Jedro

Tožeča stranka je zgolj posredna oškodovanka, pri čemer se določba prvega odstavka 20. člena ZOZP nanaša samo na neposrednega oškodovanca, ki lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožeča stranka kot posredna oškodovanka pa lahko od zavarovalnice, ki je zavarovala avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterja le nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 5.501,44 EUR s pp zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi opozarja na določbe 15., 17. in 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). 17. člen ZOZP eksplicitno navaja subjekte, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovane avtomobilske odgovornosti, vendar tožeča stranka med te subjekte ni uvrščena. Tožeča stranka ima status oškodovanca. Po prepričanju tožeče stranke, njen zahtevek za povračilo škode temelji na določbi 271. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1). Kot oškodovanec lahko zahteva povračilo škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, direktno od zavarovalnice v skladu z določbo 20. člena ZOZP. Določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP tudi ne določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ampak omenjeno določilo predpisuje, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ima tožeča stranka kot posredna oškodovanka pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, torej proti tistemu, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odstavek 271. člena oziroma od 1.1.2013 prvi odstavek 190. člena ZPIZ-1). Za to škodo je pod pogoji iz drugega odstavka 271. člena (sedaj drugega odstavka 190. člena) ZPIZ-1 oziroma pod pogoji iz 272. člena (sedaj 191. člena) ZPIZ-1 lahko odgovoren tudi delodajalec. Odškodninski zahtevek proti zavarovalnici (iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti) pa ima zavod le v primeru, če je zavod do povračila posamezne vrste škode izrecno upravičen na podlagi posebnega zakona (odločba Ustavnega sodišča RS, UP-495/09 z dne 20.5.2010). V ZOZP je v prvem odstavku 18. člena predpisano, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti tako kriti tudi zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba tega člena je jasna in nedvoumna, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka na njeni podlagi nima zahtevka proti toženi zavarovalnici na povrnitev škode, ki ji nastaja z izplačevanjem pokojnin.

Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbeno kritiko, da temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke na določilu prvega odstavka 20. člena ZOZP v povezavi s prvim odstavkom 271. člena (oziroma sedaj prvim odstavkom 190. člena) ZPIZ-1. Tožeča stranka je namreč zgolj posredna oškodovanka, pri čemer se določba prvega odstavka 20. člena ZOZP nanaša samo na neposrednega oškodovanca, ki lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožeča stranka kot posredna oškodovanka pa lahko od zavarovalnice, ki je zavarovala avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterja le nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.