Jedro

Tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa je potrebno vložiti v 30 dneh od dneva kot je vložnik izvedel za razloge ničnosti. Če je vložena kasneje se kot prepozna zavrže. Bistveno je, da je vložnik izvedel za razloge ničnosti, ne pa kdaj so bili posamezni sklepi, na katerih je bila izdana listina v nezakonito izvedenem postopku tudi razveljavljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopnega sodišča potrdi. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče tožbo tožeče stranke vloženo dne 10.3.1993 zavrglo. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 327.262,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je tožeča stranka izvedela za razloge ničnosti šele na seji delavskega sveta dne 9.2.1993, na katerem je bil razveljavljen sklep, na podlagi katerega je tožeča stranka pristopila k ustanovitvi tožene stranke. Zato je bila po njeni oceni tožba z dne 10.3.1993 vložena pravočasno, v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka. Opozarja tudi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev, da je vpis tožene stranke kot pravne osebe v sodni register ničen na podlagi takrat veljavnega Zakona o postopku za vpis v sodni register (Ur. l. SFRJ št. 13/83 in št. 17/90; ZPVSR), ki je ničnostno tožbo urejal v 71. a členu. Povsem enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o sodnem registru v 41. členu. Ničnostni razlog, na katerega opira tožeča stranka svoj zahtevek pa temelji na dejstvu, da je bila listina, na podlagi katere je bil opravljen vpis tožene stranke v sodni register izdana v nezakonito izvedenem postopku. Prvostopno sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti vložene tožbe. Po 3. odstavku 71. a člena ZPVSR je namreč potrebno takšno tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je vložnik izvedel za razloge ničnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da začetek teka subjektivnega roka za vložitev te tožbe ne more biti vezan na odločitev tožeče stranke ali bo sklepe prejšnjega delavskega sveta odobrila ali ne. Po zakonu (3. odstavek 71.a člena ZPVSR) je bistven trenutek ko je tožeča stranka za razloge ničnosti izvedela, ne pa trenutek oziroma odločitev, ko je prejšnje sklepe delavskega sveta razveljavila. Tožena stranka je bila vpisana v sodnem registru dne 4.8.1992. Nov delavski svet tožeče stranke pa je bil izvoljen dne 22.1.1993 in je že na isti seji razrešil dotedanjega direktorja tožeče stranke T. K. in postavil novega. Nepravilnosti v zvezi z odločanjem prejšnjega delavskega sveta v času po 31.3.1992 so bile, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, obravnavane že na zboru delavcev dne 14.1.1993. Na tem zboru je družbeni pravobranilec samoupravljanja izpostavil odgovornost dotedanjega zakonitega zastopnika kot tudi nezakonitost sklepov prejšnjega delavskega sveta. Nov delavski svet je bil tako, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, z vsem navedenim, tudi z nezakonito izvedenim postopkom v zvezi z ustanovitvijo tožene stranke, seznanjen že ob svoji izvolitvi dne 22.1.1993. Znano mu je bilo, da prejšnji delavski svet po 31.3.1992 ni odločal zakonito. Zato dejansko ni bilo od dne 22.1.1993 dalje nobene ovire, da tožeča stranka tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa tožene stranke ne bi mogla pravočasno vložiti. Prvostopno sodišče pravilno postavlja ta datum (22.1.1993) za dan, ko je tožeča stranka izvedela za vse ničnostne razloge, ki jih navaja v tožbi. Tožba tožeče stranke pa je bila vložena šele dne 10.3.1993, torej prepozno, saj ni bila vložena v 30 dnevnem roku, kot ga določa za takšno tožbo zakon. Zato jo je prvostopno sodišče pravilno, v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavrglo. Glede na navedeno tudi ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke v pritožbi, da je izvedela za razloge ničnosti šele na četrti seji delavskega sveta dne 9.2.1993, torej takrat, ko je sklepe prejšnjega delavskega sveta v zvezi z ustanovitvijo tožene stranke razveljavila. Za razloge ničnosti je izvedela tožeča stranka kot je že povedano najkasneje dne 22.1.1993. Dejstvo, da takrat omenjene sklepe prejšnjega delavskega sveta še ni razveljavila, namreč ne pomeni, da za razloge, ki se nanašajo na ničnost vložene tožbe prej ni izvedela. Prvostopno sodišče je tako pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Ni pa tudi podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe ni niti nerazumljiva, niti v nasprotju s samo seboj. Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi v skladu z 2. točko 365. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.