Jedro

Za porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem je odločilno, za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre. Če gre za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), ima zavod v zvezi s tem premoženjem aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja.

Tožnica Republika Slovenija je zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnine, to je poslovnega prostora, ki je njena last, vendar z njim po zakonu upravlja A. Ker je tožnici na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZ ostala le gola lastninska pravica, vsa ostala lastninskopravna upravičenja (razen razpolaganja), pa so prešla na A., aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev tega poslovnega prostora nima.

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listine izvajalo dokazni postopek, je napačno. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, kaj je v njih zapisano. Nesporna dejstva pa se skladno z določbo 214. člena ZPP ne dokazujejo.

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov pride v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Toženka je zatrjevala pogodbeno dogovorjeno obveznosti sklenitve pogodbe. Torej je to lahko le dejanski stan predpogodbe. Dogovor te pravne lastnosti ne izgubi, če je del druge pogodbe.

Določbe ZPSPP o pravicah in obveznostih iz najemnega razmerja imajo načeloma dispozitivno naravo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper III. točko izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka zavrnilo tožbena zahtevka:

1. naj se ugotovi neveljavnost dodatkov k najemni pogodbi, ki ju je toženka 14. 1. 2015 in 1. 7. 2015 sklenila z A., ter

2. naj toženka izprazni in tožnici izroči v neposredno posest poslovni prostor, ki obsega "zemljišče parc. št. 347/9 k. o. X (prej parc. št. 347/2, vl. št. 269, k. o. X) - s površino atrija B. z montažnim objektom gostinskega paviljona v izmeri 141,5 m2, to je osnovni del - šesterokotni paviljon"1 in dodatni zaprti prostor (zimski vrt) ter hodnik in sanitarne prostore v kleti B. v izmeri 10m2. Ob tem je razveljavilo tudi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Plg 6/2015-3 z dne 18. 2. 2015. - v II. točki izreka zavrnilo zahtevke po nasprotni tožbi:

1. naj tožnica s toženko sklene pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice z vsebino, ki je natančno razvidna iz izreka prvostopenjske sodbe,

2. podredni tožbeni zahtevek, naj tožnica s toženko sklene "pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice na objektu, ki stoji na nepremičnini ID znak 000-347/9 k .o. X",

3. nadaljnji podredni tožbeni zahtevek, naj tožnica toženki plača 103.250,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude tega roka pa še zakonske zamudne obresti.

- v III. točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Pritožbi pravdnih strank

2. Zoper to sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

3. Proti I. in III. točki izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka; v nadaljevanju tožnica) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnice predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Proti II. in III. točki izreka sodbe pa se je pravočasno pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka; v nadaljevanju toženka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek oziroma podredno, da jo v II. točki izreka spremeni tako, da nasprotne tožbene zahtevke zavrže, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

Odločitev o utemeljenosti pritožb

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje nesporno dejansko stanje: - tožnica, toženka in A. (v nadaljevanju) so sklenili Najemno pogodbo št. 465-68/98 z dne 1. 6. 2000 (v nadaljevanju najemna pogodba), na podlagi katere je toženka v atriju med dvema traktoma ljubljanske B. odprla in vodila gostinski lokal Z. (A1); v tej pogodbi je bila tožnica opredeljena kot najemodajalec, A. kot upravljalec, toženka pa kot najemnik; - k navedeni najemni pogodbi so bili sklenjeni naslednji dodatki: Dodatek št. 2 z dne 18. 12. 2009 med istimi tremi osebami (A3), Dodatek z dne 14. 1. 2015 med A. in toženko (B2), Dodatek z dne 1. 7. 2015 med A. in toženko (B12) ter Dodatek št. 3 z dne 28. 3. 2012 med toženko in tožnico (B7).

K pritožbi tožnice

7. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice Republike Slovenije na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, to je gostinskega lokala Z., ki ga vodi toženka. Obrazložilo je, da takšnega zahtevka ni upravičena uveljaviti tožnica, saj najemna pogodba iz leta 2000 odstopa od kogentnega pravnega režima, po katerem je nepremičnina, na kateri stoji lokal, sicer res tožničina last, a je z njo upravičen razpolagati A. kot javni zavod, pri čemer to njegovo upravičenje obsega tudi dajanje v najem.2 Najemna pogodba in Dodatek št. 2 zato po presoji prvostopenjskega sodišča veljata tako, da ima vse pogodbene pravice in obveznosti najemodajalca Enake razloge je navedlo za zavrnitev zahtevka na ugotovitev neveljavnosti dveh dodatkov k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2015 in 1. 7. 2015, ki sta ju sklenila le A. in toženka.3

8. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je v najemni pogodbi kot najemodajalec izrecno navedena tožnica, iz česar sledi, da so vse tri pogodbene stranke želele, da je za sklenitev oziroma spremembo najemnega razmerja doseženo medsebojno soglasje. Pritožnica meni, da predpisi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso kogentni. Navaja, da toženka poslovne prostore tožnice zaseda brez pravnega naslova (vsaj od 15. 12. 2015 dalje). Zato je prepričana, da ima kot lastnica stvarno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek.

9. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je torej, kdo ima aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek poslovnega prostora, ki v naravi predstavlja gostinski lokal: tožnica kot lastnica, A. kot upravljalec ali morda celo obe kot najemodajalki. Sporno je tudi, ali je najemna pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi ter zato (delno) nična. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica, čeprav je lastnica lokala, izpraznitvenega zahtevka nima. To stališče je podprto s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (glej predvsem odločbi II Ips 52/2015 in II Ips 28/2016).4

10. Skladno s prehodno določbo prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) je postalo s 1. 4. 1991 premoženje, ki je bilo do tedaj družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ, ki je nadaljevala delo kot zavod, lastnina ustanovitelja te organizacije. Po prvem odstavku 62. člena ZZ so tega dne po samem zakonu pridobile status zavoda med drugim tiste organizacije, ki so opravljale dejavnost zdravstva. Mednje je sodil tudi A.5 Kljub opravljenemu lastninjenju v korist Republike Slovenije pa je A. po tretjem odstavku 65. člena ZZ6 na premoženju, ki ga je imel pred tem v upravljanju, obdržal pravico upravljanja in uporabe za namene opravljanja svoje dejavnosti, za katero je bil ustanovljen. Pravni položaj tožnice in A. je zato treba presojati po tem predpisu.

11. V zvezi s tem ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za izpodbijano odločitev uporabilo tudi v času sklenitve najemne pogodbe ter za tožnico neveljavne predpise. Prvostopenjska odločitev je pravilno oprta neposredno na določbo 65. člena ZZ. Vsi ostali predpisi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe, pa so bili uporabljeni le kot podpora in dodatni argument za utemeljitev pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice v konkretnem sporu.

12. Opisan način lastninjenja družbene lastnine zavodov je privedel do nenavadne situacije, v kateri so bile z zakonom ustanovljene nove pravne osebe (zavodi), ki pa so zaradi lastninjenja prej družbene lastnine ostale povsem brez premoženja, saj je le-to v celoti postalo last Republike Slovenije.7 Namen zakonodajalca je bil zgolj začasno urediti lastninjenje tega premoženja, zato je s četrtim odstavkom 65. člena ZZ prepovedal njegovo razpolaganje, dokler ne bodo s posebnimi zakoni opredeljene javne službe in urejena vprašanja glede razpolaganja s premoženjem, ki je kot javna lastnina namenjeno za opravljanje javnih služb. Omenjena zakonodaja do sedaj še ni bila v celoti sprejeta, zato je takó olastninjeno premoženje lahko še vedno v upravljanju zavodov in v lasti njihovih ustanoviteljev.8

13. Po določbi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora v obravnavanem sporu pa je, da tožnica te pravice nima, saj je bilo lastninskopravno upravičenje upravljanja (uporabe in uživanja, s tem pa upravičenje do posesti) z zakonom preneseno na A. Lastninsko pravico namreč predstavlja več lastninskopravnih upravičenj. Ta se po klasičnem stvarnopravnem razumevanju delijo na ius utendi, fruendi et abutendi. Po določbi 37. člena SPZ je lastninska pravica opredeljena še širše: obsega pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Lastnik lahko s pogodbo prenese na drugo osebo bodisi lastninsko pravico v celoti bodisi zgolj del svojih upravičenj. Na tak način lahko lastniku ostane le gola lastninska pravica.9 V konkretni zadevi je prišlo do podobnega položaja, vendar že na podlagi zakona. V postopku lastninjenja je titular lastninske pravice sicer postala Republika Slovenija, vendar je imela po zakonu le pravico razpolaganja, vsa ostala upravičenja (uporaba in uživanje), ki sicer pripadajo lastniku, pa so bila skupaj s pravico upravljanja prenesena na zavod. Ustanovitelju je torej ostala samo gola lastninska pravica.10 Upoštevajoč obseg in vsebino lastninskopravnih upravičenj, ki jih je zavod že z zakonom pridobil skupaj s pravico upravljanja, to pomeni, da je A. na predmetnem poslovnem prostoru pridobil tudi pravico do posesti in dajanja v najem ter druge pravice in dolžnosti, ki iz tega izvirajo.

14. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 52/2015 že poudarilo, da je za porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem odločilno, za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre. Če gre za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), ima zavod v zvezi s tem premoženjem aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja.11 V sodbi II Ips 28/2016 pa je izrecno zavzelo stališče, da upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravljanju.

15. V obravnavani zadevi gre za povsem primerljivo situacijo. Tožnica Republika Slovenija je zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnine, to je poslovnega prostora, ki je njena last, vendar z njim po zakonu upravlja A. Ker je tožnici na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZ ostala le gola lastninska pravica, vsa ostala lastninskopravna upravičenja (razen razpolaganja), pa so prešla na A., aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev tega poslovnega prostora nima.

16. To velja ne glede na dejstvo, da so pri sklepanju sporne najemne pogodbe sodelovale vse tri udeleženke: tožnica, A. in toženka. Skladno z načelom pogodbene avtonomije lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, da gre v dani situaciji za kogentno ureditev, ki je utemeljena z javnim interesom, varnostjo pravnega prometa in pravno varnostjo. Utemeljeno je poudarilo, da mora biti povsem jasno, čigava je pristojnost za sklepanje določenih vrst poslov. Zakonska vloga A. kot upravljalca predmetne nepremičnine je bila med drugim tudi v tem, da jo sam daje v najem. Smotrnost takšne razlage je prav v preprečitvi "zapletov", kakršni so se pripetili v konkretni situaciji.12 Pogodbene stranke zato s svojo voljo (to je, da bi kot najemodajalka nastopala (tudi) tožnica) ne morejo obiti prisilnih zakonskih pravil. Tega stališča tožnica s pavšalnim pritožbenim nasprotovanjem ni uspela omajati.

17. Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Namen ZZ (začasna ureditev lastninjenja premoženja za opravljanje javnih služb) po oceni pritožbenega sodišča ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ker pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov, pa je ničnost celotnega pravnega posla skrajna sankcija, in sicer tudi v primerih, ko je s pogodbo kršen kogenten predpis.13 Skladna z načelom afirmacije pogodb je določba 88. člena OZ14 o delni ničnosti, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi. Kadar je nedovoljeno stanje zajeto v enem ali nekaj pogodbenih določilih, lahko pogodba obstoji v veljavi tudi brez njih, če je namen ugotovitve delne ničnosti prav v sanaciji nedovoljenega stanja in je preostali del posla upoštevaje kavzo pogodbenega razmerja še vedno smiseln.15 Rešitev prvostopenjskega sodišča o ničnosti najemne pogodbe v delu, ki se nanaša na tožnico kot najemodajalko, je po stališču pritožbenega sodišča povsem primerna za odpravo nedopustnega pogodbenega stanja ter ustreza teži kršitve. Iz opisanega izhaja, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

18. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno izpostavljanje, da je lokal nedvomno v lasti tožnice, prvostopenjsko sodišče pa je v nasprotju s tem v 13. točke obrazložitve zapisalo, da je na nepremičnini tožnice postavljen "toženkin lokal", je brezpredmetno. Zaradi tega razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso nasprotujoči. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je tožnica lastnica lokala, izpraznitev in izročitev katerega je s tožbo zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je bilo jasno, da toženka ta gostinski lokal (le) vodi.16 Zato ga je tudi opredelilo za toženkinega. O lastnini tega poslovnega prostora pa ni bilo v postopku nobenega dvoma.

19. Podana ni niti očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo s strani tožnice zatrjevanih dejstev, da je sklep o sklenitvi najemne pogodbe sprejela Vlada Republike Slovenije, da toženka soglasja tožnice za podaljšanje najemne pogodbe ni prejela ter da se je toženka sama obračala na tožnico kot najemodajalca. Te trditve namreč za odločitev v predmetnem sporu glede na do sedaj obrazloženo niso relevantne. Zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati.

20. Prav tako kršitev načela kontradiktornosti ni podana iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče tožnici ni dalo možnosti izjave o vlogi toženke z dne 24. 6. 2016. Sodba namreč ni v nobenem delu oprta na trditve iz te vloge, niti v 12. točki obrazložitve, kot to zmotno meni pritožnica. Navedbe toženke, da različen odnos dveh najemodajalcev zanjo ne more imeti škodljivih posledic, za odločitev v tem sporu sploh niso bile relevantne.

21. Pritožnica graja tudi prvostopenjsko opustitev poziva k odpravi nesklepčnosti. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbeno nesklepčnost opredelilo za neodpravljivo, je dolžnost po kakršnemkoli pozivanju v okviru materialno procesnega vodstva odpadla. Tožnica namreč niti z dopolnitvijo navedb v tem gospodarskem sporu ne bi mogla doseči, da bi bila do izpraznitvenega zahtevka po materialnem pravu upravičena. Tega v pritožbi niti ne zatrjuje. Zato relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.17

22. Utemeljena ni niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o delu zahtevka, naj izpraznitveni nalog ostane v veljavi, odločeno v I.2 točki izreka. Način oblikovanja te točke izreka pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je navedlo, da je tožnica "podvojila" zahtevka oziroma postavila vključeni zahtevek. Zahtevano sodno varstvo, naj izpraznitveni nalog ostane v veljavi ter naj sodišče toženko obsodi na izpraznitev in izročitev lokala tožnici, je usmerjeno v en sam zahtevek s ciljem izročitve lokala. Zato je izrek v I.2 točki povsem pravilen, očitana procesna kršitev 2. člena ZPP pa ni podana.

23. Pritožnica nazadnje graja odločitev o pravdnih stroških. Prvostopenjska odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je v zadostni meri obrazložena. Oprta je na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh v pravdi odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. To dodatno merilo omogoča sodišču, da sprejme takšno stroškovno odločitev, ki ni zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.18 Za posebne okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je predmetni postopek tekel po tožbah obeh pravdnih strank ter da sta se pravdni stranki v enaki meri napadali in bili pri tem v enaki meri (ne)uspešni. Postopek je obravnavalo celostno, ne glede na razlikujoči se vrednosti spornega predmeta, na kar opozarja pritožnica. Tako pri tožbi kot pri nasprotni tožbi gre za nedenarna zahtevka (razen podrednega toženkinega zahtevka za povrnitev vlaganj), zaradi česar o uspehu ne gre sklepati le z matematičnega vidika. Določbo prvega odstavka 155. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo kot podlago za vrednotenje potrebnosti stroškov. Izpodbijana stroškovna odločitev je torej pravilna, pritožbene navedbe pa tudi v tem delu neutemeljene.

24. Iz navedenega izhaja, da pritožba tožnice zoper I. in III. točko izreka ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke

25. Sodišče prve stopnje je nasprotna tožbena zahtevka na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice zavrnilo na podlagi presoje, da je določba 4. člena Dodatka št. 3 z dne 28. 3. 2012, ki sta ga v zvezi z najemno pogodbo podpisali pravdni stranki brez A., presplošna, da bi stranki k čemu konkretnemu zavezovala, predvsem manjkajo bistvene sestavine pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice. Glede zahtevka na povrnitev toženkinih vlaganj pa je zaključilo, da ta ni utemeljen ne na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi ne po pogodbenem režimu, prav tako pa nasprotuje poprejšnjemu ravnanju toženke (venire contra factum proprium).

26. Toženka v pritožbi na več mestih opozarja na nejasnost o tem, ali je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevki po nasprotni tožbi odločalo na podlagi nesklepčnosti ali na podlagi izvedenega dokaznega postopka in tako ugotovljenega dejanskega stanja. Zato uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je jasno izpostavilo, da sklicevanje na najemno pogodbo in povezane dodatke ne pomeni izvajanja dokaznega postopka. Utemeljilo je, da gre v pravno odločilnem delu za nesporno dejansko stanje, iz katerega ne izhajajo vtoževane posledice, česar praktično ni mogoče razlikovati od nesklepčnosti. Zato ne drži, da sodba v tem delu ni obrazložena. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listine izvajalo dokazni postopek, pa je napačno. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, kaj je v njih zapisano.19 Nesporna dejstva pa se skladno z določbo 214. člena ZPP ne dokazujejo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko v zvezi z nesporno vsebino listin ni izvajalo dokaznega postopka, temveč je le ugotovilo med strankama nesporno dejansko stanje. Pritožnica teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedlo, da se preberejo listine obeh pravdnih strank v spisu, druge dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo, še ne pomeni izvajanja dokaznega postopka. Sodišče namreč na dokazni sklep ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). Glede očitka o pomanjkanju poziva na odpravo nesklepčnosti pa velja enako, kot je pojasnjeno že v 23. točki obrazložitve te sodbe v zvezi s pritožbo tožnice: zaradi neodpravljive narave nesklepčnosti dolžnosti pozivanja ni bilo.

27. Pritožnica navaja, da meritorna odločitev o nasprotnih zahtevkih ni skladna z eventualno naravo nasprotne tožbe, kot jo je oblikovala: uveljavljala jo je le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen. Izpostavlja, da je ves čas postopka in tudi na naroku za glavno obravnavo 30. 6. 2016 uveljavljala svoje nasprotne tožbene zahtevke kot eventualne. Zato je prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje nasprotne tožbene zahtevke zavreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka na začetku res vložila eventualno nasprotno tožbo.20 Vendar je to tožbo z vlogo z dne 15. 9. 2015 (po razdružitvi in pred ponovno združitvijo obeh pravd) spremenila na način, da je ni več uveljavljala eventualno. Na naroku za glavno obravnavo 30. 6. 2016 je sodišče prve stopnje pravdnima strankama v okviru materialno procesnega vodstva obrazložilo svoje stališče o dopustnosti eventualne nasprotne tožbe.21 Kot opozarja pritožnica, toženki takrat res ni izrecno pojasnilo, da če hoče, mora znova uveljavljati svoje nasprotne tožbene zahtevke le za primer tožničinega uspeha s tožbo. Kljub temu pa toženka ni imela podlage za prepričanje, da je sodišče razumelo njeno "dispozicijo, da veže svojo nasprotno tožbo na (ne)uspeh tožnice". Toženka dne 15. 9. 2015 spremenjene nasprotne tožbe kljub pojasnilu sodišča ni ponovno spremenila nazaj tako, kot jo je uveljavljala od začetka (eventualno), temveč je nasprotna tožba ostala klasična nepogojna nasprotna tožba (kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnica iz obrambe prešla v protinapad).22 Pri spremenjeni nasprotni tožbi je na naroku 30. 6. 2016 celo izrecno vztrajala. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo meritorno, neodvisno od zavrnitve zahtevka po tožbi.

28. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi različne interpretacije pravdnih strank glede pravnih posledic pogodbenih določb uporabiti določbe OZ o razlagi pogodb ter iskati skupen namen pogodbenikov. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov pride zato v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Takšne so določbe, ki glede na besedilo oziroma glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra nobene vloge.23 Določbe najemne pogodbe pa nedvomno niso sporne. Toženka v tem postopku tudi ni uveljavljala, da bi bila skupna volja pogodbenih strank drugačna od objektivno jasno zapisane, ampak se je zavzemala za svojo različico razlage najemne pogodbe in dodatkov, ki pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča zmotna.24

29. Ni namreč utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo dogovor pravdnih strank o ustanovitvi stavbne pravice kot predpogodbo, češ da se toženka na to pravno podlago ni sklicevala. V skladu z določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, če pa jo stranka navede, sodnik nanjo ni vezan. Pravno naziranje toženke, da je vložila "tožbo za izpolnitev obveznosti" izven okvira 33. člena OZ, je zmotno. Predpogodba je pogodba, s katero se stranki zavežeta, da bosta pozneje sklenili glavno pogodbo (prvi odstavek 33. člena OZ). Toženka pa je zatrjevala pogodbeno dogovorjeno obveznosti sklenitve pogodbe. Torej je to lahko le dejanski stan predpogodbe. Dogovor te pravne lastnosti ne izgubi, če je del druge pogodbe.25 Določba 4. člena Dodatka št. 3 bi torej morala za uspeh s postavljenim nasprotnim zahtevkom ustrezati pravnim pravilom, ki urejajo predpogodbo. Obveznost skleniti pogodbo obstaja le v primeru, če je strankama povsem jasno, za kakšno pogodbo gre.26 Zato tretji odstavek 33. člena OZ predpisuje, da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Iz predmetne določbe 4. člena ne izhaja niti opis stavbne pravice, prav tako ne čas njenega trajanja niti nadomestilo, ki ga mora plačati imetnik stavbne pravice lastniku nepremičnine (prim. drugi odstavek 257. člena SPZ). Ker torej manjkajo bistvene sestavine tovrstne pogodbe, 4. člen Dodatka št. 3 pravdnih strank ne zavezuje k sklenitvi pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice.

30. Pravilnosti izpodbijane odločitve ne more spremeniti niti pritožbeno vztrajanje, da sta pravdni stranki že v fazi pogajanj usklajevali in pisno oblikovali besedilo pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, o čemer je predložila relevantne listinske dokaze ter predlagala zaslišanje prič. Prvič, pogajanja ne zavezujejo (prvi odstavek 20. člena OZ). Drugič, sam osnutek pogodbe še ne predstavlja soglasja pogodbenih strank o njenih bistvenih sestavinah niti predpogodbe. Slednja bi morala biti skladno z drugim odstavkom 33. člena OZ v zvezi z 52. členom OZ v pisni obliki. Zato pritožbena navedba, da "ni dvoma, kaj sta imeli stranki v mislih", ne more pripeljati do drugačne odločitve. In tretjič, toženka ne v prvostopenjskem postopku niti v pritožbi ni konkretno opredelila vseh bistvenih sestavin pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, ki naj bi bile s predpogodbo med pravdnima strankama (pisno) dogovorjene. S predložitvijo dokazov pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti (7. in 212. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se do predložene dokumentacije ni opredelilo ter dokazni predlog z zaslišanjem toženke in prič zavrnilo.27

31. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na povrnitev vlaganj. Pritožnica pritrjuje vsebini pogodbenih določil, ki so povzeta v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (4., 6., 12. in 14. člen najemne pogodbe). Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da so te določbe jasne, zato ne potrebujejo razlage v smislu ugotavljanja prave volje pogodbenih strank. Pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ se namreč, kot že obrazloženo, uporabi le v primeru spornih pogodbenih določb, za kar pa pri konkretnih določbah ne gre.

32. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim stališčem, da iz povzetih pogodbenih določb sledi, da toženka nosi breme vseh stroškov vlaganj. Med strankama je bilo dogovorjeno, da bo toženka z lastnimi sredstvi postavila montažni paviljon ter da bodo vsi stroški v zvezi s pridobitvijo dokumentacije in morebitnih dodatnih del bremenila njo; da po preteku pogodbe gostinski objekt ostane v najemodajalčevi lasti, enako oprema; da nosi toženka stroške vseh preureditev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago sodišča prve stopnje, da iz 14. člena najemne pogodbe še toliko bolj jasno izhaja, da tudi ob izteku desetletne dobe (kot je bila prvotno dogovorjena), toženka nima nobene pravice do vrnitve vrednosti vlaganj. Pritožnica sicer navaja, da je sodišče oprlo odločitev na dogovor pravdnih strank o tem, kdaj toženka nima pravice do povrnitev vlaganj, spregledalo pa je, da se za takšno posledico v primeru rednega prenehanja najemnega razmerja nista izrecno dogovorili. Zato meni, da bi stroški vtoževanih investicij glede na kogentne določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) morali bremeniti tožnico. Takšno razlogovanje pa je zmotno.

33. Določbe ZPSPP o pravicah in obveznostih iz najemnega razmerja imajo načeloma dispozitivno naravo.28 Po določbi 14. člena ZPSPP je stroške vzdrževanja poslovnega prostora, ki omogoča uporabo za pogodbeno dogovorjeni namen, ob odsotnosti drugačnega dogovora dolžan kriti najemodajalec. Vendar se stranke najemnega razmerja v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko dogovorijo drugače (3. člen OZ). In prav tako sta se dogovorili pravdni stranki v predmetni najemni pogodbi. Iz 4., 6., 12. in 14. člena najemne pogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da se je toženka zavezala najemodajalčevo zakonsko dolžnost prevzeti nase. To velja, četudi v pogodbi ni bilo izrecno zapisano, da "po prenehanju pogodbe najemnik nima pravice do povrnitve vlaganj". Tak dogovor je namreč očitno razviden iz ostalih, zgoraj povzetih pogodbenih določb. 34. Zaradi obstoja veljavnega pogodbenega temelja glede obveznosti kritja vzdrževalnih stroškov je prvostopenjsko sodišče zahtevek pravilno zavrnilo tudi na podlagi določb OZ o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Na pravilnost te odločitve pavšalne pritožbene navedbe, da gre za neupravičeno, nemoralno in nezakonito obogatitev javnih sredstev ter stvarnega premoženja države, ne morejo vplivati. Prav tako pa ne navedbe, da je toženka šibkejša stranka, ki se je znašla v težki življenjski situaciji.

35. Pritožnica neutemeljeno očita neobrazloženost sodbi tudi v delu uveljavljane ničnosti najemne pogodbe zaradi odstopanja od vsebine pogodbe, kot je bila predvidena v javnem razpisu. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da iz navedb toženke izhaja, da je bila prisiljena sprejeti drugačne pogoje od tistih v razpisu. Pravilno je ocenilo, da je s tem toženka merila na izpodbojnost najemne pogodbe. Ker pa nasprotne tožbe z razveljavitvenim zahtevkom ni postavila, z ugovorom neveljavnosti pogodbe iz tega razloga ne more uspeti. Kolikor pa se v pritožbi še vedno zavzema za ničnost, gre pojasniti, da je po prvem odstavku 86. člena OZ pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ker javni razpis ni (prisilni) predpis, ne more biti pravni temelj za ničnost najemne pogodbe oziroma njenega dela. Drugih pravno relevantnih trditev, ki bi utemeljevala ničnost najemne pogodbe, pa toženka ni podala.

36. Pritožnica opozarja še, da korespondenca med strankama, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve, ni konkretizirana niti označena, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je v tem delu obrazložitve povsem opredeljeno navedlo, da gre za listino na prilogi B29, ki predstavlja toženkin dopis tožnici in A., ki ni datiran, nosi pa sprejemno štampiljko Ministrstva za zdravje z datumom 31. 1. 2000. Zato ta pritožbena kršitev ni podana.

37. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, ker je z materialno procesnim vodstvom samo vneslo zmedo v postopek in stranki pozivalo na predložitev pripravljalnih vlog ter dokaznih listin, nazadnje pa je vse zahtevke zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Sodba presenečenja bi bila podana, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.29 Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zgolj pritožbene trditve, da bi sodišče postopek lahko vodilo hitrejše, bolj ekonomično in racionalnejše, pa same po sebi, brez obrazloženega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ne predstavljajo nobene procesne kršitve (prim. prvi odstavek 339. člena ZPP).

38. Pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških je toženka vložila le posledično: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo toženka v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

39. Iz obrazloženega izhaja, da pritožba toženke zoper II. in III. točko izreka ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

40. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, vsaka sama krije svoje stroške, ki so nastali s pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo sicer praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker toženka v odgovoru na pritožbo tožnice ni navedla nobenega pomembnega dejstva ali stališča, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe, tudi te stroške krije sama.

1 V citiranem delu gre za prvostopenjsko reprodukcijo tožničinega besedila iz vloge z dne 25. 2. 2016. 2 Aktivno legitimacijo za tak zahtevek ima po stališču sodišča prve stopnje lahko A., o čemer teče posebna pravda. 3 Kot dodaten razlog za neutemeljenost tega zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo tudi zgrešeno pasivno legitimacijo, saj bi moral biti tak tožbeni zahtevek uperjen zoper oba sklenitelja dodatkov kot nujna sospornika. 4 Prim. tudi odločbo VSRS II Ips 381/2002. 5 Tako sodba VSRS II Ips 680/1995. 6 S premoženjem iz prvega odstavka tega člena upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev (tretji odstavek 65. člena ZZ). 7 Glej tudi Bohinc, Javni sektor - torzo tranzicije (Predlog za razmejitev državnih zavodov od samostojnih zavodov), Podjetje in delo, 2009, št. 8, str. 1835-1851: Prenos celotnega premoženja javnih zavodov na državo oziroma na lokalne skupnosti je povzročil nenormalen položaj, ko imamo javne zavode, ki so samostojne pravne osebe, ki pa nimajo nikakršnega premoženja. 8 Tako sklep VSRS II Ips 52/2015. 9 Prim. sklep VSRS II Ips 150/2014 in sodbo VSL II Cp 1564/2015. 10 Razpolaganje z njo je dodatno omejeno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZZ. 11 V tej zadevi je šlo za pravico za določitev odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji. Glej tudi odločbi VSRS II Ips 674/1994 (za zahtevek na izselitev iz nepremičnine, last ustanovitelja) in II Ips 381/2002 (za zahtevek na plačilo uporabnine zaradi uporabe nepremičnine, last ustanovitelja). Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda. Glej odločbe VSRS II Ips 263/1993, II Ips 702/1993, II Ips 680/1995 (zahtevki bivših imetnikov stanovanjske na sklenitev prodajne pogodbe). 12 Glej 11., 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Prim. odločbe VSRS II Ips 232/2007 in II Ips 566/2004. 14 Po določbi prvega odstavka 88. člena OZ zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi celotna pogodba, če lahko obstane brez ničnega besedila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. 15 Prim. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, I. knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 368 do 370. 16 Glej 1. in 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 17 Prim. sodbo VSRS II Ips 152/2011. 18 Glej Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, komentar 154. člena v točki 3, str. 31. 19 Pravni stranki sta sprti o pravnem vprašanju, kakšne pravne posledice pripisati besedilom teh listin. 20 O dopustnost eventualne nasprotne tožbe glej sodbo in sklep VSRS II Ips 683/2005, sklep VSL I Cp 2002/99 ter sodbo in sklep VSL I Cpg 606/2010. 21 Glej r. št. 39. 22 Glej 32. in 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 23 Prim. odločbe VSRS III Ips 76/2003, III Ips 74/2010, III Ips 44/201, III Ips 138/2014, III Ips 3/2015. 24 Prim. odločbe VSRS III Ips 37/2014, II Ips 45/2012, II Ips 313/2014. 25 Prim. VSRS v sodbi III Ips 3/2015. 26 Prim. sodbo VSL II Cp 173/2003. 27 Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne kršitve določb pravdnega postopka. Prim. sodbe VSRS II Ips 373, III Ips 25/2012 VSRS in III Ips 84/2015. 28 Prim. sodbo VSRS III Ips 84/2008. 29 Tako sklep US RS Up 197/00. Prim. tudi sodbe VSL I Cpg 371/2012, I Cpg 66/2010, I Cpg 1370/2010.