Jedro

Stališče, da je tožnik kljub omejitvam pretežno sposoben za samostojno življenje in ni povsem odvisen od oskrbe in pomoči drugih, je preozko. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pojem posebno težke invalidnosti, ki je pravni standard, pojmujemo širše, gre za trajne nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca, ne glede na izgubo delovne sposobnosti, zato je treba kot tako šteti stanje, ki je povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti.

Ugovor, da bi moralo sodišče v izreku opredeliti omejitve odgovornosti tožene stranke v obsegu zavarovalne vsote je neutemeljen, saj na dan sojenja zavarovalna vsota ni izčrpana. Če bo prišlo do situacije, ko bi bila zaradi izplačil zavarovalna vsota izčrpana, bo tožena stranka, če s tožnikom ne bo uspela doseči ustreznega sporazuma, lahko vložila tožbo za ukinitev rente.

Rente ni mogoče avtomatično usklajevati z rastjo življenjskih stroškov, pač pa je njihova rast lahko podlaga za spremembo rente.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - na pritožbo prvega tožnika v drugi alineji pod 1. točko izreka tako spremeni, da se znesek 52.830,00 EUR zviša na znesek 60.830,00 EUR, - na pritožbo tožene stranke v zadnji vrstici pod točko 2 izreka tako spremeni, da se črta stavek:„Denarna renta se usklajuje enkrat letno z rastjo življenjskih potrebščin.“, - na pritožbo druge tožnice v izreku pod točko 5 glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti po tožbenem zahtevku druge tožnice z vmesno sodbo spremeni tako, da se: ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je drugi tožnici nastala zaradi posebno težke invalidnosti zakonca, prvega tožnika, - na pritožbo vseh strank glede odločitve o stroških postopka (točki 4 in 6 izreka) razveljavi; ter se v odločbi o stroških in zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka druge tožnice zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožbe zavrnejo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, toženi stranki, zavarovalnici, je naložilo, da mu plača 20.641,00 EUR premoženjske škode z obrestmi, 52.830,00 EUR nepremoženjske škode z obrestmi (razlika med primerno odškodnino in plačano valorizirano akontacijo) ter plačuje denarno rento, in sicer v višini 228,45 EUR za mesec avgust 2010 z obrestmi, zatem pa od 1.9.2010 dalje 270,27 EUR mesečno, ki zapade v plačilo vsakega prvega v mesecu za naprej, z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku pod točko 1 in 2 ter odločilo, da se denarna renta usklajuje enkrat letno z rastjo življenjskih potrebščin. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožniku plača 6.287,69 EUR pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek druge tožnice za plačilo 9.000,00 EUR z obrestmi je zavrnilo. Naložilo ji je, da toženi stranki povrne 1.861,15 EUR pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, v primeru zamude z obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožila oba tožnika po pooblaščencu ter tožena stranka. Pritožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge ter priglašajo stroške.

Tožnika se pritožujeta zoper sodbo v zavrnilnem delu, in sicer prvi tožnik glede nepremoženjske škode ter zoper stroškovno odločbo, druga tožnica pa zoper zavrnilno sodbo glede druge tožnice in stroškovno odločbo.

Tožnik meni, da je odškodnina odmerjena v prenizkem znesku, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je priznanih 22.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR, za strah 8.500,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 5.000,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 50.000 EUR, kot je zahtevano. Skupno je torej priznano 85.500,00 EUR od zahtevanih 105.000,00 EUR ter zahtevku ugodeno z upoštevanjem plačane akontacije. Tožnik zahteva, da mu sodišče druge stopnje prizna še razliko 19.500,00 EUR. Tožnik je prepričan, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine in da načeli objektivne pogojenosti višine odškodnine in individualizacije utemeljujeta postavljeni zahtevek v celotni višini (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožnik je že v tožbi opozoril na primerljive zadeve v sodni praksi, tako je glede telesnih bolečin priznana prenizka odškodnina ter podaja primerjavo z zadevami II Ips 319/2006, II Ips 310/2000 ter II Ips 334/2005. Prav tako je prenizka odškodnina za strah, tudi če se primerja z zadevami II Ips 319/2006, II Ips 339/2004 in II Ips 334/2005. Glede skaženosti opravi primerjavo z zadevami II Ips 486/2003, II Ips 334/2005 in II Ips 502/2000. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče, je treba prisojeno odškodnino presoditi celovito kot pravično odškodnino za določeno škodo. Opozarja še, da je na odločitev čakal 10 let, kar je treba ustrezno kompenzirati. V tem času je doživljal težke čase. V zvezi s presojo celovite odškodnine opozarja na zadeve II Ips 572/2007, II Ips 220/98 ter II Ips 203/2011. Druga tožnica meni, da je sodišče materialno zmotno zaključilo, da ni izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti, ki se zahteva za to, da je bližnji, zakonec, upravičen do odškodnine po materialnem pravu v smislu drugega odstavka 180. člena OZ. Opozarja na ugotovljene poškodbe in posledice, zaradi česar tožnica kot žena tožnika trpi, sodišče izpostavi le pomen sposobnosti za samostojno življenje, ne upošteva pa drugih omejitev. Opozarja na primerljivo sodno prakso (zadeve II Ips 522/96, 642/2006 in 627/92). Res je tožnik sposoben pretežno samostojno živeti, vendar je občasno še vedno odvisen od pomoči drugih. Sodišče druge stopnje bi moralo sodbo spremeniti in ugoditi zahtevku tožnice.

Oba tožnika izpodbijata še stroškovni odločbi. Sodišče prve stopnje stroške toženca odmeri enotno, a jih nepravilno upošteva najprej pri pobotu s tožnikovimi, zatem pa še pri presoji zahtevka tožnice, kjer isti, torej celoten znesek, naloži v plačilo drugi tožnici. Sodišče ni upoštevalo, da sta dva tožnika in pravil 161. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče bi moralo torej določiti delež stroškov, ki bremenijo vsakega sospornika. Stroškovni odločbi naj se ustrezno spremenita.

Tožena stranka meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena v previsokem znesku. Sodišče tudi ne pojasni, v kakšnem znesku je upoštevalo invalidnost za telesno okvaro, obrazložitev je nejasna in nasprotna z izrekom ter je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, kar je treba ustrezno ovrednotiti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi revalorizacijo, saj bo tožnik revalorizirano invalidnino prejemal tudi v bodoče. Opozarja še, da tožnik ni navedel, da bi pri podanem zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti že upošteval invalidnino. Sekundarni strah je bil intenziven le mesec in pol, zatem pa srednje hude intenzitete in je postopoma izzvenel, tudi če se upošteva hud primarni strah, je prisojena odškodnina previsoka. Previsoka je tudi odškodnina za skaženost, podana je le lažja skaženost in tožnik trpi le blage duševne bolečine. V 25. točki sodbe je sodišče podalo nejasno obrazložitev, ni jasno kako je prišlo do zneskov ter se ne opredeli do ugovorov tožene stranke v 6. točki odgovora na tožbo in 11. točki pripravljalne vloge z dne 2.2.2011. Napada tudi odločitev glede izgube dohodka in rente. Izvedenec je 24.2.2013 navedel, da na podlagi spisovnih podatkov in predloženih dokazil ne more izdelati mnenja. Tožena stranka je na to opozorila. Predlagala je zavrnitev zahtevka v tem delu. Opozarja tudi na prekluzijo, torej da listin, ki jih je v dopisu navedel izvedenec, zaradi prekluzije ni mogoče več predložiti in ni dopustno navajati novih dejstev, tožeča stranka pa v pripravljalni vlogi z dne 13.3.2013 poda nova dejstva, česar sodišče ne upošteva, poleg tega sodišče podaja izvedencu pojasnilo za pripravo mnenja, s tem so kršene določbe 286. in 286.b člena ZPP ter 7. člena ZPP, saj so stranke tiste, ki lahko navajajo dejstva, izven tega okvira jih sodišče ne sme ugotavljati. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti. Priznana mu je delna invalidska pokojnina 319,97 EUR na mesec od 4.8.2010 dalje. Tožniku je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3.9.2009 priznano, da je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20.3.2007 dalje. Možnost ima torej delati skrajšani delovni čas od polnega in pridobivati dohodek, ki je primerljiv dohodku pred nastopom invalidnosti. Za odškodnino po določbi drugega odstavka 174. člena OZ pa je značilno, da pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda nastane, ko se okrnjene sposobnosti pridobivanja odrazijo kot premoženjsko prikrajšanje, je torej izguba zaslužka in ne sposobnosti. Tožniku pa je omogočeno pridobivati primerljiv dohodek. Iz predloženega zaposlitvenega načrta ne izhaja, da tožnik ni zaposljiv, pač pa le začasno nezaposljiv in bi lahko opravljal druga preprosta dela, kot delavec ali vratar, iz predloženega mnenja zdravnika svetovalca tudi izhaja, da je le začasno nezaposljiv in obstaja možnost vključitve v računalniški tečaj. Vsega tega sodišče pri dokazni oceni ne upošteva. Če pa bi bil tožnik upravičen do rente, bi bilo treba upoštevati bodočo uskladitev invalidske pokojnine, ta je že 13.10.2010 znašala 382,23 EUR, kot izhaja iz prilog v pripravljalni vlogi. Sodišče je napačno odločilo tudi, da je treba rento usklajevati enkrat letno z rastjo življenjskih potrebščin. To je v nasprotju s sodno prakso, na primer sodba VSL II Cp 3233/2011. Tožena stranka je podala tudi ugovor zavarovalne vsote, saj je njena odgovornost omejena (964. in 965. člen OZ). To mora biti upoštevano tudi v izreku. Sodišče tudi ne pojasni, kako je ugotovilo, da znašajo stroški zdravljenja 6.750,00 EUR, kot navaja v 40. točki obrazložitve, sodba je nerazumljiva in nejasna. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno so tudi stroški prvega tožnika nepravilno odmerjeni.

Tožnika sta odgovorila na pritožbo tožene stranke. Na podlagi poziva sodišča tožnika nista navedla nobenega novega dejstva ali predložila novega dokaza. Izvedenec je od sodišča zahteval pojasnila, sodišče poda navodilo in usmerja delo izvedenca in vodi dokazovanje (252. člen ZPP). Prvo vprašanje izvedenca je bilo, ali je pravilno določil obdobje, ki se upošteva, zahteval je tudi pojasnilo glede metode upoštevanja plače, sodišče mu je dalo navodilo naj upošteva le revalorizirane prejemke tožnika. Pojasnilo je sodišče dalo tudi glede upoštevanja danega nadomestila. Opozarja na določbo 169. in drugega odstavka 174. člena OZ. Nepravilno je tudi stališče toženke, da je bistveno, da je invalidska komisija odločila, da tožnika samo delno invalidsko upokoji. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, zlasti dejstvo izgube zaposlitve, ker je tožnik delal fizična dela, imel pred nesrečo redno zaposlitev, ki jo je zaradi nesreče izgubil in je z resnično visoko verjetnostjo mogoče sklepati, da bi tožnik ob normalnem teku stvari, če nesreče ne bi bilo, zaposlitev obdržal in še naprej prejemal redne dohodke. Odločitev o izgubljenem zaslužku namreč temelji na presoji okoliščin, ki bi jih bilo mogoče pričakovati ob običajnem teku stvari (sodba in sklep II Ips 100/2011 z dne 24.5.2012 in VSL sodba I Cp 740/2013 z dne 18.9.2013). Sodišče je imelo v izpovedbi tožnika ter izvedenskem mnenju in potrdilu ZZZS o nezaposljivosti trdno podlago pri dokazni oceni ter je tako zaslišan tožnik izpovedal, da je bil od maja 2009 na zavodu in so iskali rešitve glede njegove zaposljivosti, vendar so ga razvrstili v kategorijo nezaposljivih oseb, tudi izvedenec je potrdil, da so tožnikove delovne sposobnosti močno zmanjšane in pojasnil, česa vsega tožnik ne more početi. Tožnik se ob navedbah tožene stranke čuti prizadetega. Nemudoma bi se zaposlil, če bi se lahko. To pa ni mogoče. Prilaga še listino, ki jo je prejel šele po končani glavni obravnavi, ki je datirana s 25.10.2013, kjer zdravnik svetovalec Zavoda RS za zaposlovanje predlaga, da se tožnika ponovno usmeri na invalidsko komisijo, zaradi ugotavljanja nezaposljivosti. Jasno je torej, da tožnik v vsem času po nesreči ni mogel pridobiti zaposlitve. Toženka je tudi sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani zahteva revalorizacijo delne invalidske pokojnine, po drugi pa nasprotuje revalorizaciji rente. Če se oboje revalorizira skladno z rastjo življenjskih stroškov, bo razlika ostala ista. Sicer pa stališče tožene stranke ni pravilno, renta se je vedno revalorizirala in je nesmiselno sodišče obremenjevati s postopkom vsako leto zaradi uskladitve. Glede invalidnine opozarja na novejšo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da je odgovornost povzročitelja škode primarna, javni skladi pa so sekundarni. Renta se upošteva pri odmeri odškodnine po 179. členu OZ za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, citira še sodno prakso, na primer VSM sodba in sklep I Cp 71/2011 z dne 5.4.2011 in VS RS II Ips 91/2003 z dne 26.2.2004 in VSL II Cp 3246/2008 z dne 22.4.2009). Tožnika predlagata zavrnitev pritožbe tožene stranke in priglašata stroške.

Pritožbe so delno utemeljene.

K pritožbi prvega tožnika in toženke glede odločitve o nepremoženjski škodi:

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za skaženost v višini 5.000,00 EUR, za strah v višini 8.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbah 179. in 182. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivnosti pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo je upoštevano pri presoji stopnje oziroma intenzivnosti in trajanja strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, upošteva torej tudi objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče prve stopnje je podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode povzelo v razlogih sodbe ter dejanskih ugotovitev pritožbi tožnika in tožene stranke ne napadata. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišča o tožnikovih duševnih bolečinah zaradi skaženosti, o strahu in o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za zvišanje ali znižanje odškodnine. Tožniku so kot posledice nezgode ostale brazgotine v ledvenem predelu levo in na sredini hrbta ledveno in lažja šepajoča hoja ter je podana lažja skaženost. Tožnik je bil ob nezgodi star 41 let, če so brazgotine razkrite, ko je tožnik v kopalkah, spodnjem perilu ali gol, vzbuja radovednost ter odpor pri okolici. Tožnik trpi blage duševne bolečine, prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR je prisojena v primernem znesku ter se ob tem tožnik neutemeljeno sklicuje na primerljive primere iz sodne prakse. V zadevi VS RS II Ips 486/2003 je bila prisojena nižja odškodnina, s tem da je šlo za bistveno mlajšo osebo, 17 let starega fanta, ki ima prav tako operativno brazgotino ter vidno posledico poškodbe – pretirano ravno držo, več, šest povprečnih plač je bilo prisojeno v zadevi VS RS II Ips 502/2000, vendar zadeva ni primerljiva, saj je bila oškodovanka, ki prav tako šepa in ima brazgotine, 37 let stara ženska, torej mlajša oškodovanka.

11. V primernem znesku je prisojena tudi odškodnina za strah, tožnik je utrpel primarni strah ob nezgodi, ob sami nesreči oziroma tik zatem, ko je hotel po nezgodi stopiti iz avta, pa ga noge niso ubogale, v strahu je bil tudi med prevozom v bolnišnico, sekundarni strah je bil hude intenzitete še mesec dni in pol, zatem pa še vsaj pol leta srednje hude intenzitete, šlo je za hudo poškodbo, strah se je zmanjšal šele ko je po drugi operaciji začutil desno nogo, a je bil še zmeraj prisoten. Odškodnina je ustrezna glede na obseg in intenzivnost strahu ter primerljiva tudi s primeri iz sodne prakse, zato podlage za znižanje ali zvišanje odškodnine ni. V zadevi, ki jo omeni tožnik v pritožbi, VS RS II Ips 319/2006, je bila priznana nižja odškodnina, šest povprečnih plač, šlo je za krajši in manj obsežen strah, zlasti sekundaren, zapleti so bili blažji. V zadevah, kjer je bila priznana višja odškodnina, pa je šlo, kar sam tožnik v pritožbi ugotavlja, za bistveno daljši in obsežnejši strah (na primer strah za preživetje) in tudi za neprimerljive poškodbe, večletna zdravljenja ali hude posledice, na primer tetraplegija.

12. Tožnik je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vtoževal odškodnino v višini 50.000,00 EUR, ki je tudi priznana. Delovne in splošne življenjske aktivnosti tožnika so močno zmanjšane, močno je zmanjšano sposoben za delovna opravila, povezana že s krajšo hojo (na 2 km), hojo po neravnem terenu, hojo navkreber in navzgor, hojo po stopnicah, podestih, lestvah, odrih in podobno. Močno zmanjšano sposoben je za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 5 kg, dela, ki so povezana z dolgotrajnim sedenjem, z dolgotrajno držo telesa v prisiljenem položaju. Nesposoben je za tek. Močno zmanjšano je sposoben za počepanje in poklekanje. Tako je nesposoben za rekreacijo, ki zahteva tek, poskoke, počepanje, poklekanje, hojo v hribe, kolesarjenje in podobno. Poleg tega je tožnik močno oviran v enostavnih vsakodnevnih običajnih aktivnostih. Šest do osemkrat na dan se mora kateterizirati, za kar mora biti v relativno čistem okolju z uporabo razkužil, kar je povezano s prenašanjem obvezilnega materiala, katetrov, lubrikantnega in anestetskega gela. Redno mora jemati odvajala. Z odvajanjem blata ima velike težave, saj odvajanje blata traja nekaj ur. Jemati mora posebno odvajalo in se večkrat tudi dalj časa masirati in iztiskati trebuh. Zaradi okvare živčnega pleteža, ki uravnava erekcijo, je tožnik impotenten in ne more imeti spolnih odnosov. Zaradi navedenega trpi hude duševne bolečine, zaradi česar je zapadel v depresijo in se je dalj časa zdravil tudi pri psihiatru z antidepresivi. Tožnik je kot največjo omejitev izpostavil okoliščino, da nima več spolnosti. Nikamor več v naravo ne more, kar je hodil prej. Odpadla so vsa daljša potovanja in sprehodi, saj mora imeti vedno pri roki prostor, če mora na vodo. Vsi družinski člani se mu morajo prilagajati in ne more početi ničesar več, kar je počel prej. Življenje se je zanj popolnoma spremenilo. Težave je imel s spanjem in je moral poiskati pomoč pri psihiatru, prišel je v krizo, tako da so mu kakšno leto in pol pomagali s tabletami. Pravična denarna odškodnina bi glede na ugotovljen obseg posledic in tožnikovo trpljenje znašala prek 50.000,00 EUR, kar potrjujejo tudi primeri, ki jih tožnik v pritožbi omenja, ko opozarja na pomen celokupne odškodnine, iz sodne prakse. Tako je npr. v zadevi VS RS II Ips 572/2007 šlo za približno enako starega oškodovanca in so bile posledice blažje, pa je bila priznana odškodnina v višini nekaj prek 64 povprečnih plač zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v tej zadevi približno 50, kar pomeni, da je ustrezno upoštevana tudi invalidnina ter ob tem ni mogoče pritrditi razlogom pritožbe tožene stranke, da razlogov v sodbi ni, razloge sodba ima, ugotovljena je višina zneska invalidnine (66,51 EUR), ta znesek je sodišče upoštevalo po prosti presoji in pravilno zaključilo, da je tožnik za to obliko nepremoženjske škode upravičen do odškodnine v vtoževanem znesku. Invalidnino je torej pravilno upoštevalo kot eno izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine.

13. Materialno pravno delno zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen le do 22.000,00 EUR in ne do zahtevanih 30.0000,00 EUR odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je imel zaradi poškodb skupno kumulativno hude stalne telesne bolečine, ki jih je bilo treba blažiti z rednim jemanjem zdravil proti bolečinam 30 dni, stalne bolečine srednje hude intenzitete, ki jih je bilo treba pogosto blažiti z zdravili proti bolečinam še, šteto kumulativno, štiri mesece, šest mesecev blage in stalne bolečine, imel bo tudi v bodoče občasno blage telesne bolečine, ki se bodo ponavljale pri nekoliko daljši hoji, pri poskusih ponavljajočega se prepogibanja, pri dolgotrajnem sedenju, pri prevozih s prevoznimi sredstvih, pri dolgotrajnem ležanju in podobno. Po operaciji je prišlo do dodatnih zapletov, do uroinfekta, rezali so mu levo modo, kar ga še zmeraj boli. Še zmeraj ima dvakrat mesečno hude glavobole in jemlje Lekadol, petkrat na mesec ima krče v levi nogi, kar pomeni neprespano noč. Tudi v zvezi z rehabilitacijo je imel veliko bolečin. Tožnikovo zdravljenje je bilo bolniško in ambulantno. V okviru bolniškega zdravljenja je bil tožnik skupno 86 dni hospitaliziran, in sicer je bil 44 dni hospitaliziran v treh hospitalizacijah v Kliničnem centru v Ljubljani: 24 dni na Travmatološki kliniki in 20 dni v dveh hospitalizacijah na Urološki kliniki. 42 dni je bil hospitaliziran na Inštitutu RS za rehabilitacijo, in sicer 35 dni neposredno po odpustu iz Travmatološke klinike zaradi rehabilitacije po zlomu v predelu hrbtenice, 7 dni pa zaradi obravnave v rehabilitacijskem timu. V času hospitalizacije je bil trikrat operiran, od tega dvakrat v splošni anesteziji, tri dni je bil zdravljen v intenzivni negi in povsem odvisen od pomoči negovalnega osebja najmanj dvanajstkrat je bil previt, kar je bilo boleče in neprijetno. Enkrat mu je bila odstranjena cistostoma, kar je boleče in neprijetno. Dvakrat so mu bili odstranjeni šivi, kar je boleče in neprijetno. Večkrat je bil zbadan zaradi jemanja vzorcev krvi in uvedbe infuzije. Dobival je transfuzijo krvi v skupni količini 1,5 litrov krvi, kar lahko sproži preobčutljivostno reakcijo in s čimer se lahko prenesejo določene bolezni in okvari imunski sistem. Dobival je zdravila proti strjevanju krvi, široko spektralne antibiotike, kar lahko povzroči preobčutljivostno reakcijo in odpornost organizma na antibiotike in s tem težji potek vnetnih bolezni v bodoče, dobival je nesteroidna zdravila proti bolečinam, s čimer se lahko okvari želodčno sluznico, pa tudi opoioidna zdravila proti bolečinam, kar lahko povzroči odvisnost od zdravil. 23 krat je bil izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskem slikanju, dvakrat srednje visokim dozam ionizirajočega sevanja ob CT. Enkrat je bil ob preiskavi z magnetno resonanco izpostavljen preiskavi z zaprtjem v valj, kar je neprijetno. Dvakrat je bil ob elektromiografiji izpostavljen preiskavi, ki je povezana z zabadanjem in je neprijetna. Pol leta je nosil trotočkovni steznik, kar je neprijetno, moti pri oblačenju, onemogoča sklanjanje, otežkoča obračanje, moti pri prevozu in sedenju. 7 mesecev je hodil z berglami in je bil nesposoben za daljšo stojo, tudi krajšo hojo, počepanje in poklekanje, v stoječem položaju pa ni mogel uporabljati rok. Tožnik se večkrat dnevno sam kateterizira, kar bo moral početi vse življenje. Vse življenje bo moral uporabljati odvajala. Glede na ugotovljen obseg bolečin in nevšečnosti je pritrditi tožniku, da je bila uveljavljana odškodnina v višini 30.000,00 EUR primerna in je s tem neutemeljena graja pritožbe tožene stranke, da je odškodnina prisojena v previsokem znesku. To potrjuje tudi primerjava s primeri iz sodne prakse, v zadevi II Ips 310/2000 je bila priznana odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 28 povprečnih plač, za manjše število operativnih posegov in blažje bolečine kot v primeru tožnika, prav tako so bile telesne bolečine in nevšečnosti v primeru pod II Ips 319/2006 bistveno manjšega obsega in trajanja, pa je bila priznana odškodnina 23 povprečnih plač. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožnika delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 8.000,00 EUR (tožniku pripada 30.000,00 EUR in ne kot priznano 22.000,00 EUR odškodnine zaradi telesnih bolečin), sicer pa pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo (5. alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

K pritožbi druge tožnice:

14. Po določbi drugega odstavka 180. člena OZ v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Stališče sodišča prve stopnje, ki je odločitev oprlo predvsem na ugotovitve, da je tožnik kljub omejitvam pretežno sposoben za samostojno življenje in ni povsem odvisen od oskrbe in pomoči drugih, je preozko. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pojem posebno težke invalidnosti, ki je pravni standard, pojmujemo širše, gre za trajne nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca, ne glede na izgubo delovne sposobnosti, treba je zato kot tako šteti stanje, ki je povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti (prim. Pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 15. in 16.12.1986, Poročilo VSS 2/86, stran 38). Temu sledi tudi sodna praksa, na primer v zadevi, ki jo izpostavi pritožba tožnice, VS RS II Ips 522/96, ko je v primerljivih okoliščinah priznana zakoncu odškodnina – zakonec je bil zaradi invalidnosti žene prikrajšan na čustvenem in spolnem področju, v medsebojnem odnosu z ženo in v omejitvah, ki jih mora trpeti in ki so posledice ženinega spremenjenega psihofizičnega stanja. Zaradi materialnopravne zmotne ocene je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo delno z vmesno sodbo spremenilo tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je drugi tožnici nastala zaradi posebno težke invalidnosti zakonca, prvega tožnika, ter v odločitvi o višini tožbenega zahtevka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. alineja 358. v zvezi s 315. členom ZPP ter 355. člen ZPP), kjer bo moralo ugotoviti odločilna dejstva za presojo, kolikšna je primerna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo druge tožnice.

K pritožbi tožene stranke glede izgubljenega zaslužka in rente:

15. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da bi moralo sodišče v izreku opredeliti omejitve odgovornosti tožene stranke v obsegu zavarovalne vsote. Na dan sojenja zavarovalna vsota ni izčrpana, če bo prišlo do situacije, ko bi bila zaradi izplačil zavarovana vsota izčrpana, bo tožena stranka, če s tožnikom ne bi uspela doseči ustreznega sporazuma, lahko vložila tožbo za ukinitev rente (175. člen OZ – tako tudi sodna praksa, odločba VS RS II Ips 563/1996 z dne 9.4.1998). Utemeljeno tožena stranka izpostavi le, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ko je sodišče odločilo o valorizaciji rente, zakon podlage za tako odločitev ne daje. Sodišče namreč lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento ali jo zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (175. člen OZ), kar pomeni, da rente ni mogoče avtomatično usklajevati z rastjo življenjskih stroškov, pač pa je njihova rast lahko podlaga za zahtevek za spremembo rente. Ob povedanem se po drugi strani izkažejo za neutemeljene pritožbeni razlogi o potrebi po upoštevanju revalorizacije invalidske pokojnine v bodoče, v sodbi so zneski, tudi dosedanje povišanje, upoštevani pri odmeri rente, spremembe v bodoče pa bodo lahko le podlaga za ustrezen zahtevek za znižanje rente.

16. Pritožba uveljavlja relativno postopkovno kršitev iz 286. in 286.b člena ZPP. Navedbe o prepoznih navedbah dejstev in dokazih, ki naj bi jih podala tožeča stranka, so posplošene in zato neutemeljene, saj mora stranka, ki uveljavlja relativno postopkovno kršitev, kršitev določno opredeliti. Tudi ne drži, da bi sodišče, ko izvedencu da nalogo kako naj pripravi mnenje oziroma pojasnilo, kršilo postopkovne določbe iz 7. člena ZPP, ki uveljavlja princip razpravnega načela, saj je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci in postavlja vprašanja ter zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja (252. člen ZPP), nenazadnje pa se na zahtevo izvedenca (njegova pobuda bodisi sodišču bodisi stranki) lahko izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi mogel izvedenec podati mnenje. Tudi npr. navodilo sodišča, ali naj se določeni zneski revalorizirajo ali ne, predstavlja kvečjemu uresničitev nalog, ki jih sodišču v zvezi z vodenjem dokazovanja z izvedenci nalaga že sam zakon.

17. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni dobiček in do rente (168. in 175. člen OZ), ko je ugotovilo odločilne okoliščine. Sprejelo je tožnikovo izpovedbo o tem, kako je iskal tudi na zavodu za zaposlovanje in pri zdravniku rešitev glede zaposljivosti, a ga nihče ne more zaposliti. Oglaša se tudi na zavodu za zaposlovanje, če bi se vendarle kakšna zaposlitev našla. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik kljub ugotovljeni invalidnosti III. kategorije, po mnenju zdravnika svetovalca zavoda za zaposlovanje nezaposljiv (dopis z dne 15.2.2011). Tako se izkaže navedba pritožbe, da tožnik ima možnost, da dela s skrajšanim delovnim časom in pridobiva dohodek, kot hipotetična, v praksi tožnik te možnosti ni uspel izkoristiti, dela ni uspel zaradi omejitev pridobiti. Nenazadnje je tožnik prijavljen kot iskalec zaposlitve (kar potrjujejo potrdila na primer v prilogi A35), tožena stranka se sklicuje na zaposlitveni načrt (v prilogi A56 z dne 20.7.2010), ki je bil izdelan za tožnika kot brezposelno osebo, kjer so opredeljeni zaposlitveni cilji, vendar pa spregleda, da je bilo zatem izdano mnenje zdravnika svetovalca, iz katerega izhaja, da je tožnik nezaposljiv glede na trenutno zdravstveno stanje in možnosti dostopa do delovnega mesta in je predlagal pregled možnosti vključitve v računalniški tečaj. Glede slednjega pa je sodišče prve stopnje po oceni dokazov ugotovilo, da tožnik zaposlitve kljub temu ni uspel pridobiti. Sodišče je ob tem upoštevalo še dejstvo, da je tožnik bil v času škodnega dogodka zaposlen, po normalnem teku stvari bi, če škodni dogodek ne bi nastopil, bil še sedaj zaposlen, izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja ni mogoče pričakovati, glede zaposlitve po dogodku pa je storil vse, kar je v njegovi moči, a je ni pridobil in materialno pravno pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi izgube dobička in do rente.

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ko uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi - stroških v zvezi z zdravljenjem, sodba ima vse potrebne razloge, pod točko 25 so opredeljeni mesečni stroški po posamičnih postavkah, kot tudi stroški za obiskovanje zdravstvenih osnov, ugotovljeno je, da ti mesečno presegajo 100,00 EUR, ker pa je tožnik uveljavljal le 100,00 EUR mesečno, mu je priznanih 100,00 EUR mesečno. Pod točko 40 pa je sodišče pojasnilo, da je zaradi stroškov v trajanju 67,5 mesecev (od odpusta iz bolnišnice januarja 2005 do avgusta 2010 – po zahtevi tožnika – točka 1 razlogov) priznalo skupni znesek 6.750,00 EUR. Ne drži torej, da ustreznih razlogov ni.

19. Pritožbeno sodišče je iz vseh navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa v preostalem izpodbijanem ugodilnem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (5. alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je v posledici delne razveljavitve sodbe glede druge tožnice razveljavilo tudi odločbo o stroških, ki se tičejo druge tožnice, v celoti tudi glede prvega tožnika, saj sodišče ni razmejilo, kar tožnika, ki imata skupnega pooblaščenca, uveljavljata v pritožbi, kolikšen del stroškov odpade na enega ali drugega tožnika, kar bo vplivalo na odmero njunih enotno priglašenih stroškov, poleg tega pa ni pojasnilo, zakaj je stroške tožene stranke upoštevalo v celoti glede obeh tožnikov, zato stroškovna odločba ni sposobna preizkusa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledično je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).

21. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti še o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo druge tožnice ter o stroških celotnega postopka.