Jedro

Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. V skladu z določbo 25. člena URS je pravica do pritožbe ustavna pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Pritrditev drugačnemu stališču bi pomenila, da bi pravdni stranki (pravni pouk o pravici do pritožbe veže obe stranki postopka) bili prikrajšani v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva, če bi vložili pritožbo po preteku zakonskega roka, vendar še vedno v okviru roka, podeljenega - sicer v nasprotju z zakonom - s pravnim poukom. Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih, ustavnih pravic, zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožniku plačati 8.316,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.8.1993 do plačila ter znesek 33.346,32 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.9.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (vključno s podrejenim) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženih strank zavrglo z obrazložitvijo, da sta zamudili 8-dnevni pritožbeni rok iz določbe 3. odstavka 458. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku - 1999). Ker gre za zakonski, prekluzivni rok, je bil zamujen ne glede na to, da je v sodbi sodišča prve stopnje vsebovan pravni pouk o možnosti pritožbe v 15-ih dneh, pritožba pa je zadnji dan tega pritožbenega roka bila vložena.

Državno tožilstvo RS je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno naj bi bil uporabljen 3. odstavek 458. člena ZPP, 1. in 6. odstavek 324. člena ZPP pa ni bil uporabljen, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Predlaga ugoditev zahtevi z razveljavitvijo sklepa sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo odločanje. Obstoja pravna praznina glede odgovora na vprašanje, kaj se zgodi v primeru, kadar sodišče podeli stranki napačni pravni pouk. Po določbi 25. člena Ustave RS je pravica do pritožbe ustavna pravica. Z napačnim pravnim poukom bi strankam bila odvzeta ta pravica, če bi sodišče upoštevalo krajši - zakonski pritožbeni rok. Sodišče druge stopnje bi moralo šteti, da je pritožba, ki je vložena v skladu z nepravilnim pravnim poukom in v roku, ki je določen v tem pravnem pouku, pravočasna, čeprav je zakonski rok za pritožbo krajši. Napačni pravni pouk stranki ne more odvzeti pravice do pravnega sredstva, ki je ena izmed temeljnih človekovih pravic. V nasprotju s podatki spisa je tudi ugotovitev, da sta bili pravdni stranki na zadnji narok za glavno obravnavo pravilno povabljeni z vabilom v sporih majhne vrednosti. Sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče SRS sprejelo v svojem pravnem mnenju na občni seji dne 21.6.1979 in ki razlogom, sprejetim v sklepu sodišča druge stopnje nasprotuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre zaradi višine vtoževane terjatve za postopek v sporih majhne vrednosti (30. poglavje ZPP). Po določbi 457. člena ZPP se v postopku v sporih majhne vrednosti sodba razglasi takoj po koncu glavne obravnave, ob razlaglasitvi sodbe pa mora sodišče navzoče stranke poučiti, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP). Iz podatkov spisa sledi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedeno zakonsko določbo. Zahteva za varstvo zakonitosti v tej smeri nepravilno vodenost postopka utemeljeno opredeljuje tudi z nepravilnim vabilom na zadnjo glavno obravnavo dne 11.1.2002. Zaradi kršitve določbe 2. odstavka 457. člena ZPP je sodba sodišča prve stopnje morala vsebovati pravni pouk o pravici do pritožbe, vendar v skladu z določbo 5. odstavka 458. člena ZPP, torej z navedbo 8-dnevnega pritožbenega roka. Ta rok je zakonski in prekluziven.

Sodišče druge stopnje je zato ugotovilo, da "zamuda tega roka privede do izgube pravice naknadno opraviti procesno dejanje, ki je bilo zamujeno", čeprav je v pravnem pouku naveden daljši, 15-dnevni pritožbeni rok. Vendar pa napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. V skladu z določbo 25. člena Ustave RS je pravica do pritožbe ustavna pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Pritrditev stališču sodišča druge stopnje bi pomenila, da bi pravdni stranki (pravni pouk o pravici do pritožbe veže obe stranki postopka) bili prikrajšani v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva, če bi vložili pritožbo po preteku zakonskega roka, vendar še vedno v okviru roka, podeljenega - sicer v nasprotju z zakonom - s pravnim poukom. Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih, ustavnih pravic, zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima torej prav, ko poleg bistvenih kršitev določb pravdnega postopka relativne narave (1. odstavek 339. člena v zvezi s 3. odstavkom 458. člena ter 1. in 6. odstavkom 324. člena ZPP) uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice do pritožbe v skladu z določbo 25. člena Ustave RS. Utemeljeni zahtevi je bilo zato treba ugoditi, to pa ima za posledico razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje (2. odstavek 391. člena v zvezi z 2. odstavkom 380. člena ZPP) ter vrnitev zadeve temu sodišču, ki bo moralo o pritožbi toženih strank meritorno odločiti.