Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - prvi tožnik sodi v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša prvega tožnika je od ceste oddaljena 8 metrov. V relevantnem obdobju (57 mesecev) je bil eno leto brezposeln in se je pretežno zadrževal doma, tri leta in devet mesecev pa je bil zaposlen in zaradi službenih obveznosti delno odsoten.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora prvemu tožniku v 15 dneh plačati 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2007 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 2.810,04 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v sodbi sodišča prve stopnje.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi tožnik mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 46,82 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora prvemu tožniku v 15 dneh povrniti 88,64 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine prvemu tožniku v višini 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2007 dalje do plačila in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.(1)

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zamudnih obrestih za čas od 17. 1. 2007 do 1. 7. 2008 (ko je prvi tožnik zvišal tožbeni zahtevek) spremenilo tako, da je tožena stranka prvemu tožniku (za ta čas) dolžna plačati obresti od 5.842,10 EUR, ter se tožbeni zahtevek glede obresti od višje glavnice v tem obdobju zavrne. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 209/2010 z dne 26. 5. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine za prvega tožnika.

Navedbe revidentke

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvega tožnika za 3.300,00 EUR nižja odškodnina od prisojene. Na podlagi enake dejanske in pravne podlage je pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka trdi, da je presoja sodišča o obsegu potrebnih stroškov napačna.

Odgovor nasprotne stranke

5. Prvi tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam tožene stranke in opozarja na konkretne okoliščine primera. Prilaga sodbe Višjega sodišča v Mariboru in meni, da gre za podobne zadeve s primerljivo prisojenimi odškodninami. V ostalem soglaša z razlogi nižjih sodišč in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Revizijski preizkus izpodbijane sodbe je zato omejen le na presojo dela, v katerem je bila revizija dovoljena. Ker revizija glede odločitve o stroških pravdnega postopka ni bila dovoljena, so revizijske navedbe v tej smeri neupoštevne.

8. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke so ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnika, ki živi ob regionalni cesti G1-3/315 Maribor – Gornja Radgona, zaradi katerega je v obdobju 57 mesecev, tj. od začetka februarja 2004 do konca oktobra 2008 trpel psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(2) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki ustreza razmerju med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem merilom je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilno težo imata ugotovitvi o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine. Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti taki metodi v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Prvič, intenzivnost imisij se je tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 - 2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan – večer - noč in nočnega hrupa, v letih 2006 - 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je bil vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost problematike pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega je primerna odškodnina prvemu tožniku, ki sodi v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, znesek 5.500,00 EUR, tj. približno pet in pol povprečnih neto plač.(4) Hiša prvega tožnika je od ceste oddaljena 8 metrov. V relevantnem obdobju (57 mesecev) je bil eno leto brezposeln in se je pretežno zadrževal doma, tri leta in devet mesecev pa je bil zaposlen in zaradi službenih obveznosti delno odsoten.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je prvemu tožniku prisojeni znesek odškodnine zmanjšalo na 5.500,00 EUR in v presežku do zahtevanih 6.800,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta sprememba je zahtevala spremembo zneska, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 380. člena ZPP), medtem ko je spremenjen uspeh pravdnih strank v tej pravdi narekoval spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje.

15. Ker je prvi tožnik prvotno zahteval odškodnino v višini 5.842,10 EUR, sprememba tožbe, s katero je zvišal zahtevek na 6.800,00 EUR, pa je bila dovoljena šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je glede na prisojeni znesek odškodnine treba šteti, da v postopku na prvi stopnji z zahtevkom ni uspel le v neznatnem delu. Sprememba pravnomočne sodbe tako ni narekovala spremembe odločitve o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Upoštevaje 20 % uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (prvemu tožniku je bilo na prvi stopnji prisojeno 6.800,00 EUR, tožena stranka pa je s pritožbo uspela prisojeni znesek zmanjšati na 5.500,00 EUR) ji je prvi tožnik dolžan povrniti tolikšen delež potrebnih stroškov tega postopka. Strošek za sestavo pritožbe in materialne stroške znaša skupno 234,10 EUR. Prvi tožnik je torej dolžan toženi stranki povrniti 46,82 EUR.

17. Upoštevaje 39 % uspeh tožene stranke v revizijskem postopku (tožena stranka je v reviziji zahtevala znižanje prisojene odškodnine prvega tožnika za 3.300,00 EUR, uspela pa je z znižanjem v višini 1.300,00 EUR), ji je prvi tožnik dolžan povrniti tolikšen del njenih stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo revizije, tožena stranka pa je prvemu tožniku dolžna povrniti 61 % stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na revizijo. Stroški tožene stranke znašajo skupno 210,69 EUR (upoštevaje uspeh 82,16 EUR), stroški prvega tožnika pa 280,00 EUR (upoštevaje uspeh 170,80 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna prvemu tožniku povrniti 88,64 EUR stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): V uvodu odločb nižjih sodišč je napačno navedeno, da v pravdi na strani tožeče stranke nastopajo trije tožniki, saj je tožena stranka z drugo in tretjo tožnico sklenila sodno poravnavo in zato tožbena zahtevka obeh tožnic nista bila predmet presoje. Prvostopenjsko sodišče je, upoštevaje sodno poravnavo, v sodbi sicer odločilo o stroških tožeče stranke (vseh treh tožnikov), vendar revizijsko sodišče pravilnosti te odločitve ni presojalo in vanjo ni posegalo ter jo je zato v izreku revizijske odločbe povzelo v nespremenjeni obliki. Revizijsko sodišče je zaradi preglednosti zadeve v uvodu revizijske odločbe na strani tožeče stranke vseeno navedlo vse tri (prvotne) tožnike, nato pa je v delu izreka, s katerim je poseglo v sodbi nižjih sodišč, in obrazložitvi svoje odločbe upoštevalo, da na strani tožeče stranke pravzaprav nastopa le prvi tožnik. Tožečo stranko je, kjer je bilo zaradi jasnosti zadeve to potrebno, naslovilo „prvi tožnik“.

Op. št. (2): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (4): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.