Jedro

Toženi stranki se zato, ker je v že obstoječi podporni zid na nedopusten in protipraven način posegla tako, da ga je spodkopala, nalaga le to, da temu že obstoječemu zidu zgradi oporo, ki je zid, kot sta ugotovili nižji sodišči, več nima. Toženi stranki se zato ne nalaga "črna gradnja" novega zidu, ampak le sanacija že obstoječega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora zgraditi oporni zid po celi dolžini podpornega zidu, ki ga je zgradila tožnica med parcelama pravdnih strank št. 1681/4 in 1681/12 k.o. ... in sicer na tak način, da bo preprečil nadaljnje preperevanje flišne zemljine pod temeljem obstoječega zidu, po predhodno izdelanem načrtu in ob predpostavki, da je obstoječi podpirni zid visok 2,70 m. Kar je zahtevala tožeča stranka več je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 83.176 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S tem, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je potrebno zgraditi oporni zid ob predpostavki, da znaša višina obstoječega podpornega zidu 2,70 m, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sicer pa je izrek sodbe nedoločen, nedoločen pa je bil tudi tožbeni zahtevek. V razveljavitvenih sklepih je pritožbeno sodišče tekom postopka večkrat zavzelo stališče, da je višina zidu odločilnega pomena. Zlasti je pomembna za stabilnost zidu. Bilo je tudi mnenja, da je tožbeni zahtevek premalo določen. Ob zadnjem sojenju pa je iz povsem nerazumljivih razlogov to stališče spremenilo. Ker tožbeni zahtevek tekom postopka ni bil popravljen, je še vedno nedoločen in nerazumljiv. Tak je zato tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi nedoločenega in nerazumljivega izreka je tudi z vidika materialnega prava odločitev sodišča napačna. Nepravilna materialna odločitev pa je imela za posledico, da je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba pomeni legalizacijo črne gradnje. Za poseg, kakršen se toženi stranki nalaga, bi moralo biti izdano lokacijsko in gradbeno dovoljeje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožeči stranki v letu l992 zavrnjena zahteva za postavitev podpornega zidu. Ker je bilo zavrnjeno osnovno dovoljenje za postavitev zidu, se tudi toženi stranki ne more naložiti, da pod postavljenim podpornim zidom zgradi oporni zid. Stališče, da izdana upravna dovoljenja nimajo nobenega učinka na premoženjskopravna razmerja, ni sprejemljivo. Ker upravni postopki niso zaključeni, je odločitev sodišča preuranjena. Zmoten je tudi zaključek, da predstavlja sedanje stanje podpornega zidu vir nevarnosti. Tekom postopka tudi ni bilo upoštevano, da je bila v zvezi s postavitvijo podpornega zidu vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki se obravnava pod opr. št. V Ips 3/92. Končno sodišči tudi nista upoštevali, da lastnik zemljišča s tožečo stranko v zvezi s postavitvijo podpornega zidu ni sklepal nobenih dogovorov. Stanje, kakršno sedaj v naravi obstaja, je zato izključna posledica ravnanja tožeče stranke same. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovo odločanje. Podrejeno pa naj se reviziji tako ugodi, da se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v celoti stroškovno zavrne. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja da revizija ni dovoljena, saj se z njo izpodbija le v postopku pred nižjima sodiščem ugotovljeno dejansko stanje. Zahtevek je bil postavljen v skladu z izvedeniškim mnenjem. Temu zahtevku pa sodišče ni niti v celoti ugodilo. Trditve, da je podporni zid postavljen brez gradbenega dovoljenja in proti volji tožene stranke pa niso resnične. Reviziji naj se zato ne ugodi.

Revizija ni utemeljena.

Šele v reviziji je tožena stranka prvič postavila trditev, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. V tem delu zato revizija ni dovoljena, saj je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna le, če je ta kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 385. člena ZPP). Sicer pa ta kršitev tudi ni bila storjena, kar je razvidno tako iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi iz razlogov. Sodišče prve stopnje je v resnici tožeči stranki prisodilo manj, kot pa je s tožbenim zahtevkom zahtevala.

Zakaj niti tožbeni zahtevek, niti izrek sodbe sodišča prve stopnje nista nedoločena, nerazumljiva in neizvršljiva, je toženi stranki obširno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Razlogi, ki jih je navedlo so tudi po mnenju revizijskega sodišča v celoti sprejemljivi. Revizijsko sodišče k tem razlogom dodaja le to, da je bilo tekom celotnega postopka med pravdnima strankama sporno samo to, ali je tožena stranka dolžna in če je, na kakšen način, sanirati stanje na že obstoječem podpornem zidu, ki je bil po ugotovitvah nižjih sodišč postavljen v soglasju s toženo stranko in v skladu s pridobljeno gradbeno dokumentacijo. Da gre le za sanacijo že obstoječega podpornega zidu pa je razvidno tudi iz tožbenega zahtevka in izreka sodbe. Toženi stranki se zato, ker je v že obstoječi podporni zid na nedopusten in protipraven način posegla tako, da ga je spodkopala, nalaga le to, da temu že obstoječemu zidu zgradi oporo, ki je zid, kot sta ugotovili nižji sodišči, več nima. Toženi stranki se zato ne nalaga "črna gradnja" novega zidu, ampak le sanacija že obstoječega. Z revizijskimi trditvami, da tožeča stranka za postavitev podpornega zidu ni imela gradbenega dovoljenja in da tožena stranka s postavitvijo zidu ni soglašala, pa tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Tekom postopka pred nižjima sodiščema je bilo tudi ugotovljeno, da obstoječi zid, zaradi ravnanja tožene stranke, predstavlja vir nevarnosti. Tožena stranka tudi še v reviziji to ugotovitev izpodbija, vendar pa tudi ta revizijska zatrjevanja predstavljajo le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar v reviziji, kot je že povedano, ni dovoljeno.

Glede revizijske trditve, da vprašanje, ali je bila gradnja podpornega zidu dovoljena ali ne zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti še ni rešeno, pa revizijsko sodišče le pripominja, da je vrhovno sodišče v zadevi V Ips 3/92, ki jo tožena stranka v reviziji izrečno omenja, že odločilo, strankam postopka pa je bila sodba tudi že vročena. Zato ponavljanje razlogov zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena, v tej revizijski odločbi ni potrebno.

V reviziji uveljavljani razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške, ki so ji zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva nastali trpeti sama, tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.