Jedro

V primeru prenehanja delovnega razmerja po sklepu stečajnega upravitelja (v stečajnem postopku) pravica do odpravnine nastane šele po začetku stečajnega postopka in se šteje kot izdatek, nastal zaradi stečajnega postopka. Enako kot za stroške stečajnega postopka zato ne velja obveznost prijave terjatve v stečajno maso.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I/1 v zvezi s točko II/1 in točko I/2 tako, da se v celoti glasi: „1. Tožena stranka A. d.o.o. v stečaju je dolžna plačati že zapadlo odpravnino za tožnice in v višini, kot sledi: - A.B. 4.457,07 EUR - A.C 5.390,58 EUR - A.D. 5.237,18 EUR - A.E. 3.637,97 EUR - A.F. 3.748,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datuma zapadlosti v plačilo, ki je 8. 8. 2008 do plačila, v roku 8 dni.

2. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 270,84 EUR, vse v roku 8 dni na TRR pooblaščenke št.... pri ... d.d., Ljubljana.“ Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati že zapadlo odpravnino za tožnice v višini razvidnimi iz I/1. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnicam povrniti stroške postopka v višini 67,58 EUR, vse v roku 8 dni na TRR pooblaščenke (I/2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožečih strank, da jim je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od datuma zapadlosti v plačilo, to je 8. 8. 2008 do plačila A.B. od zneska 4.457,07 EUR, A.C. od zneska 5.390,58 EUR, A.D. od zneska 5.237,18 EUR, A.E. od zneska 3.637,97 EUR in A.F. od zneska 3.748,56 EUR (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeče stranke se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pravico do izplačila zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 8. 8. 2008 dalje do plačila in to od dosojenih zneskov pripadajoče razlike v odpravninah. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 347. člena OZ, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve bodisi, da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za takšne občasne terjatve, iz katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Pravilni pravni temelj za odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka je podan v 206. členu ZDR, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Sodišče bi moralo upoštevati naravo zastaralnega roka ter dejstvo, da kadar del obresti zastara, to ne pomeni, da v času, ki ga zastaranje ne zajema, obresti ne tečejo več. Ker je tožena stranka že tekom postopka ugovarjala, da tožnicam ne pripadajo zakonske zamudne obresti od datuma prenehanja delovnega razmerja, so tožnice svoj tožbeni zahtevek ob dejstvu, da glavnica ni bila plačana, spremenile tako, da so začetek teka zakonskih zamudnih obresti skrčile. Upoštevaje triletni zastaralni rok bi zastarale lahko le obresti, ki so nastale pred 8. 8. 2008, od tega dne dalje pa bi moralo sodišče prve stopnje vtoževane zakonske zamudne obresti priznati v celoti. Ker je sodišče napačno odločilo o pripadajočih zakonskih zamudnih obrestih, je v posledici tega napačno odločilo o stroških postopka glede na uspeh v pravdi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka, zaradi bistvene kršitve določb ZPP in ZDSS, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbo tožečih strank zavrže oziroma podrejeno, tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba primarno meni, da bi moralo sodišče tožbo tožečih strank kot prepozno zavreči, ker so njihove terjatve prenehale obstajati, saj jih tožnice v prekluzivnem roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku niso prijavile. Za postopke, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, se po 1. 10. 2008 uporabljajo določbe glede prijave in preizkusa terjatev samo, če do 1. 10. 2008 še ni bil izveden prvi narok za preizkus terjatev. V primeru tožene stranke je bil prvi narok za preizkus terjatev opravljen dne 13. 11. 2006, kar pomeni, da se v predmetnem postopku glede preizkusa terjatev uporablja ZPPSL. Oklic začetku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije dne 18. 8. 2006, dvomesečni rok je potekel 18. 10. 2006. O pravočasnosti in utemeljenosti prijave terjatev tožnic je v stečajnem postopku odločilo tudi že Okrožno sodišče v Murski Soboti. Prijave terjatev je zavrglo, sklepi o zavrženju pa so bili potrjeni tudi s strani Višjega sodišča v Mariboru. S tem, ko je sodišče štelo, da je uveljavljanje terjatve pravočasno in je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Kršilo ga je s tem, ko je tožnicam odmerilo odpravnino na podlagi določb Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, in ne na podlagi zakona, kar bi bilo pravilno. Meni, da navedena kolektivna pogodba tožene stranke ne zavezuje, prav tako ni zavezovala delodajalca prenosnika, to je družbo B. d.d. in bi bile tožnice kvečjemu upravičene do odpravnin v skladu z določbo 109. člena ZDR. Tudi v kolikor bi toženo stranko zavezovala zgoraj navedena kolektivna pogodba, pritožba meni, da bi to pravno podlago lahko uporabili kvečjemu za odmero odpravnin tožnicam za leta delovne dobe pri toženi stranki, ne pa tudi za leta delovne dobe pri B. d.d.. Pritožba pa se strinja z odločitvijo sodišča v delu, ko je odločilo, da je zahtevek tožnic po plačilu zamudnih obrestmi neutemeljen, ker je ta del tožbenega zahtevka v celoti zastaral. Pritožuje se tudi v delu odločitve o povračilu stroškov postopka. O povračilu stroškov je potrebno odločiti na podlagi uspeha v pravdi, na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožnice so svoj tožbeni zahtevek znižale po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, zato bi moralo sodišče uspeh strank ugotavljati upoštevaje tožbeni zahtevek v znesku 37.452,00 EUR in dosojeni znesek 22.471,36 EUR. Uspeh tožnic znaša tako 60 %, uspeh tožene stranke pa 40 %. Sodišče je tožnicam priznalo stroške v znesku 270,84 EUR, upoštevaje 60 % uspeh v pravdi bi tožečim strankam pripadalo le 162,50 EUR. Upoštevaje 40 % uspeh v pravdi bi toženi stranki moralo priznati 740,35 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa bi morale tožnice toženi stranki plačati stroške v znesku 577,85 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnic predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da so tožnice tožbo vložile po izteku triletnega zastaralnega roka, zato je tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti v celoti zastaral. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnice v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v izpodbijanem delu in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stališče, da so tožnice za čas, ko so bile zaposlene v B.B. d.d., upravičene le do odpravnine ob upoštevanju 109. člena ZDR, je neutemeljeno. Sklicujejo se na ustaljeno sodno prakso, po kateri ob načelu enakega obravnavanja dosežene delovne dobe pri prenosniku in prevzemniku šteje enako kot, da delavec ni spremenil zaposlitve.

Pritožba tožečih strank je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožečih strank: Z izpodbijanim zavrnilnim delom je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim so tožeče stranke zahtevale plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane razlike v odpravnini od 8. 8. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da terjatve iz naslova obresti v skladu s 1. odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) zastarajo v treh letih. Navedeno je sicer res, vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da so tožeče stranke v pripravljalni vlogi glede na ugovor tožene stranke o zastaranju obrestnega zahtevka modificirale tožbeni zahtevek, s katerim so zahtevale plačilo obresti od 8. 8. 2008 dalje. Tožeče stranke bi bile upravičene do zakonskih zamudnih obresti od prenehanja delovnega razmerja oziroma zaradi ugovora zastaranja obresti najmanj za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Tožeče stranke so vložile tožbo 8. 8. 2011, zato so glede na ugovor zastaranja in ob upoštevanju 347. člena OZ upravičene do zakonskih zamudnih obresti od 8. 8. 2008 dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožečim strankam dosodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanih glavnic za čas od 8. 8. 2008 dalje do plačila, tako kot izhaja iz izreka.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka tožečim strankam prisodilo razliko v odpravnini, upoštevaje celotno delovno dobo tožečih strank ob prenehanju delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo kot prepozno zavreči, ker tožeče stranke terjatve niso prijavile v prekluzivnem roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku. V konkretnem primeru se je začel stečajni postopek po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji), zato se mora v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji) tudi zaključiti po določilih ZPPSL. V primeru začetka stečaja pravica do izplačila odpravnine šele nastane. Izdatkov iz naslova odpravnin kot izdatke, ki nastanejo zaradi stečajnega postopka, je treba šteti med stroške stečajnega postopka, za katerega ne velja dolžnost prijave terjatve po 137. členu ZPPSL. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi bile tožeče stranke kvečjemu upravičene do odpravnin v skladu z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po določbi 8. člena pogodbe o prevzemu delavcev se delovna doba prevzetih delavcev kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo pri odmeri odpravnine (razlike) delovno dobo pri delodajalcu prenosniku. Toženo stranko je vezala Kolektivna pogodba za gostinstvo in turizem, ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnicam (Ur. l. RS, št. 83/97 in naslednji), zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 5. odstavka 24. člena kolektivne pogodbe uporabilo podlago za odmero višine odpravnine.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožečim strankam dosodilo še razliko med že prejeto odpravnino in odpravnino za celotno delovno dobo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških postopka. Ker so tožeče stranke v sporu uspele v celoti, jim je tožena stranka dolžna po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Ob upoštevanju prijavljenih stroškov je pritožbeno sodišče tožečim strankam priznalo stroške v višini prevoza v višini 270,84 EUR.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).