Jedro

ZDR v 3. in 4. alinei 1. odstavka 112. člena kot razloga za izredno odpoved delavca ne določa zakrivljenih ravnanj delodajalca oziroma ne določa, da bi delavec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če mu delodajalec namenoma vsaj dva meseca izplačuje bistveno zmanjšano plačo oziroma mu namenoma trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Možnosti izredne odpovedi delavca v teh primerih zakon prav tako ne izključuje v primerih nelikvidnosti oziroma prezadolženosti delodajalca ter začetka postopka prisilne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki. Dne 31.10.2003 je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), ker od julija do septembra 2003 ni prejel plače. S tožbo je zahteval plačilo neizplačanih plač, odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odpravnino v višini 3.381.529,60 tolarjev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje do plačila, v presežku pa je ta zahtevek zavrnilo. Prisodilo mu je tudi odškodnino v višini 1.060.061,30 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni, vse pa pod pogoji prisilne poravnave po pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 83/2003 z dne 26.5.2004. Toženi stranki je naložilo, da mu povrne stroške postopka, ustavilo pa je postopek v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo za izplačilo neizplačanih plač v bruto znesku 848.049,04 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je odpravnino znižalo na 2.254.352,96 tolarjev, višji zahtevek tožnika iz tega naslova je zavrnilo, v posledici takšne odločitve pa je znižalo tudi stroške postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v delu, v katerem ni uspela z ugovori, torej v delu, v katerem je tožnik uspel s svojimi zahtevki. Navaja, da ni sporno, da določen čas ni prejel plače, to pa zaradi plačilne nesposobnosti tožene stranke, ki se je znašla v postopku prisilne poravnave. Tožniku je dolgovala izplačilo plač v obdobju pred začetkom postopka prisilne poravnave. To je bilo v času, ko ni bila likvidna in ni mogla izpolnjevati svojih obveznosti. Meni, da za odločanje v sporu ni mogoče upoštevati le določb ZDR, temveč tudi določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.), saj gre za specialen predpis, ki izrecno določa, da imajo plače delavcev prednost pred drugimi terjatvami, vendar le tiste plače, ki zapadejo tekom postopka prisilne poravnave. Plače, ki jih tožena stranka ni mogla izplačati, so zapadle pred tem postopkom. Tožena stranka je kaznovana s tem, ko ji je naloženo plačilo odpravnine in odškodnine, vendar iz razloga, ki ga ni sama povzročila. Do tega je prišlo zaradi slabih gospodarskih razmer, predvsem v panogi, v kateri opravlja dejavnost. Smisel določb ZDR je drugačen, in sicer da se kaznuje delodajalca, ki delavcem noče izplačevati plač in ne tistega, ki pač ni plačilno sposoben. Vse od dneva začetka postopka prisilne poravnave delavcem redno mesečno poravnava vse zapadle obveznosti.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz v zakonu opredeljenih razlogov (370. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Glede na navedeno je predmet revizijske presoje v tej zadevi le pravilna uporaba materialnega prava. Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko tudi delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Ti primeri so taksativno našteti v 1. odstavku 112. členu ZDR in so opredeljeni kot razlogi na strani delodajalca. Gre za posamezna konkretno opredeljena ravnanja, o katerih zakon v istem členu govori tudi kot o kršitvah na strani delodajalca. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca je (tako kot izredna odpoved s strani delodajalca) vezana na rok 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, najkasneje pa na rok šest mesecev od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). Delavec mora po 1. odstavku 112. člena ZDR izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v roku 8 dni po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja. Posledica pravilne odpovedi delavca je njegovo upravičenje do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (2. odstavek 112. člena ZDR).

Med strankama je nesporno, da tožena stranka v treh zaporednih mesecih tožniku ni izplačala plače, torej sta podana razloga za odpoved po 3. in 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Gre za razloga na strani delodajalca, upoštevajoč tudi njegovo splošno obveznost iz 42. člena ZDR, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela. Po 1. in 2. odstavku 134. člena ZDR se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, in sicer najkasneje 18. dne po preteku plačilnega obdobja. Izplačevanje plač je torej obveznost delodajalca, na katerem je tudi tveganje poslovanja.

ZDR v 3. in 4. alinei 1. odstavka 112. člena kot razloga za izredno odpoved delavca ne določa zakrivljenih ravnanj delodajalca oziroma ne določa, da bi delavec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če mu delodajalec namenoma vsaj dva meseca izplačuje bistveno zmanjšano plačo oziroma mu namenoma trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Možnosti izredne odpovedi delavca v teh primerih zakon prav tako ne izključuje v primerih nelikvidnosti oziroma prezadolženosti delodajalca ter začetka postopka prisilne poravnave. Tega tudi ne določa ZPPSL v zvezi s posledicami začetka postopka prisilne poravnave (v 36. do 42. členu ZPPSL). ZPPSL niti ne ureja problematike izplačevanja plač (razen v zvezi z učinki potrjene prisilne poravnave - 2. odst. 60. člena v povezavi z 2. odstavkom 160. člena) in izredne odpovedi delavca. Zaradi tega so neutemeljene revizijske navedbe, da naj bi ZPPSL glede vprašanja, ki je pomembno za ta spor, predstavljal specialni predpis.

Glede na navedeno je tožnik upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).