Jedro

Tožnikov opis dogodkov kaže, da relevantne okoliščine nimajo nobene zveze z razlogi za preganjanje (27. člen ZMZ-1) oziroma da ni izkazana resna škoda v smislu intenzivnosti (28. člen ZMZ-1 v povezavi s 26. členom ZMZ-1), kakor tudi ni prepričljivo argumentirana nezmožnost zagotavljanja zaščite v izvorni državi (25. člen ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu z osebnim imenom A. A., roj. ... 1. 1978 v kraju B., državljan Republike Kosovo, zavrne kot očitno neutemeljena. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. V kolikor oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti omenjenega območja, se jo s teh območij odstrani. Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na omenjeno območje, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da iz depeše Policijske postaje Brežice št. 225-187/2021/1 z 8. 11. 2021 izhaja, da je prosilec ilegalno vstopil v Slovenijo 7. 11. 2021 skupaj z državljanom Kosova in državljanom Severne Makedonije. Ob sebi je imel osebno izkaznico št. ... Izvorno državo so zapustili konec oktobra 2021 z namenom, da odpotujejo v Italijo, kjer bi si poiskali delo in uredili boljše življenje. V Slovenijo jim je uspelo vstopiti izven mejnega prehoda na območju naselja C. Nadaljevali so s hojo v notranjost države, nato pa so jih opazili policisti s pomočjo avtomobilske termovizije in jih tudi izsledili. Ob postopku predaje hrvaškim varnostnim organom so se odločili, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, čeprav tekom celotnega postopka na Policijski postaji Brežice tega niso izrazili. Prosilec je v lastnoročni izjavi z dne 8. 11. 2021 zapisal, da ima na Kosovu težave zaradi dolga, saj si je od nekih oseb izposodil denar. Sedaj nima denarja, da bi jim izposojeno vsoto denarja skupaj z obrestmi vrnil, zaradi tega pa je tudi zapustil Kosovo.

3. Na podaji prošnje je prosilec povedal, da je poročen, kosovske narodnosti in musliman po veroizpovedi. Govori samo albanski jezik. Končal je osem let osnovne šole in štiri leta srednje šole v kraju Č. Izvorno državo je zapustil pred približno tremi tedni in odšel legalno z avtobusom preko Srbije v Bosno in Hercegovino. Naprej je potoval ilegalno, preko Hrvaške je 7. 11. 2021 vstopil v Slovenijo in tukaj ga je prijela policija, nato pa je zaprosil za mednarodno zaščito. Na Kosovu živijo še njegova mama, dva brata in dve sestri. Tam ima tudi ženo in dva otroka.

4. Prosilec je bil v nadaljevanju seznanjen, da je po odloku Vlade Republike Slovenije z dne 13. 6. 20191 Republika Kosovo določena za varno izvorno državo in nato je bil povprašan o razlogih, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Prosilec je dejal, da ima veliko dolgov, ki jih mora vrniti, poleg tega so se nabrale še obresti. Odkar se je zadolžil, je minilo že skoraj eno leto. Dolžan je 4500 evrov in sicer dvema osebama. Denar bi moral vrniti do oktobra 2021. Od takrat mu tečejo obresti, za vsak mesec dodatnih deset odstotkov. Na Kosovu je delal, kar je le lahko. Delal je na črno, predvsem priložnostna dela v gradbeništvu. Ko sta mu ti dve osebi, katerima je dolžen denar, začeli groziti, je zapustil državo. Ne upa si povedati imena teh dveh oseb. Na Kosovu ima družino in se boji, da bi se jim kaj zgodilo. To so vsi razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito.

5. Prosilec je dejal, da je na Kosovu živel v mestu Č., z mamo, ženo, otroci in dvema bratoma. Vse življenje je živel na Kosovu, preživljal se je z delom v gradbeništvu. Uradno ni bil nikoli zaposlen. Na mesec je zaslužil med 200 do 400 evrov, odvisno od tega, koliko je delal. To ni zadostovalo za preživetje. Da so lahko preživeli in plačevali mesečne stroške, je delal, ko je lahko, tudi brat je malo pomagal. Denar so si tudi sposodili, da so lahko prišli čez mesec.

6. Njegova ciljna država je bila Italija, ker je včasih delal v gradbeništvu v Italiji. Tam je delal pred dvema letoma ali dvema letoma in pol, preden se je začela pandemija. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tega ni naredil, ker je tam delal. Na vprašanje, ali bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, je odgovoril, da v tem primeru ne bi zaprosil za mednarodno zaščito.

7. Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, na kar je odgovoril, da je dolžan 4500 evrov in ta dolg bi moral vrniti. Zaradi tega mu grozijo, sedaj so dolgu dodali še obresti. Denar je dolžan dvema osebama, enemu 2000 evrov in drugemu 2500 evrov. Denar si je izposodil, da je bila njegova mama bolna in je potreboval denar za operacijo. Na vprašanje, kako to, da si ni denarja izposodil na banki, ampak pri navedenih osebah, je dejal, da banka ne da posojila osebam, ki nimajo redne zaposlitve. Ne sme poimensko povedati, kdo mu grozi, saj ima na Kosovu družino. Ko je bil še v izvorni državi, jih je srečal osebno, kasneje so mu grozili po telefonu. Rekli so mu, da ga bodo ubili, če jim ne bo vrnil denarja. Grožnje so se začele septembra 2021. Že eno leto jim dolguje denar, septembra pa so ga začeli spraševati za ta denar. Groženj ni prijavil policiji, ker se je ustrašil. Mogoče imajo koga, ki ga poznajo tudi na policiji in potem bi imel še več težav. Dvakrat ali trikrat jim je vrnil 100 ali 200 evrov, vendar mu tega niso odbili od vsote dolga.

8. Na vprašanje, kako je urejeno javno zdravstvo na Kosovu, je dejal, da če nimaš denarja, umreš. Vsako stvar je potrebno plačati. Državne bolnišnice ne delajo in te ne vzamejo. Če potrebuješ kakšno operacijo, moraš iti v zasebno ordinacijo, kjer pa je vse plačljivo. V državnih bolnišnicah moraš kupovati zdravila sam. Mogoče ministrstvo za zdravje pomaga, ampak, če operacija stane 10.000 evrov, ti dajo na primer 3000 evrov. Krijejo nek del celotne vsote, vendar ne v celoti. Če ne bi imel teh težav, ne bi nikoli zapustil Kosova. Želel si je v Italijo, da bi lahko zaslužil denar in vrnil dolg. Če bi se preselil znotraj Kosova, ne bi s tem nič rešil, ker bi moral plačevati še najemnino. Želel je v Italijo, da bi lahko ta dolg povrnil in bi imel mir od teh ljudi.

9. Njegova mama ima pokojnino 100 evrov, sedaj nekaj malega pomagajo tudi bratje z nakupom hrane, ki malo delajo na črno. Na vprašanje, ali je poskušal najti službo z boljšim plačilom, je dejal, da na Kosovu ni služb. Plačajo 20 ali 25 evrov na dan. Odvisno, kako dobiš, eni delajo na dan malo več, drugi malo manj. Poskušal je najti boljšo službo, vendar je ni mogel dobiti. Izvorno državo je zapustil, ker so mu grozili. Če bi lahko zaslužil ta denar in jim odplačal dolg, bi se vrnil na Kosovo. Drugih težav na Kosovu ni imel. Če bi se sedaj vrnil na Kosovo, bi imel težave z osebami, ki jim dolguje denar. Želi si, da ga Slovenija ne bi vrnila na Kosovo, ker ima težave s temi osebami. Če bi dobil pravico do dela, bi takoj začel delati.

10. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske težave. Pred dobrim letom se je zadolžil za vsoto 4500.00 evrov, ker je njegova mama potrebovala denar za operacijo. Sedaj omenjene vsote denarja ne more vrniti, osebi, ki sta mu posodili denar, pa mu zaradi tega grozita. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo potrebno zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Prosilec je navajal, da je Kosovo zapustil zaradi dolga v vsoti 4500 evrov, ki bi ga moral vrniti do konca oktobra 2021, od takrat naprej pa mu tečejo še obresti. Imeni oseb, ki mu sedaj grozita, ne sme povedati. Ko je zapustil Kosovo je bil namenjen v Italijo, da bi tam delal in zaslužil denar, s tem pa bi lahko odplačal dolg in se vrnil na Kosovo.

11. Pristojni organ pravi, da prosilčevih omenjenih težav ne more povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki bi morebiti predstavljali podlago za podelitev mednarodne zaščite. Opisanih prosilčevih težav s posojilodajalcema na Kosovu namreč nikakor ne gre povezati z raso, veroizpovedjo, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini. V konkretnem primeru prosilec ni izkazal vzročne zveze, določene v 27. členu ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težave, ki jih prosilec uveljavlja se navezujejo predvsem na vračilo dolga, ki si ga je prosilec sam ustvaril, reševanju katerih pa institut mednarodne zaščite ni namenjen.

12. Poleg tega tožena stranka dodaja, da prosilec prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 38/19) določila kot varno izvorno državo. Skliucje se na prvi odstavek 62. člena ZMZ-1. Prosilec se je v postopku predstavil kot državljan Kosova, s predložitvijo kosovske osebne izkaznice pa tudi izkazal svojo istovetnost ter potrdil svoje državljanstvo. V prosilčevih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Republika Kosovo ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prosilec je sicer zatrjeval, da mu grozita dve osebi, ki sta mu posodili denar. Eni osebi je dolžan 2000 evrov, drugi pa 2500 evrov. Imensko osebi ni želel imenovati. Glede groženj pa je zgolj skopo dejal, da jih je srečal osebno, kasneje pa sta mu grozila po telefonu. Rekla sta mu, da ga bosta ubila, če jima ne bo vrnil denarja. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec grožnje navajal zelo skopo in neprepričljivo, pri čemer niti ni želel podrobneje govoriti o osebah, ki naj bi mu grozila. Prosilec v ničemer ni izkazal, da bi bilo njegovo življenje zaradi tega dejansko ogroženo. Prosilec je na vprašanje, zakaj se je zadolžil pri teh osebah in ne pri banki, dejal, da banka ne da posojila ljudem, ki nimajo redne zaposlitve. Sam je vseskozi opravljal zgolj priložnostna dela na črno. Prav tako iz nadaljnjih izjav prosilca izhaja, da groženj teh oseb ni prijavil na policijo, ker se je ustrašil. Ob tem je dejal, da je možno, da imajo te osebe tudi koga na policiji in potem bi imel še več težav.

13. V konkretnem primeru ni jasen subjekt preganjanja. Ob predpostavki, da bi prosilec navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Prosilec mora v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru, prosilec ni zatrjeval, da se na subjekte zaščite ni obrnil, ker bi mu slednje bilo kakorkoli onemogočeno oziroma do njih ne bi imel dostopa, kakor tudi ne, da tega ni storil, ker mu ne bi bili sposobni nuditi zaščito. Prosilčevo predvidevanje, da imata človeka, ki sta mu posodila denar, morda veze tudi med policisti, pa je zgolj hipotetično in po mnenju pristojnega organa ne predstavlja zadostnega razloga, zakaj prosilec ni najprej poiskal zaščite pri subjektih zaščite v svoji izvorni državi. Na podlagi navedenega pristojni organ zaključuje, da ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država prosilca ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

14. Pristojni organ nadalje izpostavlja, da prosilčeve izjave in ravnanja izkazujejo, da njegov namen po odhodu iz izvorne države ni bilo iskanje mednarodne zaščite v prvi zanj varni državi, ampak predvsem iskanje dela v Italiji. Prosilec je namreč že delal v Italiji v gradbeništvu pred pandemijo koronavirusa. Njegov namen je bil, da bi tudi tokrat tam dobil delo, zaslužil denar in se nato vrnil na Kosovo, saj bi z zasluženim denarjem odplačal dolg. Takšne izjave pa po mnenju pristojnega organa ne izkazujejo dejanske grožnje za prosilca ob vrnitvi v izvorno državo. Prosilec je tudi dejal, da v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, saj je bila njegova ciljna država Italija. Prav tako iz policijskega postopka izhaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil tik pred vrnitvijo hrvaškim varnostnim organom, kar kaže na preračunljivost in ne na dejansko potrebo prosilca po mednarodni zaščiti. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 15. V tožbi tožnik pravi, da sicer prihaja iz vame tretje države, vendar to še ne pomeni, da ni tožena stranka dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere. Sklicuje se na 39. in 42. člen Procesne direktive 2013/32/EU. Ocena, na kateri temelji označitev države za varno, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tega pa tožena stranka ni naredila, kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme v izvorni državi. Odločba je tudi brez razlogov o pridobitvi statusa subsidiarne zaščite in o resni škodi, ki jo lahko utrpi zaradi vrnitve v matično državo. Predlaga zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je tožnik zelo skopo in neprepričljivo navajal grožnje in ni dokazal, da bi bilo njegovo življenje dejansko ogroženo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, po kateri naj bi prosilec imel dolžnost, da izkaže zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Uradna prijava dejanj torej ni zgolj formalnost. Navaja, da se po zasluženem denarju tožnik namerava vrniti na Kosovo.

17. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in navedbah v tožbi in predlaga njegovo zaslišanje. Tožnik je zapusti izvorno državo zaradi dolga in groženj, ki jih je bil deležen zaradi izterjave. Ni se mogel obrniti na organe pregona, saj policija deluje selektivno in ne zaščiti posameznika. Policija je namreč podkupljiva in je že v predhodni podobni izkušnji zahtevala od njega denar. Dejstvo, da je država koruptivna potrjuje diskriminacijo tožnika. Vse ostale navedbe v odgovoru na tožbo niso pomembne za ta postopek, saj bi morala tožena stranka v odločbi ustrezno obrazložiti vse elemente, ki so potrebni za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Upoštevajoč tožbeni ugovor pa utemeljitvi tožene stranke sodišče dodaja, da je sicer res, da se v primeru, če se pristojni organ opre na koncept varne izvorne države, to še ne pomeni, da pristojni organ ne bi bil dolžan pridobiti aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, če se to izkaže za potrebno zaradi mednarodno-pravno uveljavljenega standarda strogega preverjanja tveganja z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja.1 Ta obveznost namreč obstoji v primeru, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka za mednarodno zaščito oziroma z vidika varstva 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU.2 V konkretnem primeru pa ta pravna okoliščina ni podana, ker tožniku očitno ne grozi preganjanje niti resna škoda v njegovi državi.

20. Tožnik v tožbi enako kot v upravnem postopku, pravi, da je imel „probleme“ v izvorni državi, ki so povezani z dvema dolgovoma v višinah 2000.00 in 2500.00 EUR, ki jih je prevzel za osebne namene in sicer za zdravniško operacijo njegove mame. Nobene listine v potrditev tega ni predložil niti ni konkretneje navajal, kako je prišlo do zatrjevanih groženj, kje, kako pogosto naj bi mu grozili, po čem sklepa, da bi lahko upnika bila korupcijsko povezana s policijo, tako da ni videti nobenega razloga, da bi tožena stranka morala kar koli preverjati po uradni dolžnosti in bolj natančno. Tožnikov opis dogodkov kaže, da relevantne okoliščine nimajo nobene zveze z razlogi za preganjanje (27. člen ZMZ-1) oziroma da ni izkazana resna škoda v smislu intenzivnosti (28. člen ZMZ-1 v povezavi s 26. členom ZMZ-1), kakor tudi ni prepričljivo argumentirana nezmožnost zagotavljanja zaščite v izvorni državi (25. člen ZMZ-1).

21. Da bi tožena stranka kršila katero koli obveznost informiranja tožnika v okvirih določb 5., 6. in 7. člena ZMZ-1 oziroma vodenja postopka iz 6., 8., 12., 15. in 16. člena Procesne direktive 2013/33/EU ter 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pa iz podatkov v spisu ni razvidno niti tega tožeča stranka ne konkretizira na način, da bi sodišče to lahko natančneje preverilo.

22. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, da ga sodišče zasliši, vendar je med strankama primarno sporna le razlaga materialnega prava, zaradi česar je sodišče lahko odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 in drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Tožnik je bil v zadostni meri zaslišan že v upravnem postopku, zato se je sodišče pri odločitvi, da v zadevi razsodi brez glavne obravnave oprlo tudi na interpretacijo Sodišča EU o tem, kdaj je ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito potrebno v sodnem postopku. V konkretni zadevi je v skladu z neposrednim učinkom določbe 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU v zvezi s sodno prakso Sodišča EU zadoščal vpogled v spis.3 Pri tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis ustne (glavne) obravnave.4 1 F.G v. Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 2 Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117; B, C-233/19, odst. 63-66. 3 Glej: C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82. 4 Sodba Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13, 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.