Jedro

Pred priklopom je treba izpeljati postopek priključitve objekta na distribucijsko energetsko omrežje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnika oprostilo plačila sodnih taks (I. točka izreka), zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri sta dolžnika solidarno dolžna na podlagi veljavne pogodbe z dobaviteljem električne energije G. d.o.o. omogočiti prejem električne energije od dobavitelja in uporabo električnega priključka, zagotoviti odjem, tehnično oziroma ustrezno števčno kontrolo uporabe (štetje uporabe preko ustreznega števca) in nemoteno oskrbo z električno energijo preko ustrezne infrastrukture in tehničnih naprav, in sicer električnega priključka, ki gre preko glavnih električnih cevi do stanovanjskega objekta v stanovanje/pisarno vlagatelja na naslovu in vlagatelju urediti priklop na električno omrežje tako, da bo vzpostavljena dobava električnega toka v stanovanje in to vse v roku 48 ur od vročitve tega sklepa. V kolikor dolžnika kor pravni osebi navedene obveznosti v določenem roku ne bi izpolnila, se jima določi in izreče denarna kazen v višini najmanj 50.000,00 EUR, direktorjem dolžnikov kot fizičnim odgovornim osebam pa v višini najmanj 3.000,00 EUR, ter o izrečeni denarni kazni opravi izvršbo po uradni dolžnosti, hkrati pa izda nov sklep, s katerim dolžnikoma določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, v kolikor obveznost niti v novem roku ne bi bila izpolnjena, pri čemer sodišče postopa tako, dokler seštevek denarnih kazni ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve spore med vlagateljem in dolžnikoma, ki ga bo začel po izdaji te začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da upnik sam krije svoje stroške predloga za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka).

Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sklepa se je pravočasno pritožil upnik. Uveljavlja vse zakonsko formalne in materialne pritožbene razloge ter kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče kršilo njegove pravice, saj vloga ni bila lastnoročno podpisana, kot to zahteva 105. člen ZPP. V predlogu ni zahteval priklopa na obstoječe mesto, temveč nov priklop. Temelj poštenega postopka je, da ima vlagatelj pravico biti zaslišan. Še posebno bi bilo zaslišanje potrebno v konkretni zadevi, saj sodišče očitno ne razume ali noče razumeti trditev vlagatelja, da z E. nikoli ni imel pogodbe o dobavi elektrike. Na dan sklenitve pogodbe z G. merilno mesto ni obstajalo, saj je bilo odjavljeno iz razlogov, ki za sodišče niso pomembni. Kritizira delo sodišč, zaradi česar je tudi že vložil odškodninsko tožbo zoper RS. Zatrjuje neustavnost Splošnih pogojev. V predmetni zadevi lahko obstaja dolg, ki ga je nabral lastnik hiše kot bivši pogodbeni partner dobavitelja E. in je neustavno preprečiti dobavo elektrike prejemniku denarne socialne pomoči na podlagi dolga, za katerega on ni dolžnik. Takšno zlorabo bi moralo Ustavno sodišče preprečiti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da ni zahteval zasilne oskrbe. To dejstvo je v predlogu izrecno navedel in kot dokaz ponudil svoje pričanje. V postopku je tudi navedel, da je prejemnik denarne socialne pomoči. Zahteval je tako nujno in zasilno oskrbo kot tudi spremembo dobavitelja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi očitana kršitev upnikov pravic, ker naj bi sodišče odločalo na podlagi vloge, ki ni lastnoročno podpisana, ni podana. 105. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tretjem odstavku določa, da mora vložnik svojo vlogo tudi podpisati. Podpis vlagatelja se mora nahajati na koncu vloge. Podpis mora biti lastnoročen. V konkretnem primeru predlog vsebuje lastnoročen podpis vložnika, ki pa ni v izvirniku. Ukrepanje sodišča, da bi od vložnika zahtevalo overitev podpisa, bi bilo umestno le takrat, ko bi podvomilo v avtentičnost vlagatelja. Tudi sicer pritožniku ni bila kršena nobena njegova procesna pravica, saj je sodišče prve stopnje njegovo vlogo vsebinsko obravnavalo in o njej sprejelo meritorno odločitev. Le v primerih, ko sodišče nepopolno vlogo zavrže, ne da bi predhodno vložnika po 108. členu ZPP pozvalo na dopolnitev, nastopi situacija, da je vložniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma v primerih, ko se vloga lahko vloži ponovno, bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, sodišče pa je zanjo navedlo utemeljene in izčrpne razloge. V skladu s 272. členom ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih postavk: nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da upnik ni izkazal prvega pogoja, to je verjetnosti terjatve do dolžnikov.

Vlada RS je na podlagi 23. člena Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju EZ) z Aktom o ustanovitvi ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (v nadaljevanju SODO) za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in mu za obdobje 50 let podelila koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Elektrodistribucijsko omrežje je v lasti petih distribucijskih podjetij (Elektro Ljubljana, Maribor, Primorska, Celje in Gorenjska – vse d.d.), zato je SODO leta 2007 z njimi sklenil pogodbe o najemu distribucijske infrastrukture, kot mu nalaga EZ. V isti pogodbi najema SODO od teh petih podjetij tudi storitve, ki jih potrebuje za izvajanje svoje gospodarske javne službe. Navedena podjetja so torej pogodbeni izvajalci družbe SODO. Z odprtjem trga električne energije dne 01. 07. 2007 lahko odjemalci prosto izbirajo svojega dobavitelja električne energije in z njim sklenejo pogodbo o dobavi. Vendar pa je treba pred priklopom izpeljati še postopek priključitve objekta na distribucijsko energetsko omrežje, in sicer lahko odjemalec pogodbo o dostopu do distribucijskega omrežja sklene izključno z lokalnim pooblaščencem Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, ker je merilno mesto priklopljeno na njegovo omrežje. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje je torej v skladu s Splošnimi pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v ustavnost katerih sodišče druge stopnje nima pomislekov, Ur. l. RS, št. 126/2007, v nadaljevanju splošni pogoji) treba pred vsako posamezno priključitvijo pridobiti soglasje za priključitev, ki se izda v upravnem postopku (71. člen EZ). Pogoj za priključitev na distribucijsko omrežje je izpolnitev pogojev iz izdanih soglasij, uspešno opravljen pregled priključka in veljavno sklenjena pogodba o dostopu do distribucijskega omrežja. Pogodba o dostopu se sklepa z imetnikom soglasja za priključitev za vsako posamezno prevzemno-predajno mesto. K vlogi za sklenitev pogodbe se mora priložiti tudi kopija pogodbe o dobavi električne energije ali izjava, da je za prevzemno-predajno mesto sklenjena odprta pogodba o dobavi električne energije. SODO lahko zavrne dostop do omrežja iz razlogov, ki so navedeni v določbah EZ in tudi v primeru, če niso izpolnjeni pogoji za plačevanje uporabe omrežja s strani dobavitelja. Prav tako lahko iz razlogov iz 76. člena EZ ustavi prenos ali distribucijo energije. Pri zamenjavi dobavitelja praviloma novi dobavitelj, na podlagi pooblastila, uredi celoten postopek: obvesti starega dobavitelja o sklenitvi pogodbe, odda vlogo za dostop do omrežja pri SODO (oziroma pri pogodbenih izvajalcih), kot to v konkretnem primeru izhaja tudi iz pogodbe, ki jo je upnik sklenil s svojim dobaviteljem G.. Dobavitelj v imenu novega lastnika pristojnemu izvajalcu nalog SODO predloži: podatke o merilnem mestu, za katerega želi uveljaviti spremembo, stanje števca za električno energijo ob primopredaji ter datum primopredaje, dokazila o lastništvu, vse podatke s strani odjemalca, potrebne za sklenitev pogodbe o dostopu, to je o lastniku – uporabniku omrežja, plačniku računov za uporabo omrežja, naslovu za dostavo računov in drugih dokumentov glede izvajanja pogodbe o dostopu. Z dnem predlagane spremembe lastnika se izvede obračun za prejšnjega odjemalca in dobavitelja ter pripravi pogodba o dostopu za novega odjemalca v petih delovnih dneh po prejemu popolne, pravilne in pravočasne vloge. S strani SODO podpisan predlog pogodbe o dostopu se dostavi vložniku (kjer dosedanji odjemalec nima obveznosti do SODO iz naslova uporabe omrežja; kjer pa te obveznosti so, se dostavi s strani SODO nepodpisan predlog pogodbe o dostopu), ki poskrbi za njen podpis s strani lastnika. SODO prične z distribucijo električne energije po novi pogodbi o dostopu samo na osnovi v roku prejete podpisane pogodbe o dostopu (s strani novega lastnika) in poravnanih obveznostih prejšnjega odjemalca. V nasprotnem primeru lahko prevzemnik priključka zaprosi za novo soglasje za priključitev in plača vse povezane stroške. Le če se SODO in novi lastnik priključka dogovorita o vstopu novega lastnika v vse pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, ni potrebno pridobiti novega soglasja ter sklepati novih pogodb.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz trditvene podlage predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, kakšno terjatev ima upnik do dolžnikov oziroma zakaj mu dolžnika neutemeljeno oziroma protipravno (v nasprotju z zakonom in splošnimi pogoji) onemogočata dostop in uporabo električne energije oziroma zakaj ne zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti od svojega dobavitelja. Ne navede niti, da je sprožil zahtevani in zgoraj opisani postopek priključitve.

Prav tako se sodišče druge stopnje strinja, da upnik ni izkazal pogojev za nujno oziroma zasilno oskrbo. Nujna oskrba pomeni dobavo električne energije ranljivim odjemalcem, katerim bi ustavitev dobave električne energije pod količino, ki je glede na okoliščine (letni čas, bivalne razmere, kraj prebivanja, premoženjsko stanje) nujno potrebna, da se ne zgodi ogrožanje življenja in zdravja odjemalca in ljudi, ki z njim prebivajo (2. člen splošnih pogojev). Konkretnih trditev o nujni oskrbi dolžnik ni postavil, temveč je le navajal, da je brez možnosti kuhanja, gretja in je tako izpostavljen zdravstvenim težavam. Poleg tega ni zatrjeval, da pogoje za nujno oskrbo izpolnjuje in da mu SODO le te neupravičeno ne omogoča (53. in 54. člen splošnih pogojev). Enako velja tudi za zasilno oskrbo. Upnik je navedel le, da je od dolžnikov zahteval zasilno oskrbo, ki pa na podano zahtevo nista odreagirala. Ni torej niti določno zatrjeval, da so v njegovem primeru izpolnjeni zahtevani pogoji iz členov 48 do 52 splošnih pogojev. Namreč v primeru, ko odjemalec nima dobavitelja, ker mu je dotedanji dobavitelj odpovedal pogodbo o dobavi zaradi neporavnanih obveznosti in je o tem obvestil SODO, odjemalec ni upravičen do zasilne oskrbe. Za zasilno pogodbo je treba najprej skleniti pogodbo o zasilni oskrbi, sklenitev katere upnik ne zatrjuje. Dolžnik sicer v pritožbi zatrjuje, da bi se vse nejasnosti lahko razjasnile s predlaganim zaslišanjem, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že zatrjevana, zato je nedovoljen tako imenovani informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Sodišče torej o izdaji začasne odredbe odloča na podlagi navedb oziroma trditev v predlogu.

Do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev o pritožbi niso bile odločilnega pomena, se sodišče druge stopnje ni opredelilo (360. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožba upnika tako ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijani II. in III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZIZ).