Jedro

Sodišče druge stopnje se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, da obtožencu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naloži še dodatni pogoj in sicer, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno škodo kot je konkretizirana v njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je socialni podpiranec z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 432,00 EUR, sicer pa je brez premoženja. Celo sodišče prve stopnje samo je v obrazložitvi odločbe o stroških kazenskega postopka prišlo do zaključka, da bi že plačilo stroškov kazenskega postopka, glede na to, da je edini vir obtoženčevega preživljanja socialna podpora, nima pa drugih virov dohodka ali premoženja, utegnilo ogroziti njegovo vzdrževanje. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti nalaganja dodatnega pogoja obsojencu, za katerega je že sedaj jasno, da ga objektivno ni zmožen plačati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se dodatni pogoj v pogojni obsodbi, po katerem mora obtoženi v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrniti oškodovancem škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in sicer: A. A. znesek 3.500 evrov, B. B. znesek 2.150 evrov, C. C. znesek 7.206 evrov, D. D. znesek 198 evrov, E. E. znesek 198 evrov, F. F. znesek 198 evrov, G. G. znesek 198 evrov, H. H. znesek 198 evrov, I. I. znesek 250 evrov, J. J. znesek 250 evrov, K. K. znesek 278 evrov, L. L. in M. M. vsakemu po 278 evrov, N. N. znesek 678 evrov, O. O. znesek 111 evrov, P. P. znesek 801 evrov, R. R. znesek 801 evrov, S. S. znesek 1000 evrov, T. T. znesek 514 evrov, U. U. znesek 275 evrov, V. V. znesek 275 evrov, Z. Z. znesek 546,85 evrov, X. X. znesek 370 evrov, Y. Y. znesek 455 evrov, Č. Č. znesek 120 evrov, Š. Š. znesek 1.028 evrov in A. B. znesek 2.828 evrov, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče, ne določi; v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. C. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen desetih mesecev zapora, s splošnim pogojem, da v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovancem povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je prvo sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega dostavka 92. člena ZKP, razen morebitnih krivdnih stroškov. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati oškodovancem premoženjskopravne zahtevke: A. A. znesek 3.500 EUR, s preostalim delom premoženjsko pravnega zahtevka se jo napoti na pravdo, B. B. znesek 2.150 EUR, C. C. znesek 7.206 EUR, D. D. znesek 198 EUR, E. E. znesek 198 EUR, F. F. znesek 198 EUR, G. G. znesek 198 EUR, H. H. znesek 198 EUR, I. I. znesek 250 EUR, J. J. znesek 250 EUR, K. K. znesek 278 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2015 dalje do plačila, L. L. in M. M. vsakemu po 278 EUR, N. N. znesek 678 EUR, O. O. znesek 111 EUR, P. P. znesek 801 EUR, R. R. znesek 801 EUR, S. S. znesek 1000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2015 dalje do plačila, T. T. znesek 514 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila, U. U. znesek 275 EUR, V. V. znesek 275 EUR, Z. Z. znesek 546,85 EUR, X. X. znesek 370 EUR, Y. Y. znesek 455 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 dalje do plačila, Č. Č. znesek 120 EUR, Š. Š. znesek 1.028 EUR in A. B. znesek 2.828 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2015 dalje do plačila, s preostalim delom zahtevka pa se oškodovanko napoti na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma pritožniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (t. i. protispisnost), ker naj bi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhajalo glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listinskih dokazov ter izpovedbami prič, zaslišanih tekom kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba v tem delu ni substancirana s konkretnimi podatki, za katere listinske dokaze gre in izpovedbe katerih prič ter v katerih delih teh izpovedb naj bi se zatrjevana nasprotja manifestirala in na katera odločilna dejstva naj bi se nanašala. Zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče pritožbeno preizkusiti.

7. Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožniki vidijo v zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma kršitev pravice obtoženca do obrambe).

8. Pritožniki menijo, da v razlogih sodbe ni prepričljivo ovržen obtoženčev zagovor, da je upravičeno pričakoval, da bo zavarovalnica A. na podlagi zavarovalne police Turistične agencije B. oškodovancem povrnila škodo, nastalo zaradi neizvedbe potovanj. Tedaj drugega zavarovanja ni bilo mogoče skleniti. Obtožencu je bilo zatrjevano, da sklenjeno zavarovanje krije nastalo škodo zaradi neizvedbe potovanj zaradi insolventnosti družbe. Obtoženi je bil v to dejstvo prepričan in je vanj verjel. To so mu zagotavljali s strani zavarovalnice. Ni res, da bi vse priče izpovedale, da v predmetnem času zavarovalnice niso ponujale tovrstnega zavarovanja. Obramba je hotela dokazati, da zaslišane priče glede sklenjenega zavarovanja niso pravilno izpovedale. Pri Turistično gostinski zbornici bi se lahko pridobil podatek glede police sklenjene pri Zavarovalnici C. za primer insolventnosti Turistične agencije B., kot tudi z zaslišanjem priče A. D. Sodišče prve stopnje bi na tej podlagi lahko ugotovilo, da na strani obtoženca ni bilo naklepnega ravnanja.

9. Drugače kot obramba, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pod točko 5 obrazložitve izčrpno in s tehtnimi razlogi zavrnilo dokazni predlog obrambe, ki se nanaša na vprašanje obsega kritja predmetne zavarovalne police, ki jo je Turistična agencija B. imela sklenjeno pri Zavarovalnici A. (zavarovalna polica št. ...). Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zaslišalo številne priče, katerih izpovedbe je pravilno interpretiralo ter na podlagi okoliščin obravnavanega primera prišlo do neoporečnega zaključka, da je bilo obtožencu v času sklenitve in izvajanja inkriminiranega posla dobro znano, katere rizike zavarovanja krije citirana zavarovalna polica. Na podlagi skladnih izpovedb prič A. E., A. F., A. G. in A. H. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili iz sklenjenega zavarovanja po predmetni zavarovalni polici izključeni odškodninski zahtevki zaradi neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Po tej polici so bili zavarovani le poslovni riziki, ne pa riziki, ki nastanejo zaradi insolventnosti ali nezmožnosti izpolnitve pogodb s komitenti, kot je pojasnil A. F. Zelo plastično se je v pričevanju izrazila A. H. iz Turistično gostinske zbornice Slovenije, ki je povedala, da „zavarovanja za goljufije ne obstajajo“. Če stranka izlet vnaprej plača, ta pa se ne izvede, mora turistična agencija stranki vplačani denar vrniti. Od 550 turističnih agencij naj bi le obtoženi drugače razumel, kaj naj bi zavarovanje krilo. Kot direktor oziroma prokurist ter s tem odgovorna oseba družbe B. je bil obtoženec seznanjen s splošnimi pogoji sklenitve zavarovanja ter v tej zvezi z v polici zajeto odgovornostjo za čiste premoženjske škode po pogojih 01-ODG-01/06 in 03-ODG-01/06, kar je navedeno tudi na sami zavarovalni polici. V zvezi s predlogom za zaslišanje priče A. D. je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo, da je bila korespondenca po elektronski pošti med njim in obtožencem na glavni obravnavi prebrana ter da z ničemer ne bi pripomogla k ugotavljanju odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje zato popolnoma sledi argumentaciji prvega sodišča, da širitev dokaznega postopka glede ugotavljanja rizikov, ki jih je predmetno zavarovanje krilo, ni potrebno, saj je bilo dejansko stanje o tem vprašanju dovolj razjasnjeno.

10. Predlagana priča A. I. po mnenju pritožnikov ne bi izpovedala le glede zavarovanja, pač pa tudi, da v obtoženčevem ravnanju ni bilo goljufivega namena, saj je želel oškodovancem omogočiti izvedbo potovanj preko drugih družb. Z zaslišanjem ravnatelja Šole ... bi bilo izkazano, da je bila ponujena izvedba nadomestnega potovanja.

11. V zvezi z zaslišanjem priče A. I. pa tudi glede ostalih predlaganih dokazov, ki naj bi dokazovali, da naj bi obtoženec želel oškodovancem omogočiti izvedbo potovanj preko drugih turističnih agencij, se sodišče druge stopnje pridružuje zaključkom prvega sodišča, da tozadevni dodatni dokazni predlogi niti niso bili v zadostni meri substancirani. Pri tem ne gre spregledati izpovedbe priče A. J., da bi Turistična agencija D. potovanje izvedla le s pogojem plačila 5.000 EUR avansa. Tudi sicer ni razvidno, da naj bi turistične agencije, ki jih obtoženi omenja, potovanja, za katera je njegova družba že prejela vplačila oškodovancev, izvedle, ne da bi jih oškodovanci morali znova plačati. Povsem neverjetno je namreč, da bi te agencije izlete, ki jih obtoženčeva turistična agencija ni izvedla, namesto nje opravile na ta način, da bi upoštevale že vplačila, ki so jih izvršili oškodovanci na račun Turistične agencije B. 12. Obramba je predlagala pridobitev celotne finančne dokumentacije družbe B. Obtoženec naj bi stečajni upraviteljici dostavil kar nekaj te, ki pa jo slednja ni posredovala izvedenki. Ni znano, kam jo je dala. Ta dokumentacija naj bi bila pomembna glede razčlenitve poslovanja po posameznih letih. Predvsem glede na to, da je izvedenka zatrjevala, da v bilanci za leto 2015, ki jo je šteti za vmesno bilanco stanja, izhaja, da naj bi se izkazovale terjatve družbe do obtoženca. Po navedbah priče A. K. je šlo le za obveznosti, za katere obtoženec ni predložil verodostojnih listin za plačilo obveznosti, ki pa so bile očitno plačane v tujini v gotovini. Upoštevaje slednje, je družba B. 2014 izkazovala dobiček. S tem je povezan tudi dokazni predlog, povezan s potovanjem Ljudske tehnike E., ki družbi B. ni poravnala 30.000 EUR.

13. Na temelju izpovedb stečajne upraviteljice A. L. ter iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke ekonomske stroke A. M. je prvo sodišče prišlo do zanesljivega zaključka, da je bila pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevana vsa razpoložljiva finančna dokumentacija. V tej zvezi gre opozoriti še na pričevanje A. K. iz družbe F., ki je za Turistično agencijo B. vodila poslovne knjige in računovodstvo, da so to delo opravljali preko spletne aplikacije Panteum ter na ta način dostopali do strežnika turistične agencije. Bilanco stanja pa so naredili le za leto 2014, za leto 2015 pa več ne, zaradi težav z dostopom do računalnika turistične agencije, ker je bil slednji zarubljen v izvršilnem postopku aprila ali maja 2015. 14. Z dopolnilnim mnenjem izvedenke finančne stroke, po vpogledu v finančne listine, ki jih je obtoženi dostavil stečajni upraviteljici in jih izvedenka ni imela na vpogled, bi kot trdijo pritožniki lahko bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bilo finančno stanje družbe B. v času objave spornih potovanj leta 2014 in na začetku leta 2015, takšno, da je izvedbo slednjih omogočalo. Stanje 2014 in na začetku 2015 naj bi namreč bilo takšno, da je zagotavljalo izvedbo potovanj. Blokade računov 2013, 2014 in na začetku 2015 niso bile takšne narave, da bi obtoženec moral o njih razlagati naročnikom potovanj.

15. Sodišče druge stopnje se pridružuje razumni argumentaciji prvega sodišča, da je izvedensko mnenje izvedenke ekonomske stroke tako v pisni obliki kot tudi neposredno predstavljeno sodišču prve stopnje na glavnih obravnavah 1. 10. 2018 in 12. 7. 2022 strokovno neoporečno. Finančno stanje obtoženčeve družbe je v svojem izvidu in mnenju predstavila s takšno stopnjo strokovne prepričljivosti, da tudi po prepričanju sodišča druge stopnje dopolnitev izvedenskega mnenja več ni potrebna.

16. Pri oceni utemeljenosti pritožbeno uveljavljane kršitve pravice do obrambe, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je to nalogo uspešno opravilo, kot je bilo zgoraj povzeto, pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izčrpno in z razumnimi ter za sodišče druge stopnje sprejemljivimi razlogi je pojasnilo, da izvedba dodatno predlaganih dokazov obrambe ni bila potrebna, ker bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma ker določeni dokazni predlogi niso bili niti ustrezno substancirani. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP in s tem prizadelo obtoženčevo pravico do obrambe.

17. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožniki vidijo v okoliščini, da naj bi Turistična agencija B. predmetna potovanja organizirala v letu 2015, razpis zanje pa je bil objavljen v letu 2014, ko naj ta gospodarska družba še ne bi imela finančnih težav. Zato po mnenju obrambe obtožencu ni dokazano, da je nameraval oškodovance naklepno preslepiti. Sodišče prve stopnje naj obtožencu prav tako ne bi dokazalo, da si je s svojimi ravnanji pridobil premoženjsko korist na škodo oškodovancev. Do teh okoliščin naj se sodišče prve stopnje sploh ne bi opredelilo. Po mnenju obrambe ne morejo biti edino merodajni podatki o blokadah na računih in odprtih posojilnih obveznostih ter neplačanih obveznostih do družbe F. Enako velja za terjatve v stečajnem postopku, saj stečajna upraviteljica ni preverjala njihove utemeljenosti in ni vodila postopka za izterjavo dolga E. Po liniji najmanjšega odpora je zaključila stečajni postopek. Terjatve naj bi nastale v drugi polovici 2015 in ne prej. Izpovedba A. N. glede izvršb je pavšalna in ni dokazana. Težave v poslovanju naj bi nastopile šele aprila 2015 in ne prej.

18. Že iz samega opisa obtožencu očitanih dejanj, kot seveda tudi iz izpovedb oškodovancev izhaja, da je bila večina potovanj oglaševana in je bila večina pogodb z oškodovanci sklenjena leta 2015, le oškodovanca B. B. in C. C. sta se z obtožencem glede potovanja na Japonsko dogovarjala že septembra oziroma novembra 2014. Obtoženec je oškodovanki A. A. program potovanja na Japonsko predstavil 27. 2. 2015, oškodovanki D. D. ter posredno ostalim zainteresiranim za potovanje na Portugalsko, je izvedbo potovanja zagotavljal od februarja 2015 dalje, v začetku leta 2015 je ponudbo za organizacijo potovanja na Visoke Tatre predstavil zainteresiranim iz Planinskega društva ZZV ..., marca 2015 je izvedbo istega izleta zagotavljal še Š. Š., v istem času pa tudi oškodovanki A. B. izvedbo potovanja „Keltske dežele“. Iz izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke je razvidno, da so na dan 31. 3. 2015 dolgoročne finančne naložbe družbe B. znašale 296.183 EUR, kratkoročne poslovne terjatve 274.475 EUR, dolgoročne obveznosti 51.621 EUR in kratkoročne obveznosti 273.174 EUR. Vendar pa je pomembna okoliščina ta, da so dolgoročne finančne naložbe predstavljale posojila samemu obtožencu, katerih višina je naraščala iz leta v leto. Gre za knjiženje obtoženčevih gotovinskih dvigov, ki pa niso bili listinsko dokumentirani in s tem upravičeni. Zato je trditev obrambe, da naj družba B. v letu 2014 še ne bi imela finančnih težav zmotna, saj terjatve do samega obtoženca niso bile nič vredne, ker so bile neizterljive. Po izpovedbi priče A. K. je dolgoročno posojilo obtožencu predstavljalo petnajstletne razlike med dvigi in pologi gotovine, za katere pa ni bilo nobenih priloženih listin. Tudi glede 268.870,80 EUR terjatev do kupcev, ki jih izkazuje bilanca na dan 31. 3. 2015 je izvedenka zaključila, upoštevaje dokumentacijo in izpovedbe stečajne upraviteljice, da te niso realne, ker so na pozive stečajne upraviteljice kupci odgovarjali, da so že vse plačali oziroma ni bilo ustrezne dokumentacije. V stečajno maso je bilo prijavljenih za 281.973,14 EUR terjatev. Ne gre se strinjati s pritožnikom, da je stečajna upraviteljica stečajni postopek družbe B. zaključila „po liniji najmanjšega odpora“. Glede na to, da ni razpolagala s stečajno maso se, kot je sama pojasnila, preizkus priglašenih terjatev ni opravil, prav tako ni bilo sredstev za vlaganje tožb, glede domnevne terjatve do E. pa ji ni bilo ničesar znanega. Pa tudi če bi ta terjatev dejansko obstajala, po prepričanju sodišča druge stopnje, ne bi vplivala na oceno prvega sodišča glede finančnega stanja družbe B. v obravnavanem obdobju. Tako gre slediti zaključkom, da so se finančne težave družbe B. pričele že pred letom 2014. To nenazadnje izkazujejo izvršilni postopki zoper družbo ter izvršbe na njenih računih, izpovedbe delavk družbe F. A. K. in A. N., v določeni meri pa tudi pričevanje v družbi B. zaposlene A. O. Slednji je delo v družbi prenehalo januarja 2015, kot pojasnjuje zaradi zmanjšanja obsega poslovanja. Obtoženi naj bi ji povedal, da bosta to delo z ženo opravljala sama. O izvršbah pa ni izpovedovala le A. N., kot to navajajo pritožniki, pač pa tudi A. K., upoštevala pa jih je tudi izvedenka ekonomske stroke v svojem mnenju. Tako je bilo od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 prejetih sklepov o izvršbi v višini 101.929,30 EUR, vse te obveznosti pa kot pravilno razloguje prvo sodišče, gotovo niso nastale v letu 2015, ampak že prej. Na podlagi zgoraj povzetih in v izpodbijani prvostopenjski sodbi še bolj natančno ter argumentirano predstavljenih tehtnih razlogov, sodišče druge stopnje zavrača stališče pritožnikov, češ da naj bi obtoženčeva družba v času, ko je obtoženec od septembra 2014 pa do marca 2015 oglaševal izlete oziroma ponujal njihovo organizacijo oškodovancem, imela zadostna sredstva za izvedbo teh potovanj. Seveda gre pritrditi tudi oceni prvega sodišča, da se je obtoženec kot direktor oziroma prokurist turistične agencije tega zavedal. Poznal je dejansko finančno stanje družbe, saj je bil on tisti, ki je že dalj časa nedokumentirano dvigoval gotovino z njenega računa kot osebni dolg, za katerega pa je vedel, da ga ne bo poravnal oziroma ga ne bo upravičil z relevantno dokumentacijo. Prav tako je vedel za blokade transakcijskih računov in vložene izvršbe. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje obtožencu ni dokazalo, da si je pridobil premoženjsko korist pa je treba pojasniti, da mu kaj takega obtožba niti ne očita. Obtožbeni očitek se nanaša na povzročitev premoženjske škode oškodovancem.

19. Obramba neutemeljeno navaja, da obtoženčev preslepitveni namen ni podan v tem, da naj bi se stečajni postopek začel 3. 9. 2015 in da naj bi oškodovanci do zadnjega vplačevali posamične znesek za potovanja. Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve pojasnilo, da je očitek o tem, da je bila od 3. 9. 2015 gospodarska družba B. v stečajnem postopku izpustilo iz opisa dejanja, ker je ta okoliščina nastopila že po končanem izvajanju predmetnih pogodb, oškodovanci pa so obroke za nerealizirana potovanja večinoma plačevali do maja 2015. 20. Pritožniki tudi v sklepnem delu pritožbi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja obtoženčevega preslepitvenega namena izpodbijajo s trditvijo, da je obtoženec oškodovancem takoj ponudil možnost nadomestne izvedbe potovanj, kar so nekateri izkoristili. Ravnatelju Šole ... je za potovanje v Visoke Tatre ponudil drugo možnost potovanja in dejal, naj več ne vplačujejo neplačanih obrokov. Meseca aprila 2015, ko je nastopilo težavno obdobje poslovanja, je oškodovance seznanil, da jim denarja, ki so ga vplačali, ne more vrniti, da jim pa lahko zagotovi izvedbo nadomestnih potovanj z drugimi turističnimi agencijami. Ničesar jim ni prikrival. Napotil jih je, da uveljavljajo povračilo vplačanih sredstev z odškodninskimi zahtevki pri zavarovalnici.

21. Sodišče druge stopnje ne soglaša s povzetimi izvajanji pritožnikov. Tako je npr. oškodovanka C. C. izpovedala, da od obtoženca ni dobila nobene dokumentacije, ki bi potrjevala, da dela na izvedbi potovanja na Japonsko. Na njene klice ji ni odgovarjal, ko pa ga je dobila na telefon, ji je zatrjeval, da je potovanje sicer vprašljivo zaradi števila prijavljenih, a da naj je to ne skrbi, ker bo organizirano. Tudi oškodovancu B. B. je obtoženec ves čas zagotavljal izvedbo potovanja na Japonsko, pri tem pa ni omenjal nikakršnih težav z likvidnostjo družbe. Oškodovanka Š. Š. je kot priča izpostavila, da je sama začela z aktivnostmi v smeri povračila vplačanega zneska, a je 7. 7. 2015 ugotovila, da je bila družba B. v blokadi že 82 dni. Obtoženi se na njene telefonske klice ni odzival. Oškodovanki D. D. je, kot ta izpoveduje, obtoženi še julija 2015 zagotavljal izvedbo potovanja na Portugalsko. Res je navajal, da bi se lahko izvedlo preko druge turistične agencije, a v začetku septembra so bili seznanjeni s stečajem družbe B. Tudi A. J. je kot priča sicer omenjal obtoženčeva zagotovila o možnosti izvedbe potovanj po drugi turistični agenciji, a ko je stopil v kontakt z družbo D., so zahtevali 5.000 EUR avansa. Ta priča je poudarila, da je šele maja 2015 izvedel, da je družba B. v finančnih težavah in zato sam obvestil ostale oškodovance, da naj več ne nakazujejo zneskov za izvedbo izleta. Kot je sodišče druge stopnje zapisalo že zgoraj, z ničemer v predmetnem kazenskem postopku ni izkazano, da bi druge turistične agencije, ki jih navaja obtoženec v zagovoru, bile pripravljene namesto družbe B. realizirati nadomestno izvedbo spornih potovanj, pri tem pa upoštevati vplačila, ki so jih oškodovanci že nakazali družbi B. V zvezi s pritožbenimi izvajanji o tem, da je obtoženec oškodovance napotil, da povračilo vplačanih zneskov uveljavljajo z odškodninskimi zahtevki pri zavarovalnici, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo že pod točko 9 obrazložitve. Tako gre zaključiti, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

22. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V določeni kazni desetih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, se je več kot dovolj odrazila edina ugotovljena olajševalna okoliščina (časovna odmaknjenost kaznivega dejanja) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

23. Se pa sodišče druge stopnje ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, da obtožencu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naloži še dodatni pogoj in sicer, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno škodo kot je konkretizirana v njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je socialni podpiranec z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 432,00 EUR, sicer pa je brez premoženja. Celo sodišče prve stopnje samo je v obrazložitvi odločbe o stroških kazenskega postopka prišlo do zaključka, da bi že plačilo stroškov kazenskega postopka, glede na to, da je edini vir obtoženčevega preživljanja socialna podpora, nima pa drugih virov dohodka ali premoženja, utegnilo ogroziti njegovo vzdrževanje. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti nalaganja dodatnega pogoja obsojencu, za katerega je že sedaj jasno, da ga objektivno ni zmožen plačati. Sodišče druge stopnje je zato sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu dodatni pogoj ne določi. Seveda pa imajo oškodovanci zoper obtoženca na voljo pravnomočni izvršilni naslov, kot izhaja iz odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

24. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da ostali podani, s katerimi se sodba izpodbija niso podani niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).