Jedro

Tožena stranka bi tako morala takrat, ko je tožnik odklonil prevzem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved pustiti na njegovem delovnem mestu, ali na drugem ustreznem mestu v svojih prostorih, ter o tem narediti ustrezen zaznamek. S tem njenim ravnanjem bi bilo tožniku omogočeno, da bi se z razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko seznanil. Tega tožena stranka ni naredila. Očitno pa je vedela, da način vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 16. 10. 2015 ni bil pravilen, zato mu je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala po pošti. Tako se je tožnik šele po prejemu poštne pošiljke z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 2. 11. 2015 seznanil z njo in šele takrat je bila vročitev dejansko opravljena. Zaradi tega je bila dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in torej pravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 17. 10. 2015 do 2. 11. 2015, ga za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja in mu obračunati bruto plačo v višini 6.900,00 EUR mesečno, od te plače odvesti davke in prispevke ter mu izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2015 kot nezakonita razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 3. 11. 2015 do 22. 8. 2016, ga za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za navedeni čas obračunati bruto plačo v višini 6.900,00 EUR, od te plače odvesti davke in prispevke ter mu izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačil in mu povrniti vse stroške tega postopka, z vključenim 22 % DDV na odvetniške storitve, vse v roku 8 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka). Ustavilo pa je postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo plače, vse za obdobje od 23. 8. 2016 dalje, ter na poziv nazaj na delo k toženi stranki (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe tj. točko I izreka, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe v točki II izreka nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je sledilo stališču pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 790/2015 (pravilno: Pdp 790/2016) z dne 5. 1. 2017, da je tožba pravočasna. S stališčem pritožbenega sodišča in posledično s stališčem sodišča prve stopnje se tožena stranka ne strinja. Skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR-1 že zgolj dokazano dejstvo, da je tožnik zavrnil prevzem oziroma vročitev odpovedi, samo po sebi vzpostavlja fikcijo vročitve. Razlaga sodišča je zato nevzdržna in popolnoma nasprotuje tudi namenu te zakonske določbe. Njen namen je preprečiti, da v primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji za osebno vročitev odpovedi, naslovnik z odklonitvijo prevzema, ne da bi za to obstajal kakršenkoli razlog, podaljšuje postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na zakonsko določene roke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bil tako namen zakonodajalca, da prejemniku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nalaga odgovorno ravnanje. Tako je dolžan odpoved, če se mu vroča, tudi prevzeti. Zakonodajalec je želel predvsem preprečiti zlorabe in s tem olajšati postopek vročanja. Po drugi strani pa tisti, ki odpoved vroča, prevzame tveganje, da vročitve ne bo mogel dokazati, ker je dokazno breme na njem. Ob tej napačni razlagi sodišča prve stopnje bo določba 3. odstavka 88. člena ZDR-1 le mrtva črka na papirju. Popolnoma je namreč jasno, da ta določba sama zase in neodvisno od določb ZPP ureja osebno vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in določa posledice odklonitve takšne osebne vročitve. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s pravno teorijo, ki je zavzela stališče, da je delodajalec ob osebnem vročanju v prostorih delodajalca dolžan prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec z odklonitvijo prevzema odpovedi ne sme pridobiti nobene koristi, da pa je bila odpoved vročena, mora v primeru spora tisti, ki je odpoved podal, dokazati, da je naslovljenec vročitev odklonil. Opozarja tudi na to, da za tožnika sploh ni bilo sporno, da je vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 10. 2015 odklonil. Tožena stranka mu je zgolj zaradi vsebinske seznanitve v vednost posredovala izredno odpoved tudi po pošti, saj tudi pravna teorija ugotavlja, da je v takih primerih potrebno delavcu omogočiti, da se z odpovedjo seznani. V preostalem pa se pritožba nanaša na zavrnilni del sodbe, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ne povzema.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožena stranka pa se v pritožbi na ta razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je na pritožbo tožeče stranke sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe opr. št. I Pd 1272/2015 z dne 15. 6. 2015 s sklepom opr. št. Pdp 790/2016 z dne 5. 1. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem postopku pravilno o zadevi odločalo po vsebini.

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, natančno pojasnilo, zakaj izredna odpoved tožniku ni bila pravilno vročena tistega dne, ko je tožnik na delovnem mestu odklonil njeno vročitev, ampak šele, ko jo je prejel po pošti. Z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) so bile določbe o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi res bistveno spremenjene, saj zahtevajo večjo skrbnost delavca pri sprejemanju pošiljk s strani delodajalca, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Kljub temu pa vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je sprejem odklonil, v prostorih delodajalca ni bila opravljena že zgolj s tem, ko je delavec vročitev odklonil. 7. ZDR-1 v 3. odstavku 88. člena sicer določa, da je dolžna pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi, da se šteje, da je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe zaposlitvi na stranki, ki jo odpoveduje. V 88. členu ZDR-1 ni določbe o tem, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča po 3. odstavku tega člena, v primeru odklonitve prevzema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stranka, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi ima pravico, da je z razlogi iz odpovedi seznanjena. Zaradi tega je potrebno uporabiti določbe 6. odstavka istega člena, ki določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, če ni s tem členom drugače določeno. Tako je potrebno smiselno uporabiti določbo 144. člena ZPP, ki določa, da kadar se tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, v katerih ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če pa tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja ali prostorov. Na vročilnici zapiše datum, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pisanje pustil in takrat se šteje, da je s tem vročitev opravljena.

8. Tožena stranka bi tako morala takrat, ko je tožnik odklonil prevzem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved pustiti na njegovem delovnem mestu, ali na drugem ustreznem mestu v svojih prostorih, ter o tem narediti ustrezen zaznamek. S tem njenim ravnanjem bi bilo tožniku omogočeno, da bi se z razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko seznanil. Tega tožena stranka ni naredila. Očitno pa je vedela, da način vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 16. 10. 2015 ni bil pravilen, zato mu je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala po pošti. Tako se je tožnik šele po prejemu poštne pošiljke z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 2. 11. 2015 seznanil z njo in šele takrat je bila vročitev dejansko opravljena. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana šele z vročitvijo in šele od vročitve dalje je začel teči rok za sodno varstvo. Zaradi tega je bila dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in torej pravočasna.

9. V zvezi z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami, da je takšna razlaga sodišča nevzdržna, da popolnoma nasprotuje namenu določbe 3. odstavka 88. člena ZDR‑1, pa pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasni, da se s pravilno uporabo določb o vročanju v prostorih delodajalca: - ne bo podaljšal postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se bo štelo, da je vročitev opravljena tisti dan, ko je bila puščena delavcu, ki je prevzem odpovedi odklonil, na delovnem mestu oziroma ustreznih prostorih delodajalca, - ne bo spremenil namen zakonodajalca, saj tudi neodgovorna odklonitev prevzema odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu ne bo koristila, saj se bo odpoved štela za vročeno, - postopek vročanja ne bo otežil, prav tako pa tudi ne bo prišlo do zlorab pri takem vročanju.

10. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena šele 2. 11. 2015 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem, ko je odklonil prevzem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak šele z dnem njene vročitve po pošti. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 17. 10. 2015 do 2. 11. 2015 vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, kot to izhaja iz točke I izreka sodbe.

11. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških postopka je odpadel, saj tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.