Jedro

V pravdnem postopku mora biti stranki zagotovljena možnost, da brani svoje pravice in interese, njej pa je prepuščena odločitev, ali bo pravico izkoristila.

Ohlapno določeni stiki so možni v primeru, ko sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja. Sicer morajo biti stiki določeni natančno in jasno tako, da jih je mogoče izvrševati.

Na tožnico odpade večji delež preživninske obveznosti, saj so njene preživninske zmožnosti bistveno večje od preživninskih zmožnosti toženca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v IV. točki izreka spremeni tako, da se mesečna preživninska obveznost toženca zniža tako, da je toženec za vsako hčerko dolžan plačevati mesečno preživnino od 5. 12. 2011 do 21. 12. 2012 v višini 150,00 EUR, od 22. 12. 2012 dalje pa v višini 200,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Odločilo je, da se mladoletni hčerki K. in N. M. dodelita v varstvo in vzgojo tožnici (II. točka izreka). Stike med tožencem in hčerkama je določilo tako, da potekajo en popoldan v tednu med 16.00 in 19.00 uro, najmanj dva vikenda v mesecu od sobote od 9.00 do 19.00 ure ter praznike in počitnice izmenično, vse po dogovoru med staršema ter ob upoštevanju želja in obveznosti mladoletnih hčera (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora za vsako hčerko plačevati preživnino za čas od 5. 12. 2011 do 21. 12. 2012 v višini 188,00 EUR mesečno, od 22. 12. 2012 dalje pa v višini 250,00 EUR mesečno (IV. točka izreka). V presežku je preživninski zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2.Toženec se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravi, da je očitek sodišča, da v postopku ni konstruktivno sodeloval, brez podlage v sodnem spisu. Sodišče mu je pošto pošiljalo na napačen službeni naslov, ki ga je podala tožnica. Sodišče bi se moralo na primeren način prepričati, kam mu vročati sodna pisanja. V postopku ni bil opravljen svetovalni razgovor, zato je podana kršitev zakona. Sodišče ni upoštevalo njegovih zahtev, da se opravi in zaključi svetovalni razgovor, temveč je nadaljevalo z glavno obravnavno. Zaradi pomislekov v strokovnost strokovnega delavca je zahteval drugo osebo, ki bi vodila svetovalni razgovor, vendar do tega ni prišlo. Meni, da bi ga moralo sodišče v postopku zaslišati. Čeprav je pravočasno opravičil svoj izostanek in predlagal preložitev naroka, sodišče naroka ni preložilo in ga o tem ni obvestilo. S tem mu je bila odvzeta pravica do izvedbe dokaza, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da s tožnico še živita v skupnem gospodinjstvu, je odločitev glede varstva in vzgoje otrok, stikih ter preživnini, preuranjena. Sodišču očita, da je nekritično sledilo predlogu tožnice in mnenju CSD, ne da bi presojalo interese in koristi otrok. Sodišče ni preučevalo možnosti, da se hčerki zaupata očetu in to kljub obvestilu toženca, da tožnica tožencu in njegovim staršem grozi s smrtjo, da si je dvakrat poskušala prerezati žile in da tožencu preprečuje komunikacijo s starejšo hčerko. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca psihiatra, ki bi ocenil, ali je tožnica sploh primerna za varstvo in vzgojo otrok. Angažirati bi moralo tudi izvedenca pedopsihiatra, ki bi opravil razgovor s hčerkama, saj CSD za to ni usposobljen. Izvedenec bi podal tudi oceno o tem, ali sta hčerki sposobni razumeti pomen in posledice odločitve sodišča, saj sodišče za to ni strokovno usposobljeno. Opozarja, da je bil razgovor s hčerkama na CSD opravljen kljub njegovemu izrecnemu nasprotovanju in da sta bili hčerki prisiljeni, da izrazita svoje želje. Ker je napačna odločitev glede dodelitve otrok, je napačna tudi odločitev o stikih in preživnini. Stiki so določeni premalo določno, kar otrokoma ni v korist. Sodišče samo ugotavlja, da stranki nista sposobni komunicirati med seboj, zato ni jasno, kako bo med njima prišlo do dogovora. Pritožuje se tudi zoper odločitev o preživnini, ki je po njegovem mnenju absolutno pretirana. Meni, da so potrebe hčerk ocenjene previsoko. Sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov mobitela in dopusta, stroški za prehrano, gospodinjske pripomočke in za dopust pa so pretirani. V sodbi ni upoštevano, da je tožnica prejemala otroški dodatek v višini 47,00 EUR. Prav tako ni upoštevano, da je njegov dohodek nižji od dohodka tožnice. Sodišče je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upoštevalo kreditne obveznosti strank, pri čemer odstopa od sodne prakse ni obrazložilo. V dokaz predlaga svoje zaslišanje, postavitev izvedenca psihiatra in pedopsihiatra, račune, pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o stanovanjskem kreditu.

3.Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V pravdnem postopku mora biti stranki zagotovljena možnost, da brani svoje pravice in interese, njej pa je prepuščena odločitev, ali bo pravico izkoristila (5. člen ZPP(1)). Toženec je imel v postopku vse možnosti, da učinkovito brani svoje pravice. Sodišče je postopek vodilo procesno pravilno s spoštovanjem pravice strank do kontradiktornega obravnavanja. Če se je toženec odločil, da v postopku ne bo aktivno sodeloval (kar je izkazano s podatki v spisu), mora posledice svoje neaktivnosti trpeti sam.

6.Pritožbene navedbe, ki merijo na kršitev pravice do izjave, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pošta, ki je bila tožencu vročana na naslovu delodajalca, tožencu tudi vročena (list. št. 59, 63, 131). Sicer pa toženec v pritožbi niti ne trdi, da mu pošta ne bi bila vročena. Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da sta si sodišče in center za socialno delo vseskozi prizadevala, da se med pravdnima strankama opravi svetovalni razgovor in vzpostavi konstruktiven dialog. Toženec je sodelovanje odklanjal, zato svetovalnega razgovora tudi po večih poskusih ni bilo mogoče zaključiti. Sodišče je ugodilo toženčevi zahtevi, da se za svetovalni razgovor določi drugega strokovnega delavca, a je toženec sodelovanje zopet odklonil. Vztrajanje pri vnovičnih poskusih bi bilo nesmiselno in zaradi podaljševanja postopka z vidika varstva koristi otrok nedopustno. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožencu ni bila kršena pravica do izvedbe dokazov. Sodišče lahko opusti izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, če se stranka iz neupravičenih razlogov ne odzove na vabilo za zaslišanje (drugi odstavek 258. člena ZPP). Razlog, ki ga je toženec navedel za izostanek z naroka, na katerem bi moral biti zaslišan (podelitev jubilejne nagrade za večletno delo), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni opravičljiv. Zato sodišče prve stopnje naroka ni bilo dolžno preložiti (115. člen ZPP). V obravnavani zadevi je postopek tekel že več kot eno leto, kar gre v veliki meri pripisati neaktivnosti toženca. Zavlačevanje postopka prav gotovo ni v otrokovo korist, ki je glavno vodilo sodišču pri vodenju postopka in odločanju v sporih v zvezi z otroki. Tožencu je bila v tej pravdi dana možnost obravnavanja, zato je očitek bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, zato je bilo dolžno odločiti tudi o tem, kdo bo po razvezi zakonske zveze skrbel za otroka, kako bo z njunim preživljanjem in z vzdrževanjem stikov (prvi odstavek 78. člena ZZZDR (2)). Pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča o preuranjena, torej niso utemeljene.

8.Preden sodišče odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra za socialno delo, upošteva pa tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (drugi odstavek 78. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dodelitvi otrok ustrezno upoštevalo vse navedene pravno relevantne okoliščine. Odločitev sodišča temelji na mnenju centra za socialno delo, izraženi želji otrok, zaslišanju tožnice in sicerjšnjem zaznavanju sodišča. Center za socialno delo je ocenil, da je deklicama v korist, da se zaupata v varstvo in vzgojo tožnici. Željo, da ostaneta pri materi, sta izrazili tudi deklici sami. Tožnica je izpovedala, da že dve leti popolnoma sama skrbi za hčerki in da se toženec z njima ne ukvarja. Toženec pa, kot je ugotovilo sodišče, tudi v tem postopku ni izrazil resničnega interesa in pripravljenosti sodelovati pri nadaljnji vzgoji in razvoju hčerk. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča, da se hčerki zaupata v varstvo in vzgojo tožnici, hčerkama nedvomno v največjo korist. Sodišče prve stopnje se je lahko na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin z zanesljivostjo prepričalo o primernosti tožnice za varstvo in vzgojo otrok, zato za pritegnitev izvedenca psihiatra ni bilo potrebe. Toženec pa s svojimi navedbami (o tožničinih grožnjah in podobno), ki niso z ničemer podkrepljene, v primernost tožnice ni vnesel nobenega dvoma. Odločitev, da se deklici zaupata v varstvo in vzgojo tožnici, je torej glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva materialnopravno pravilna. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in sodbo v II. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

9.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je mladoletnima hčerkama dalo možnost, da izrazita svoje mnenje o tem, kateri od staršev naj bi skrbel zanju in kakšne stike bi želele imeti z drugim od staršev. Takšno ravnanje sodišču nalaga zakon, četudi starša temu nasprotujeta (410. člen ZPP in drugi odstavek 78. člena ZZZDR). Pritožbene navedbe, da bi bile hčerke prisiljene v podajo svojega mnenja, nimajo podlage v sodnem spisu. Nasprotno, iz spisa izhaja, da sta bili hčerki obveščeni o uvedenem postopku in njuni pravici (in ne dolžnosti), da izrazita svoje mnenje (list. št. 109). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče angažirati sodnega izvedenca pedopsihiatra. Neformalen razgovor z otrokom lahko sodišče opravi samo ali preko centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca (410. člen ZPP). Ob neformalnem razgovoru sta bili hčerki stari 12 oziroma 14 let, torej dovolj sposobni razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve. Presoja njune osebnostne zrelosti in razumnosti po izvedencu bi bila torej odveč.

10.Pritožnik utemeljeno opozarja, da stiki, kot jih je določilo sodišče, niso dovolj natančno opredeljeni. Sodišče mora stike določiti natančno in jasno tako, da jih je mogoče izvrševati. Način izvrševanja stikov pa mora biti tak, da ustreza načinu življenja staršev in otrok. Staršema mora biti jasno, na kakšen način se stiki izvajajo (kdaj, kje, kolikokrat in za koliko časa) tako, da o tem vprašanju med njima ne more biti več spora in dvoma. Ohlapno določeni stiki so sicer možni v primeru, ko sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe pravdni stranki že dve leti ne komunicirata, zato se poraja dvom, ali bosta zmožna doseči dogovor glede izvrševanja stikov. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), zato da pravdni stranki lahko predstavita svoje argumente in odprto razpravljata o možnostih, ki bi v največji možni meri zagotovile koristi otrok.

11.Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečni stroški za preživljanje vsake od hčera okoli 500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je ugotovljeni znesek življenjskih stroškov realen in primerljiv s povprečnimi stroški otrok podobne starosti, ustreza pa tudi materialnim zmožnostim pravdnih strank. Sodišče je kot potreben strošek upravičeno upoštevalo tudi stroške mobitela in žepnino (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Preživninske zmožnosti pravdnih strank so tolikšne, da zadoščajo tudi za kritje navedenih stroškov, ki so ocenjeni v povsem realni višini (15 EUR za mobitel in 20 EUR za oddih). Ustrezno so ocenjeni tudi stroški za prehrano in gospodinjske pripomočke (130,00 EUR) ter oddih (30,00 EUR). Za vse navedeno je imelo sodišče zadostno oporo v izpovedbi tožnice, listinskih dokazih in splošno znanih dejstvih. Sicer pa toženec tem stroškom pred sodiščem prve stopnje niti ni oporekal. Preživninskih potreb otrok ni mogoče presojati zgolj matematično, po posameznih postavkah, kot to želi uveljaviti pritožba. Potrebno jih je presojati celovito, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot so starost otrok, splošno znana dejstva, dnevno variranje potreb otrok, kar vse je bilo upoštevano v okviru odločanja.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje denarno ovrednotene potrebe otrok zmanjšalo za znesek, ki ga je tožnica prejemala iz naslova otroškega dodatka (47,00 EUR za čas od vložitve tožbe do maja 2012). Pritožbeni očitek, da ti prejemki niso upoštevani, torej ni utemeljen.

13.Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče z odločitvijo, da stranki krijeta enak delež dekličinih potreb, napačno razporedilo preživninsko breme med strankama. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je znašala mesečna neto plača tožnice do novembra 2012 okoli 2.000,00 EUR, od novembra 2012 dalje pa okoli 1.700,00 EUR. Mesečna neto plača toženca pa znaša okoli 1.280,00 EUR. Breme varstva in vzgoje obeh hčera je v celoti na tožnici. Pritožba tudi pravilno opozarja, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi kreditnimi obveznostmi, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje je zato v okviru preizkusa izpodbijane odločitve ob upoštevanju preživninskih zmožnosti staršev, ob upoštevanju potreb otrok in bremena varstva in vzgoje, z odštetim otroškim dodatkom presodilo, da znaša pravična obremenitev toženca 40% ocenjenih potreb. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu delno ugodilo in sodbo v IV. točki izreka ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP).

14.Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba v ostalem zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi (353. člen ZPP).

15.Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar pa je glede na okoliščine primera in naravo postopka sodišče v skladu s prostim preudarkom odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). Z odločitvijo v predmetnem postopku se zagotavljajo predvsem koristi otrok, ki jih uveljavljata oba starša, zato uspeh strank v postopku ni relevantni kriterij za odmero stroškov.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 in nasl.)