo (po višini in tudi drugače) njegov tožbeni zahtevek utemeljen le v okviru, ki upošteva obseg zavarovalničine obveznosti oziroma vsebino pogodbe (dogovorjene limite, odbitne, proporcionalne in integralne franšize).

Vsebina dogovorjene zavarovalne franšize je v tem, da zavarovalnica izplača odškodnino le, če ugotovljena invalidnost delavca, kot posledica poškodbe, presega 5%. Zavarovanje pred odgovornostjo varuje interes zavarovanca in ne oškodovanca, čeprav je v njegovo korist. Ni dvoma, da je odločitev o zavarovanju in o njegovi vsebini, v popolni diskreciji pogodbenic zavarovalne pogodbe. Integralna franšiza z zapisano vsebino ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali. Prav tako ne nasprotuje in ne onemogoča uporabe 941. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o povrnitvi premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi vtožuje plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, nastale v delovni nezgodi pri drugem tožencu, ki ima pri prvi toženki sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Uveljavlja dva tožbena zahtevka (glavnega in podrednega) zoper prvo toženko in tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, pri čemer so zahtevki vsebinsko različni le glede zahtevanega teka obresti od nepremoženjske škode. Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zoper prvo toženko zavrnilo v celoti, medtem ko je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca delno ugodilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno, pritožbi drugega toženca pa v celoti ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na drugega toženca, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem delu (odločitev o glavnem in podrednem zahtevku zoper prvo toženko) je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je postavil ugovor delne ničnosti zavarovalne pogodbe (klavzule o integralni franšizi), ki sta jo sklenila prva toženka in drugi toženec. Sodišči glede veljavnosti pogodbenega določila nista dovolili izvedbe predlaganih dokazov, in sicer poizvedb pri Agenciji za zavarovalni nadzor in zaslišanja njenega predstavnika. Dokaze je tožnik predlagal v pripravljalni vlogi 1. 2. 2005 in pri njih vztrajal. Sodišči sta kršili načelo kontradiktornosti postopka, ker sta tožniku onemogočili izvedbo dokazov v njegovo korist. Posledično je zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Integralna franšiza je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V zavarovalni pogodbi ni določeno, po kateri tabeli se ocenjuje invalidnost, zato je franšiza nedoločljiva. Franšize so vedno dogovorjene v določenih zneskih. Sporna franšiza je neobičajna v zavarovalnem prometu. Navedeno bi sodišči ugotovili z izvedbo predlaganih dokazov. Dogovorjena franšiza onemogoča uporabo 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Nižji sodišči bi morali o njeni ničnosti odločiti kot o predhodnem vprašanju. Omejitvene in izključitvene določbe v zavarovalnih pogodbah je treba razlagati utesnjujoče in v dvomu v korist oškodovanca – zavarovanca. S pravilno uporabo materialnega prava je treba ugotoviti, da je prva toženka v predmetni pravdi glede na ničnost pogodbenega določila pasivno legitimirana ne glede na ugotovljeni odstotek invalidnosti.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o povrnitvi premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o povrnitvi premoženjske škode

6. Tožnik je uveljavljal tudi zahtevka za povrnitev premoženjske škode, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je treba zato presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnik iz naslova premoženjske škode zahteval skupaj 36,26 EUR (prej 8.690,00 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno povrnitvi premoženjske škode, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) [drugi odstavek 367. člena ZPP]. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista dovolili oziroma izvedli predlaganih dokazov, s čimer sta kršili načelo kontradiktornosti postopka in tožniku onemogočili izvedbo dokazov v njegovo korist, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Nižji sodišči sta dokazna predloga s poizvedbami pri Agenciji za zavarovalni nadzor oziroma z zaslišanjem njenega predstavnika, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje neveljavnosti integralne franšize, njenega nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, njene (ne)določljivosti, njenega nasprotovanja ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali ter njene neobičajnosti, zavrnili kot nepomembna oziroma nepotrebna. Takšna zavrnitev dokaznih predlogov je v konkretni zadevi pravilna. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da so bili predlagani dokazi (in celo same trditve) o neveljavnosti klavzule o integralni franšizi prepozni, saj so bili predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Revizijske navedbe, da sta bila dokaza predlagana v pripravljalni vlogi z dne 1.2.2005 in da je tožnik vztrajal pri njihovi izvedbi na (obeh) narokih za glavno obravnavo, ne držijo. Nenazadnje je tožnik izvedbo teh dokazov predlagal predvsem za reševanje pravnih vprašanj, ki jih je sodišče pristojno in dolžno reševati samo (velja iura novit curia). Na vprašanje ničnosti sodišče pazi celo po uradni dolžnosti (109. člen ZOR). Odveč je poudariti, da reševanja pravnih vprašanj ne gre zamenjevati z ugotavljanjem dejanskega stanja. Hkrati ni dvoma, da je izvajanje dokazov namenjeno le slednjemu (glej npr. 7., 212. in 213. člen ZPP). Izvedba omenjenih dokazov je bila zato ne samo nepotrebna in nepomembna za presojo navedenih vprašanj, ampak tudi popolnoma neprimerna. Edino dejstvo, ki ga je tožnik zatrjeval in ki bi bilo z izvedbo teh dokazov lahko ugotovljeno, je dejstvo, da gre za neobičajno pogodbeno določilo, vendar pa to dejstvo ni bistveno za presojo neveljavnosti pogodbenega določila, saj ne predstavlja razloga za njegovo neveljavnost. 8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožnik se je poškodoval 28.9.1999 v delovni nesreči pri delodajalcu, drugem tožencu; - drugi toženec je imel pri prvi toženki sklenjeno zavarovalno polico o zavarovanju odgovornosti iz dejavnosti; z aneksom k zavarovalni polici je bila dogovorjena integralna franšiza, po kateri je pri zavarovanju odgovornosti iz dejavnosti za telesne poškodbe delavcev zavarovanca zavarovalnica dolžna plačati odškodnino le, če ugotovljena invalidnost delavca, kot posledica poškodbe, presega 5%.

9. Določba 941. člena ZOR določa, da ima oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo, od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja pred odgovornostjo in lahko zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti.

10. Oškodovanci lahko zahtevke v prvi vrsti uveljavljajo proti oškodovalcem, kar je splošno pravilo odškodninskega prava. Določba 941. člena ZOR je izjema, po kateri je možna direktna tožba proti zavarovalnici. Določba je v korist oškodovanca le v tem, da omogoča pospešitev postopka povrnitve škode.(1) Ker stranki zavarovalne pogodbe ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode, lahko v pogodbi določita tudi najvišje zavarovalne vsote (limite), za katere zavarovalnica jamči. V zavarovalniški praksi se poleg najvišjih zavarovalnih vsot (limitov) določajo tudi različne franšize (odbitne, proporcionalne in integralne), za katere glede na načelo avtonomije strank pri urejanju pogodbenih razmerij (10. člen ZOR) ne veljajo posebne omejitve. Višina in ostale predpostavke zavarovalničine obveznosti so tako (v primeru, ki ga izrecno zajema 941. člen ZOR, in v primerih, ki jih je izoblikovala zavarovalniška praksa) lahko odvisne od vsebine pogodbe. Navedeno nima vpliva na pasivno legitimacijo zavarovalnice, ki je po določbi 941. člena ZOR v primeru zavarovanja pred odgovornostjo vedno podana. Oškodovanec lahko glede na določilo 941. člena ZOR pri zavarovanju pred odgovornostjo vedno naperi tožbeni zahtevek direktno zoper zavarovalnico, vendar pa bo (po višini in tudi drugače) njegov tožbeni zahtevek utemeljen le v okviru, ki upošteva obseg zavarovalničine obveznosti oziroma vsebino pogodbe (dogovorjene limite, odbitne, proporcionalne in integralne franšize). Vsebina zavarovalne pogodbe torej predstavlja okvir, ki ga mora upoštevati oškodovanec pri sestavi tožbenega zahtevka, saj bo le v tem okviru uspel s tožbo.

11. Pritožbeno sodišče je po oceni revizijskega sodišča pravilno presodilo, da določba o integralni franšizi ni nična. Določba je namreč jasna in določljiva. Tabela trajne invalidnosti, po kateri se invalidnost ocenjuje, je del splošnih pogojev, ki so sestavni del police, zavarovalne pogodbe in dodatka k polici, v katerem je dogovorjena integralna franšiza in na katerega se polica tudi sklicuje. Vsebina dogovorjene zavarovalne franšize je v tem, da zavarovalnica izplača odškodnino le, če ugotovljena invalidnost delavca, kot posledica poškodbe, presega 5%.

12. Zavarovanje pred odgovornostjo varuje interes zavarovanca in ne oškodovanca, čeprav je v njegovo korist. To še posebej velja za prostovoljno zavarovanje. Ni dvoma, da je odločitev o zavarovanju in o njegovi vsebini, v popolni diskreciji pogodbenic zavarovalne pogodbe. Integralna franšiza z zgoraj zapisano vsebino ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali. Prav tako ne nasprotuje in ne onemogoča uporabe 941. člena ZOR (glej zgoraj).

13. Ker določilo o integralni franšizi ni nično in ker iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je podana njegova 3% invalidnost, tožbena zahtevka proti zavarovalnici nista utemeljena. Zavarovalnica namreč v primerih 3% invalidnosti, glede na vsebino integralne franšize, ni dolžna izplačati odškodnine, zato sta nižji sodišči zahtevke pravilno zavrnili.

14. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v ostalem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podrobneje dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 889 (komentar k 965. členu OZ).