Jedro

Pomanjkanje atesta samo po sebi ni razlog za izpodbojnost pogodbe, niti za njeno razdrtje. Razveza pogodbe je zadnje sredstvo, ki je kupcu na voljo pri stvarnih napakah kupljene stvari. Če se skrita napaka prodane stvari lahko odpravi, kupec te stvari ne more zahtevati, naj se pogodba razdre, temveč lahko od prodajalca zahteva, naj napako odpravi. Razvezo pogodbe pa lahko doseže le tedaj, ko je poprej dal prodajalcu primeren naknadni rok za pravilno izpolnitev pogodbe (odpravo napake ali izročitev druge stvari). Uveljavljanje zahtevka za razdrtje pogodbe, če gre za popravljivo napako, tako lahko pomeni zlorabo pravic. Šteje se, da je kupec odstopil od jamčevalnega ugovora, če je reklamiral napako, pa na zahtevo prodajalca temu ni prepustil reklamiranega blaga. Pravna oseba ni upravičena do denarne odškodnine za negmotno škodo, ampak ima samo pravico do objave sodbe oziroma česa drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

Izrek

1. Pritožba se delno (kot neutemeljena) zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v 1., 2., 3. in 4. odstavku izreka.

2. Pritožbi se v preostalem delu ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 5. in 6. odstavku izreka ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških (tožeče stranke) se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne zahtevek na razdrtje kupne pogodbe za instrument M. (1. odstavek izreka), da se zavrne zahtevek na razdrtje kupne pogodbe za tastaturo za PC in monitor za PC (2. odstavek izreka), da se zavrne zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 12.270 DEM po tečaju na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1991 dalje ter na plačilo 24.205,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1991 dalje (3. odstavek izreka), da se zavrne zahtevek na izročitev instrumenta M. s strani tožeče stranke (4. odstavek izreka), da se zavrne zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1,245.505,00 (1,045.505,00 + 200.000,00) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1992 dalje (5. odstavek izreka) ter da se zavrne zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (6. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožila tožeča stranka.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Tožeča stranka je svojo pritožbo dopolnila, vendar po preteku pritožbenega roka, zato drugostopno sodišče dopolnitve ni upoštevalo.

Rok za pritožbo je namreč potekel dne 10.9.1993 (petek), dočim je tožeča stranka pritožbo dopolnila šele dne 27.9.1993. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem pa ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena v tistem delu, kjer se nanaša na razdrtje pogodb, vračilo kupnin in izročitev instrumenta (M).

Iz dopolnitve mnenja, ki jo je stalni sodni izvedenec za elektrotehnično stroko J.Ž. podal na naroku z dne 15.6.1993, izhaja, da pri aparatu M. ne gre za aparat komercialne narave, pač pa za izdelek, ki terja profesionalno uporabo (očitno profesionalno znanje osebe, ki z aparatom ravna). Torej gre pri tem aparatu po oceni drugostopnega sodišča za poseben aparat (za kanalne kozmetične terapije in linfne drenaže) za normalno rabo, ne pa za normalen aparat za posebno rabo. Zato gre v posledici pri obravnavani napaki za stvarno napako iz normalne (1. točka 479. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), ne pa iz posebne rabe (2. točka 479. čl. ZOR).

Tožeča stranka je v pritožbi izrazila pomisleke glede nepristranosti omenjenega izvedenca, vendar ti pomisleki niso na mestu, saj gre za zapriseženega sodnega izvedenca, pri čemer pritožbene navedbe o vsebini izjave izvedenca (ob ogledu aparata naj bi namreč dejal, da nastopa v dvojni vlogi: kot izvedenec in kot uslužbenec) predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496.a čl. ZPP. To velja tudi za dokazni predlog tožeče stranke za postavitev drugega izvedenca elektrotehnične stroke. Sicer pa so nejasnosti v njegovem pisnem mnenju z dne 5.2.1993 bile odpravljene s pisno dopolnitvijo mnenja z dne 10.6.1993 in z njegovim neposrednim zaslišanjem na naroku z dne 15.6.1993. Iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 5.2.1993 (5. točka) izhaja, da gre pri obravnavani pomanjkljivosti za tehnično pomanjkljivost aparata, ki se opazi šele čez daljše opazovalno obdobje (pri izpadu električnega omrežja oz. pri napaki pri manipulaciji). Zato gre po oceni drugostopnega sodišča za skrito napako (1. odst. 482. čl. ZOR), za katero tožena stranka kot prodajalec odgovarja (po 1. in 2. odst. 480. čl. ZOR).

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10.11.1992 izhaja, da tožeča stranka zaradi navedene napake ni uveljavljala jamčevanja iz naslova garancije (501. čl. - 507. čl. ZOR), ampak iz naslova splošnega jamčevanja za napake (po 488. čl. ZOR). Pri tem pa pomanjkanje atesta samo po sebi še ni bilo razlog za izpodbojnost pogodbe, niti za njeno razdrtje.

Iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 5.2.1993 (3. točka) in iz njegove pisne dopolnitve z dne 10.6.1993 (I/4. točka) izhaja, da je obravnavano napako bilo možno odpraviti, za kar je bila usposobljena tudi tožena stranka, in sicer v času reklamacije. Iz izpovedi stranke J.J. (sicer direktorja in zakonitega zastopnika tožene stranke) z dne 11.5.1993 pa izhaja, da bi tožena stranka za popravilo potrebovala en teden. Pri tem naj bi šlo za nezahteven in ne drag tehnični poseg z vgraditvijo 5 elektronskih elementov (za varovanje pred samodejnim vklopom aparata po izpadu električnega omrežja). Šlo je torej za odpravljivo napako, saj jo je bilo mogoče odpraviti na običajen način, brez posebnih naporov in po ekonomski ceni.

Ker torej ni šlo za resnejšo in težje popravljivo napako, ki bi ovirala redno rabo aparata, ni bila na mestu zahteva tožeče stranke po razdrtju pogodbe (3. točka 1. odst. 488. čl. ZOR), ampak je bila na mestu zahteva po izpolnitvi pogodbe, tj. po odpravi napake (1. točka 1. odst. 488. čl. ZOR). Tako je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je uveljavljanje razdrtja pogodbe pomenilo zlorabo pravic. Takšno zlorabo bi pomenila že zahteva po zamenjavi proizvoda (torej po izpolnitvi pogodbe), še toliko bolj pa jo je pomenila zahteva po razdrtju pogodbe.

Sicer pa tožeča stranka (kot kupec) toženi stranki (kot prodajalcu) niti ni pustila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe oz. za odpravo napake (1. odst. 490. čl. ZOR). Zato že iz tega razloga ni bila upravičena do razdrtja pogodbe (ki ga je uveljavljala z reklamacijo z dne 19.11.1991 - A 2), saj ne gre za primer iz 2. odst. 490. čl. ZOR ("ko sme kupec razdreti pogodbo, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napaki sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti"). Ker pa tožeča stranka toženi stranki ni prepustila reklamiranega aparata (glej V. točko pripravljalnega spisa tožeče stranke z dne 10.11.1992), bi se celo lahko štelo, da je tožeča stranka odstopila od uveljavljanega jamčevalnega ugovora.

Glede na navedeno se pokaže, da tožeča stranka ni bila upravičena do razdrtja pogodbe, kar je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. V posledici tudi ni upravičena do vrnitve kupnine, niti ni dolžna toženi stranki dati na razpolago in izročiti reklamiranega aparata (3. odst. 132. čl. ZOR).

Pa tudi sicer tožeča stranka ne bi bila upravičena do vrnitve tolarske protivrednosti 12.270 DEM, ampak le do vrnitve tistega zneska v tolarjih, ki ga je kot kupnino plačala kot tolarsko protivrednost 12.270 DEM (seveda z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila - 5. odst. 132. čl. ZOR). Sam zahtevek, ki ga je v tem sporu uveljavljala, pa je v glavničnem delu premalo določen, saj tožeča stranka ni navedla, po katerem tečaju (nakupnem, srednjem ali prodajnem) in katere banke vtožuje tolarsko protivrednost 12.270 DEM; pri obrestnem delu pa je potrebno upoštevati, da od tolarske protivrednosti tuje valute ne gredo zakonite zamudne obresti (po 1. odst. 277. čl. ZOR), ampak zaradi pravne praznine pogodbene obresti (po analogiji s 3. odst. 399. čl. ZOR).

Iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 5.2.1993 (2. točka) izhaja, da gre pri tastaturi in monitorju za dodatno opremo aparata M., vendar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno ugotavlja, da iz tega izhaja, da ne gre za funkcionalno vezanost med aparaturo in med tastaturo oz. monitorjem. Tastatura in monitor res nista sestavni del osnovnega aparata, ampak predstavljata dodatno opremo. Vendar sama zase (brez osnovnega aparata) ne moreta služiti svojemu namenu. To pomeni, da bi tožeča stranka ob morebitnem razdrtju pogodbe glede osnovnega aparata, bila upravičena tudi do razdrtja pogodbe za tastaturo in monitor, saj ju je potrebovala kot dodatno opremo k že kupljenemu aparatu. Vendar pa, ker (kot povedano) tožeča stranka ni upravičena do razdrtja pogodbe za aparat M., tudi ni upravičena do razdrtja pogodbe za tastaturo in monitor, v posledici pa tudi ne do vrnitve kupnine za tastaturo in monitor v znesku 24.205,00 SIT (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi).

Po vsem povedanem je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo tožeče stranke (na podlagi 368. čl. ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena v tistem delu, kjer se nanaša na plačilo odškodnine (in v posledici tudi v tistem delu, kjer se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov: pritožba zoper sodbo namreč vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe).

Tožeča stranka je na podlagi 2. odst. 488. čl. ZOR vtoževala tudi povrnitev škode. Tako je zahtevala premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička, pri katerem ne gre za že opredmeteno škodo (navadno škodo), pač pa za škodo, ki se kaže v premoženjski razliki med stanjem, ki bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, ter premoženjskim stanjem, nastalim kot posledica škodnega dogodka. To škodo je uveljavljala v znesku 1,045.505,00 (1,245.505,00 - 200.000,00) SIT, čeprav iz VI. točke njenega pripravljalnega spisa z dne 10.11.1992 izhaja, da naj bi ta škoda predstavljala seštevek zneskov 1,389.900,00 SIT in 344.395,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora upnik skrbeti, da se škoda ne poveča, kadar v njegovi sferi obstaja takšna možnost (kar se presoja s subjektivnega gledišča). Pri tem ne gre za zmanjševanje že nastale škode, ampak za preprečitev, da škoda ne postane še večja.

Vendar pa je sodišče na podlagi listinske dokumentacije v spisu napačno zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki za čas odpravljanja reklamacije (tj. za vmesni čas enega tedna) nudila nadomestni aparat. Iz dopisa tožene stranke z dne 27.11.1991 (B 7) in iz dopisa z dne 15.1.1992 (B 8) namreč izhaja, da je bila tožena stranka pripravljena odpraviti predmetno reklamacijo v roku 7 dni; šele če bi odprava reklamacije trajala daljši čas, pa bi reklamirani aparat nadomestila z drugim aparatom. Torej izhaja, ne da tožeča stranka ni upravičena do povračila izgubljenega dobička, ampak nasprotno, da je do takšnega dobička upravičena vsaj v času reklamacije, tj. v roku 7 dni (155. čl. in 3. odst. 189. čl. ZOR).

Glede na navedeno zaenkrat ni bila na mestu zavrnitev zahtevka tožeče stranke na povračilo izgubljenega dobička. Sicer pa bi sodišče prve stopnje s tem v zvezi moralo ugotoviti, od kdaj sploh tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček v znesku 191.110,00 SIT (glej IV. točko tožbe) - vtoževala naj bi ga namreč do dneva 24.1.1992 (glej VI.

točko njenega pripravljalnega spisa z dne 10.11.1992). Šlo naj bi za 49 delovnih dni neuporabe reklamiranega aparata (vprašanje je, ali to pomeni, da tožeča stranka izgubljeni dobiček vtožuje od dneva prve uporabe aparata, tj. od dne 13.11.1991, ali od kakšnega drugega datuma in katerega).

Navedeno je pomembno glede višine izgubljenega dobička. Glede njegovega temelja pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so sploh podani vsi (splošni) pogoji odškodninskega delikta: 1./ ali škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, 2./ ali je škoda sploh nastala, 3./ ali obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter 4./ ali obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode (seveda morajo vsi našteti pogoji biti podani kumulativno). Pri tem bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dopisa E. z dne 10.5.1993, št. 268/93 (B 17), iz katerega izhaja, da v obdobju od 28.10.1991 do 19.11.1991 v G. nima zabeleženih motenj oz. prekinitev v dobavi električne energije (iz izpovedi R.K. na naroku z dne 11.5.1993 namreč izhaja, da naj bi izpad električnega omrežja trajal približno 20 sekund, pri čemer naj ne bi šlo za izklop hišnih varovalk). Opredeliti pa se bo moralo tudi do možnosti, ki jo je na naroku z dne 15.6.1993 ponudil izvedenec elektrotehnične stroke: da "je zaradi vrste učinkujočih faktorjev v energetskem sistemu, ki imajo lastnost višje sile, lahko šlo tudi za kratkotrajno samoizključitev." Nenazadnje pa ne gre izključiti tudi možnosti napačnega ravnanja z aparaturo (primerjaj 1.2. točko pisnega izvedenskega mnenja z dne 5.2.1993).

Če bi sodišče prve stopnje po izpeljanem dokazovanju ugotovilo, da ima tožeča stranka pravico do denarne odškodnine (za premoženjsko škodo), višina njenega zneska pa se ne bi dala ugotoviti ali pa bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, bi jo lahko odmerilo samo, in sicer po prostem preudarku (na podlagi 223. čl. ZPP).

Tožeča stranka je s tem v zvezi v pritožbi predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke (zaradi dopolnitve izpovedi izvedene priče - zdravnice M.Š.), vendar gre pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496.a čl. ZPP.

Tožeča stranka je uveljavljala tudi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (zaradi prizadetega ugleda) v znesku 200.000,00 SIT (glej IV. točko tožbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta škoda pomanjkljivo opredeljena, vendar s tem v zvezi ni uporabilo pravic iz 298. čl. ZPP: tako ni v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva poskrbelo za ustrezno opredelitev te škode.

Predvsem pa ni raziskalo, ali je obratovalnica samostojne obrtnice R.K. bila v skladu z 2. odst. 141. čl. takrat veljavnega Zakona o podjetjih organizirana kot pravna oseba. Poizvedbe o tem bi moralo opraviti pri registru obratovalnic Občine R.. Če bi se pokazalo, da ima tožeča stranka lastnost pravne osebe, potem ne bi bila upravičena do povrnitve denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi prizadetega dobrega imena po 1. odst. 200. čl. ZOR, ampak samo do objave sodbe ali česa drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (199. čl. ZOR). O tem glej "gospodarsko sodbo" Vrhovnega sodišča RS z dne 23.9.1993, opr. št. III Ips 42/93 in "pravdno" odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.1993, opr. št. II Ips 586/92. Če pa bi se pokazalo, da obratovalnica nima lastnosti pravne osebe, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka kot lastnica obratovalnice bila upravičena do povrnitve denarne odškodnine za negmotno škodo (seveda če bi bili izpolnjeni ostali, tj. je splošni pogoji odškodninskega delikta).

Če pa bi se morebiti pokazalo, da tožeča stranka nima več statusa obratovalnice, bi bilo potrebno (s poizvedbami pri sodnem registru Temeljnega sodišča v X) ugotoviti, ali je morebiti organizirana kot podjetje (oz. sedaj kot gospodarska družba). V nasprotnem primeru bi se namreč pokazalo, da gre pri tožeči stranki kot bivši lastnici obratovalnice zgolj za fizično osebo in da torej v zadevi ne gree za gospodarski spor (ko se uporabljajo posebna procesna pravila), ampak za klasično pravdno zadevo (ko se uporabljajo splošna procesna pravila). Ker se sodi ex nunc, ne pa ex tunc, je namreč potrebno, da so procesne predpostavke podane v času sojenja: tako ne zadošča, da so morebiti bile podane v času tožbe in da so pozneje odpadle.

Ker je bilo zaradi pravilne uporabe materialnega prava (tudi glede vprašanja, od kdaj je tožeča stranka od vtoževane odškodnine upravičena do zamudnih obresti) potrebno dejansko stanje v nakazani smeri dopolniti (3. odst. 375. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem delu (na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP) ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje na koncu še ugotavlja, da je tožeča stranka v pripravljalnem spisu (IX. točka) z dne 15.4.1993 predlagala zaslišanje republiškega tržnega inšpektorja T.G., vendar sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu ni odločilo, niti tega dokaza ni izvedlo. Zato pa se, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožeča stranka, ni sklicevalo na njegovo pričevanje, ampak na njegovo odločbo z dne 13.3.1992, št. 333-10-023/92-02/01 (B10) , ki jo je tožena stranka priložila k pripravljalnemu spisu z dne 8.12.1992, sodišče pa vpogledalo v izpeljanem dokaznem postopku. Sicer pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je ta dokazni predlog itak nepomemben (2. odst. 300. čl. ZPP), saj tržni inšpektor ne bi mogel povedati več in česa drugega, kot je ugotovil v svoji odločbi.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 4. odst. 166. čl. ZPP odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke (tožena stranka namreč ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora) pridržala za končno odločbo.