Jedro

Za izvajanje vodne pravice tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Zato je pravilno stališče toženke, da tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ tožnici izrekel ukrep prenehanja zaračunavanja in pobiranja vstopnine za kopanje v morju na naravnem kopališču „...“ in s tem omogočiti neškodljiv prehod do morskega dobra ter splošno rabo morskega dobra, v roku 15 dni od vročitve odločbe mora odstraniti kovinski ograji na severni in južni strani kopališča ter s tem omogočiti prost prehod ob morskem dobru (1. točka izreka) in ji naložil, da ga mora o izvršitvi ukrepa takoj pisno obvestiti (2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da v tem postopku stroški niso nastali (3. in 4. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu 8. 8. 2012 ugotovljeno, da je tožnica upravljavka naravnega kopališča „...“, da ima za neposredno rabo morja za naravno kopališče pridobljeno vodno pravico, da je prehod ob morski obali na severni strani kopališča tik ob morju oviran s fizično zaporo (kovinsko ograjo), na južni strani pa je gradnja kopališča izvedena tako, da meji z morjem, na vzhodni strani, kjer je vhod, je kopališče ograjeno z živo mejo, da tožnica ob vhodu na plažo zaračunava vstopnino. Po mnenju inšpekcijskega organa tožnica s pobiranjem vstopnine za kopanje v naravnem kopališču v nasprotju s prvim odstavkom 38. člena ZV-1 preprečuje prost prehod do morskega dobra, tj. do morja kot naravnega kopališča, in v nasprotju z drugim odstavkom istega člena onemogoča zadrževanje na priobalnem zemljišču z namenom kopanja. Ker gre za naravno kopališče in ne za bazen, ki bi bil zgrajen v sklopu naravnega kopališča, meni, da tožnica nima pravice pobirati vstopnine na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Ugotovljeno je bilo tudi, da na obravnavanem priobalnem in vodnem zemljišču niso zgrajeni objekti iz 5., 6. in 7. točke 37. člena Zakona o vodah (ZV-1), temveč, da gre za kovinski ograji, ki na južni in severni strani kopališča preprečujeta prost prehod ob morskem dobru, s tem pa tožnica krši tretji odstavek 38. člena ZV-1. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da v zadevi ni izkazano, da bi bil zgrajen kakršenkoli objekt za izvajanje vodne pravice, ki se ne nanaša na vodno zemljišče, temveč na akvatorij, torej na morje. Po mnenju drugostopenjskega organa obstoječi zgrajeni objekti niso objekti, zaradi katerih bi bila prepoved (neškodljivega) prehoda dopustna. Ti objekti sicer utegnejo biti spremljajoči objekti, potrebni za izvajanje kopališke dejavnosti, vendar niso potrebni za izvajanje vodne pravice. Pojasnjuje še, da ti objekti niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1, kot neupoštevno pa zavrača pritožbeno sklicevanje kopališki red, ki ga je tožnica sprejela s Poslovnikom za obratovanje in vzdrževanje vodnega objekta kopališča … (v nadaljevanju Poslovnik), na tožničine stroške iz naslova obratovanja kopališča in plačila vodnega povračila. Po mnenju organa druge stopnje so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah določb postopka, ker tožnica ni bila seznanjena s pravicami, ki jih ima kot stranka, in ker izrek izpodbijane določbe ne vsebuje dejanskih ugotovitev o kršitvah predpisov.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se pojem objekta po 125. členu ZV-1 ne nanaša le na bazen temveč zajema vse objekte, namenjene dejavnosti kopališča, torej tudi objekte, ki niso neposredno namenjeni posebni rabi voda, so pa z njo tesno povezani ali obvezni glede na tehnične, prostorske in gradbene zahteve, ki veljajo na kopališčih. Sklicuje se na pravno opredelitev objekta iz Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in meni, da je vsak objekt, ki je potreben za dejavnost kopališča, hkrati tudi objekt, ki je nujen za izvajanje pravice do posebne rabe voda za namene kopališča. Sklicuje se na obveznosti in pogoje, ki jih nalaga vodno dovoljenje, iz katerih naj bi izhajalo, da mora imeti zgrajene objekte za izvajanje vodne pravice organiziranja kopališč. V zvezi s tem se sklicuje tudi na „mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani o inšpekcijski odločbi in pravni razlagi določil Zakona o vodah“ z dne 27. 8. 2012, za katerega tudi sicer sodišču predlaga, naj ga šteje kot njene tožbene navedbe. Med njimi je tudi stališče, po katerem upravljavec kopališča v okviru pooblastila iz prvega odstavka 27. člena Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU) in upoštevaje tretji odstavek 125. člena ZV-1 v kopališkem redu predpiše vstopnino za kopanje.

Onemogočanje pobiranja vstopnine naj bi „pomenilo nesorazmeren poseg v pravico posebne rabe in/ali ustavno varovano lastninsko pravico“. Obveznosti iz vodnega dovoljenja in predpisov, ki urejajo izvajanje kopališke dejavnosti, tožnici nalagajo storitve, ki so povezane z velikimi mesečnimi stroški, plačevati pa mora tudi vodno povračilo (kar dokazuje z računi in drugimi računovodskimi listinami). Zaračunavanje vstopnine kot povračila stroškov v zvezi z opravljenimi storitvami naj bi utemeljevalo tudi načelo obligacijskih razmerij, v nasprotnem pa naj bi bila tožnica oškodovana na račun koristnikov teh storitev, koristniki pa obogateni na njen račun.

Zaradi napačnega materialnopravnega stališča naj upravni organ ne bi ugotavljal obstoja grajenih objektov na obravnavanem kopališču: npr. obalni zid, pomol, stopnišče, reševalni stolp, prostori za izvajanje reševanja. Vsi ti objekti naj bi služili izvajanju vodne pravice, zato tožnica meni, da gre za objekte v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo inšpekcijskega organa, da s postavitvijo fizične zapore na severni in južni strani kopališča krši tretji odstavek 38. člena ZV-1, saj naj bi šlo za „ovire“, ki so postavljene iz „povsem funkcionalnih razlogov“ in so objekti iz 37. člena oz. tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Ker upravni organ ni ugotavljal namena „fizičnih zapor“, odločitvi v tem delu očita neobrazloženost. Pojasnjuje, da bi bil po odstranitvi ograje na južni strani kopališča prehod zaradi večmetrske višinske razlike nevaren, na severni strani pa naj bi bil obalni pas proti Fornačam neurejen in nevaren za prehod, zato naj bi bil objekt namenjen zaščiti ljudi. Poleg tega je njen predstavnik ob ogledu povedal, da obiskovalcu, ki to želi, omogočijo prost dostop do morja in njegovo rabo brez zaračunavanja vstopnine, preprečijo mu le uporabo plačnih rekvizitov, tušev in sanitarij. V zvezi s tem se sklicuje tudi na Poslovnik, ki določa, da se omogoča prost prehod preko kopališča osebam, ki se ne zadržujejo na kopališču. Tožnica v tožbi navaja še, zakaj meni, da kot lastnica priobalnega zemljišča ni dolžna omogočati splošne rabe priobalnega zemljišča in se pri tem sklicuje na izjemo iz prvega odstavka 38. člena ZV-1, saj so na njem zgrajeni objekti iz 5. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1. Zato meni, da pobiranja vstopnine ni mogoče šteti za dejanje onemogočanja rabe priobalnega zemljišča. Meni, da prehod čez priobalno zemljišče in njegova raba že škoduje lastniku zemljišča in upravljavcu kopališča, upoštevajoč, da ta svojo dejavnost financira iz vstopnine.

Tožnica upravnemu organu očita, da ji ni dal možnosti, da se ustrezno izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter da predloži ustrezne dokaze. Meni, da bi upravni organ vodjo poslovne enote, ki je bil prisoten ob ogledu, moral ustrezno seznaniti in poučiti o tem, da lahko izkaže, da so izpolnjeni pogoji za zaračunavanje in pobiranje vstopnine za kopanje na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZV-1, pred izdajo izpodbijane določbe pa bi morala tožnico seznaniti z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda ter jo pozvati, naj se o teh ugotovitvah izjavi. Zatrjuje še, da se izpodbijane določbe ne da preizkusiti, ker izrek nima ugotovitvenega dela o kršitvi, razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili nejasni, obrazložitev pa posplošena in neobrazložena. Upravnemu organu očita, da npr. ni obrazložil, zakaj otroškega bazena, ki je zgrajen na „...“ ne šteje za objekt v smislu tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Sodišču predlaga, naj po opravljeni obravnavi ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit, ga odpravi in spremeni tako, da se tožnici dovoli zaračunavati vstopnino za uporabo naravnega kopališča „...“ in postaviti kovinski ograji na severni in južni strani kopališča, podrejeno predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit, ga odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, razvidnih iz odločb obeh stopenj in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja še, da je tožnica kot upravičenka do priobalnega zemljišča varovana med drugim z inštitutom škode, vendar ta v zadevi ni izkazana, tožnica pa je ni zatrjevala v upravnem postopku, niti je ne zatrjuje v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V zadevi je sporno predvsem vprašanje, ali sme tožnica zaračunavati vstopnino za uporabo naravnega kopališča. Tožnica namreč meni, da ji gre ta pravica na podlagi tretjega dostavka 125. člena ZV-1. Svoje stališče, da je upravičena do zaračunavanja in pobiranja vstopnine za naravno kopališče na podlagi navedene določbe ZV-1, gradi na dejstvu, da je upravljavka tega kopališča in da je za opravljanje te dejavnosti morala zgraditi ustrezne objekte. Po presoji sodišča je tako stališče napačno.

Tretji odstavek 125. člena ZV-1 namreč določa, da sme imetnik vodne pravice iz 3. točke prvega odstavka istega člena zaračunavati in pobirati vstopnino za kopanje, če je za izvajanje vodne pravice zgradil objekt. Tožnica je sicer imetnica vodne pravice, vendar predmet vodnega dovoljenja št. 35504-358/2004-11 z dne 25. 5. 2009 ni dejavnost kopališča, temveč raba vode naravnega kopališča za to dejavnost. Omenjeno vodno dovoljenje torej tožnici daje vodno pravico, ta pa je v 35. točki 7. člena ZV-1 opredeljena kot pravica do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča. Tudi drugi odstavek 105. člena ZV-1 izrecno opredeljuje, da splošna raba med drugim obsega tudi rabo morskega dobra za kopanje, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege in podobno) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Ne gre torej za izvajanje pravice na vodnem ali priobalnem zemljišču, temveč za izvajanje vodne pravice, ki je v obravnavanem primeru raba morja za dejavnost kopališča na območju natančno določenega akvatorija.

Po navedenem se tretji odstavek 125. člena ZV-1 nanaša na pravico, ki izvira iz vodne pravice in ne iz pravice opravljati dejavnost kopališča. Za izvajanje vodne pravice pa, kot pravilno pojasnjuje tudi toženka, tožnica ni zgradila objekta, ker gre za naravno kopališče. Objekti, ki niso namenjeni posebni rabi morja, temveč dejavnosti kopališča, pa niso objekti iz tretjega odstavka 125. člena ZV-1. Zato je pravilno stališče toženke, da tožnica za izvajanje vodne pravice na naravnem kopališču, v obravnavanem primeru za rabo morja, ne more zaračunavati in pobirati vstopnine na podlagi te določbe ZV-1 in s tem ovirati neškodljivega prehoda čez svoje zemljišče do morskega dobra in njegove splošne rabe, kar vsakomur zagotavlja prvi odstavek 38. člena ZV-1. Prvi odstavek 38. člena ZV-1 namreč določa, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča vsakomur dopustiti neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra. Drugi odstavek istega člena dovoljuje tudi neškodljivo rabo priobalnega zemljišča, če je ta raba neposredno povezana s splošno rabo, pri tem pa med drugim primeroma navaja tudi zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje.

Tožnica ne ugovarja ugotovitvi inšpekcijskega organa, da z zaračunavanjem vstopnine na vhodnem objektu na plažo preprečuje prost prehod do morskega dobra. Po presoji sodišča pa izvajanje kopališke dejavnosti, na kar se tožnica sklicuje, ni izjema, ki bi omogočala omejevanje prej omenjenih pravic iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZV-1, ki jih ima vsakdo.

Sodišče sicer ne nasprotuje tožničinemu stališču, da je uporabnikom storitev upravičena zaračunavati plačilo storitev, ki jim jih nudi oz. jih opravlja kot upravljavka kopališča (npr. nudenje ležalnikov, senčnikov, tušev, naprav ipd.), vendar ta tožničina pravica ne temelji na izvajanju vodne pravice, temveč na izvajanju tožničine dejavnosti. Dopustnost zaračunavanja plačila storitev, ki jih tožnica izvaja v okviru kopališke dejavnosti, pa ne more biti podlaga za omejevanje neškodljivega prehoda čez zemljišče do vodnega oz. morskega dobra, ter omejevanje splošne rabe vodnega oz. morskega dobra.

Ukrep prepovedi zaračunavanja in pobiranja vstopnine za uporabo naravnega kopališča torej ne pomeni prepovedi zaračunavanja tožničinih storitev. Tožnica pa tudi ne trdi, da je pobiranje vstopnine edini način za njihovo zaračunavanje oziroma trženje. Zato je neutemeljen tudi očitek o prekomernem posegu v tožničino lastninsko pravico in o kršitvi načela sorazmernosti iz 7. člena ZIN.

Podlaga za sporno omejevanje tudi ne morejo biti zahteve, ki jih mora pri izvajanju svoje dejavnosti upoštevati tožnica na podlagi ZVU. Pooblastilo iz 27. člena tega zakona, da tožnica kot upravljavka kopališča izda kopališki red, s katerim določi obratovalni čas kopališča, dejavnosti, ki se lahko opravljajo na vodi in v njej, način uporabe kopaliških objektov in naprav, higienski red na kopališču ter druge ukrepe, ki zagotavljajo red, čistočo in varnost kopalcev ter obiskovalcev, ne vsebuje pooblastila za zaračunavanje vstopnine na kopališče. Določbe ZVU, ki uporabnikom naravnih kopališč omejujejo splošno rabo naravnega dobra, pa same po sebi tudi niso pravna podlaga za zaračunavanje in pobiranje vstopnine.

Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na določbo njenega Poslovnika, po kateri mora obiskovalec, če želi, da se mu omogoči prost prehod čez priobalno zemljišče ali njegovo neodplačno rabo, to željo izrecno izraziti. Tudi po presoji sodišča tako pogojevanje pravice neškodljivega prehoda čez priobalno zemljišče in splošno rabo morskega dobra nima podlage v zakonu.

Zaračunavanje vstopnine, ki omejuje pravice iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZV-1, ni utemeljeno niti v primeru, ko je na vodnem ali priobalnem zemljišču zgrajen objekt iz 5. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1. Prvi odstavek 38. člena ZV-1 sicer prostega prehoda čez zemljišče in splošne rabe vodnega oz. morskega dobra ne omogoča, če je na vodnem ali priobalnem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1, vendar ta izjema ni podlaga za omejevanje obravnavanih pravic s pogojem plačila vstopnine.

Na vodnem in priobalnem zemljišču namreč gradnja objektov praviloma sploh ni dovoljena (uvodni del prvega odstavka 37. člena), razen izjem, ki jih prvi odstavek našteva v sedmih točkah. Med temi izjemami je tudi gradnja objektov, potrebnih za rabo voda, ki jih je za izvajanje vodne pravice nujno zgraditi za zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih. Pri razlagi te izjeme pa je pomemben njen namen. Že iz besedila določb 37. in 38. člena ZV-1 izhaja, da je zagotavljanje varstva pred utopitvami, tako kot zagotavljanje varstva voda pred onesnaženjem (6. točka), obrambe države, zaščite in reševanja ter izvajanje nalog policije (7. točka) tudi namen izjeme, ki jo glede prostega prehoda in splošne rabe morskega dobra določa prvi odstavek 38. člena ZV-1. Ni pa namen te izjeme omogočanje zaračunavanja vstopnine za izvajanje pravic iz te določbe.

Tako stališče potrjuje tudi peti odstavek 38. člena ZV-1, ki izrecno določa, da lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča zaradi omejitev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena nima pravice do odškodnine, razen za navadno škodo. Pravica do navadne škode pa tudi ni pravna podlaga za omejevanje prehoda do morskega dobra in njegove splošne rabe s plačilom vstopnine.

Po navedenem torej v obravnavani zadevi, ki se nanaša na naravno kopališče, vprašanje obstoja grajenih objektov ni pravno odločilno za vprašanje dopustnosti omejevanja prehoda do morskega dobra in njegove splošne rabe s plačilom vstopnine. Zato sta neutemeljena tudi očitka o kršitvi tožničine pravice do izjave in o nepravilno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede teh objektov.

Tožnica sicer v tožbi omenja otroški bazen, vendar predmet izpodbijane odločbe ni prepoved zaračunavanja vstopnine za kopanje v tem bazenu, temveč za kopanje v morju. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se upravni organ ni opredelil do obstoja tega objekta.

Po presoji sodišča je pravilna in na zakonu utemeljen tudi inšpekcijski ukrep odstranitve kovinskih ograj na severni in južni strani kopališča, s katerima tožnica onemogoča prost prehod ob morskem dobru. Tretji odstavek 38. člena ZV-1 namreč določa, da na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru. Šesti odstavek 77. člena ZV-1, ki ureja kopalne vode, izrecno določa, da na kopalnem območju ali naravnem kopališču ni dovoljeno postavljati stalnih ali začasnih objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

Da bi bil ob morskem dobru zgrajen kakršenkoli objekt, razen obravnavane kovinske ograje, ne izhaja ne iz ugotovitev inšpekcijskega organa, ne iz tožničinih pritožbenih navedb. To pomeni, da je trditev, da prehod ob vodnem oz. morskem dobru na južni strani kopališča ni mogoč tudi po odstranitvi kovinske ograje, zaradi zgrajenega objekta in večmetrske višinske razlike, je nedovoljena tožbena novota, zato je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz tožnikove pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, pa ne izhaja, da bi to dejstvo v upravnem postopku zatrjeval. Trdil je le, da je plažna površina na tem delu grajena tako, da fizično ni dostopna oziroma prehodna, šlo pa naj bi za objekt, ki je namenjen za zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih ter izvajanju vodne pravice. Kolikor se tudi tožbene navedbe o nevarnosti padcev nanašajo na nevarnost padcev s plažne površine, ki jo je tožnica omenjala že v pritožbi, sodišče pojasnjuje le, da je namen inšpekcijskega ukrepa, ki tožnici nalaga odstranitev kovinske ograje, omogočiti prost prehod ob morskem dobru, tožnica pa v tožbi ne trdi, da bi ograja, ki jo mora odstraniti, zagotavljala varstvo pred utopitvami, zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZV-1 tudi v zvezi s tem ukrepom.

Glede na prej pojasnjeno pravno ureditev pravice do prostega prehoda ob vodnem ali morskem dobru tudi postavitev kovinske ograje na severni strani nima pravne podlage. Zato tudi nepravilnosti in nezakonitosti ukrepa odstranitve kovinske ograje ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da je obalni pas, ki je v lasti Občine Piran v smeri proti Fornačam neurejen in zato nevaren za prehod. Nenazadnje pa tožnica niti ne pojasni, zakaj naj bi bila odškodninsko odgovorna zaradi neurejenosti obalnega pasu, ki je v lasti Občine Piran.

Iz povedanega je očitno, da ne gre za to, da izpodbijane odločitve zaradi neobrazloženosti ne bi bilo mogoče preizkusiti, temveč za to, da se tožnica ne strinja z razlago prava, na kateri temelji. Očitek o nerazumljivosti in pomanjkljivosti izreka izpodbijane odločbe pa je pravilno zavrnil že drugostopenjski upravni organ, zato se sodišče tudi v tem delu sklicuje na razloge, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločitve (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi glede obstoja grajenih objektov niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.