Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, ali je bil podpisnik sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pristojen za podajo odpovedi. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delavskega direktorja družbe, kar pomeni, da je d.o.o. samostojen pravni subjekt, ki ga načelno zastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala pristojna oseba.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo pogodbe, po katerem pristojni organ delavskega direktorja lahko razreši na predlog sveta delavcev družbe iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov in da ima delavski direktor pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pod pogoji, ki jih določa ZPPOGD ter ob smiselni uporabi sklepa o določitvi razmerij. To določilo se lahko nanaša le na pravice glede odpravnine po kriterijih iz ZDR, ne pa na postopek razrešitve, ki ni enak postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2014, pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo in delovnega razmerja, iz krivdnega razloga z dne 20. 2. 2015 in se hkrati prepoveduje dolžniku oziroma toženi stranki, da stori karkoli, kar bi lahko povzročilo škodo upniku oziroma tožeči stranki v zvezi z opravljanjem njegove funkcije, delavski direktor, ki jo upnik oziroma tožeča stranka opravlja pri dolžniku oziroma toženi stranki, hkrati pa se naloži dolžniku - toženi stranki, da upniku oziroma tožniku do pravnomočnosti postopka, v katerem upnik oziroma tožnik izpodbija izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma do časa trajanja spora o nezakonitosti izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja, izplačuje plačo, ki bi upniku oziroma tožniku pripadala kot delavskem direktorju, v višini 4.623,60 EUR bruto.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep in podaja istočasno predlog za izločitev sodnice v skladu s 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi in ga spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe z namenom zadržanja izdane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožniku, ki opravlja funkcijo delavskega direktorja. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil za določen čas za čas trajanja funkcije delavskega direktorja ne izhaja, da naj bi se stranki dogovorili o neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (torej pogodbe, ki jo je imel tožnik sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto voznik A.). Iz obrazložitve izdane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delovno razmerje na podlagi obeh sklenjenih pogodb o zaposlitvi nemogoče nadaljevati zaradi obeh ponavljajočih se kršitev iz delovnega razmerja. Glede uporabe določil Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju sodišče navaja, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki ima določila, da se sme na podlagi določil ZDR redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navedena odločitev je po mnenju tožnika napačna. Tožnik zanika, da je imel v drugem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki govori o razrešitvi z mesta delavskega direktorja in o odpravnini dobesedno določeno: „v primeru krivdnih razlogov se upošteva ZDR“. Drugi odstavek omenjenega člena, kjer je imel tožnik to določeno, govori torej o odpravnini v primeru razrešitve z mesta delavskega direktorja, kar je sodišče prezrlo. Tožnik želi uvodoma pojasniti, da je samo pogodbo o zaposlitvi podpisal, ker tožena stranka v več kot letu dni po imenovanju na mestu delavskega direktorja, z njim ni želela podpisati ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je zato, da bi se agonija, ki mu je tudi onemogočala, da sploh opravlja funkcijo delavskega direktorja, podpisal pogodbo o zaposlitvi in to kljub, že omenjenemu stavku v 12. členu pogodbe o zaposlitvi. Vendar stavek o upoštevanju določil ZDR je stavek, ki je napisan le poleg pravice do odpravnine. Če bi prišlo do razrešitve direktorja iz krivdnih razlogov, bi se lahko za odpravnino uporabila določila ZDR. Vsako drugačno tolmačenje omenjenega člena je po mnenju tožnika nezakonito in napačno. Če bi se sporno določilo tolmačilo tako kot ga sodišče prve stopnje, bi po tožnikovem mnenju določilo bilo nično, saj je dejansko v nasprotju z določili ZSDU, ZDR in nenazadnje tudi aktom o ustanovitvi tožene stranke (13., 14. in 15. člen). Akt o ustanovitvi na primer določa odškodninsko odgovornost tako za direktorja družbe kot tudi za delavskega direktorja. To je povzeto po določilih ZGD. Tožnik trdi, da gre pri delavskem direktorju za specifično situacijo, da gre pri delavskem direktorju za predstavnika delavcev, zaradi česar ne more biti razrešen oziroma mu ne more tožena stranka odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez sodelovanja organa, ki ga je predlagal na to funkcijo, torej sveta delavcev. V kolikor bo sodišče dopustilo drugačno prakso, kot smiselno uporabo določil ZSDU, ki veljajo za imenovanje delavskega direktorja, to praktično pomeni, da je lahko nek delavski direktor po svoji funkciji avtonomen zgolj do te mere, kot mu to dopusti delodajalec, saj v nasprotnem primeru vedno nad njim grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo bo lahko realiziral delodajalec samostojno, brez predstavnikov delavcev. Nenazadnje tudi direktor družbe v svoji pogodbi o zaposlitvi nima takega določila, da bi se v primeru krivdnih razlogov proti njemu upošteval ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ter razrešitev delavskega direktorja ne more biti isto. V primeru tolmačenja sodišča gre tako za evidentno neskladje z zakonom tako ZDR, ZGD, ZSDU. V takšnem primeru bi šlo za delno ničnost, upoštevaje pri tem prvi odstavek 88. člena OZ. ZDR tudi v 15. členu določa, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, se pa lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Res je, da tožnik ni eksplicitno opozoril na ničnost že omenjenega določila pogodbe o zaposlitvi, vendar pa bi bilo sodišče dolžno tudi samo paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Tožnik res še ni vložil v spis dokaz, da je tožena stranka (njen direktor B.B.) že od 2010 vedela za njegov s.p.. Tožnik se je v svojem prostem času ukvarjal s prodajo zdravilnih čajev ter plemenitih kovin, tako da v ničemer ni konkurenčen toženi stranki. Tožnik bo do prvega naroka zagotovo vložil vse potrebne dokaze, čaka pa v tem primeru na odgovor tožene stranke na tožbo. V kolikor pa bi šlo za samo odpoved je tudi evidentno, da jo je podpisala nepristojna oseba. Odpovedi ni podpisal direktor družbe, pač pa C.C., ki je direktorica D.. Tožena stranka je vendarle samostojna gospodarska družba in v primeru, da se delavcem krivdno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi je logično in edino zakonito, da tako odpoved podpiše direktor družbe. Sodišče tudi prezre dejstvo, da tožniku prva pogodba o zaposlitvi, ki jo ima sklenjeno za nedoločen čas in sicer kot voznik A. v času trajanja pogodbe za določen čas (delavski direktor) miruje oziroma ni v veljavi. Če pravice, sklenjene po tej pogodbi mirujejo do dneva veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je jasno, da ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat. Če je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za mesto delavski direktor (pri čemer tožnik trdi, da gre za nezakonito odpoved že iz samih procesnih razlogov) potem vstopi v veljavo pogodba o zaposlitvi, ki v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas miruje. Tako je nemogoče, da bi se z eno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpovedalo obe pogodbi o zaposlitvi hkrati, torej tudi tiste, ki miruje. Pristojna inšpektorica za delo je izdala odločbo, s katero je zadržala odločitev tožene stranke (dopis, ki to potrjuje tožnik prilaga pritožbi), dejansko pa tako zadržanje s strani inšpektorice za delo velja zgolj za čas dokler se o tem ne sprejme sodna odločitev.

Tožnik podaja v skladu s 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP tudi predlog za izločitev sodnice, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji. Res, da se je sodišče prve stopnje opredeljevalo zgolj do tožnikovih procesnih ugovorov pri sami odpovedi, vendar pa so tudi ti procesni razlogi zelo pomembni in sicer tako, da je vsaj po mnenju tožnika evidentno, da gre pri sami odpovedi za nezakonit postopek. Glede na to, da se je naslovno sodišče napačno opredelilo do samega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik mnenja, da obstajajo pri sodnici okoliščine, ki vzbujajo dvom o tem, da bo lahko v konkretnem primeru tudi nepristransko odločila o sami stvari.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločala o predlogu za izločitev okrožne sodnice E.E. iz sojenja v predmetni zadevi in predlog za izločitev zavrnila ter navedla, da niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno dvomiti v nepristranskost in objektivnost okrožne sodnice, saj nestrinjanje z vodenjem postopka pri odločitvi ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč lahko stranka izpodbija sodne odločbe s pravnimi sredstvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane smiselno zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločitve o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izda lahko v primeru iz 2. in 3. odstavka 215. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) tudi inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršitve arbitražne odločbe, oziroma, če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob navedenem glede dopisa Inšpektorja Republike Slovenije za delo z dne 26. 3. 2015 ne more opredeljevati, saj ga je tožnik predložil šele v pritožbi.

Po določilih 273. člena ZIZ pa sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej ne določa vrst začasnih odredb taksativno, kar pomeni, da je tožnik lahko predlagal tudi začasno odredbo za zadržanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prepoved toženi stranki, da stori karkoli, da se lahko povzroči škoda upniku oziroma tožniku v zvezi z opravljanjem njegove funkcije delavski direktor ter naloži dolžniku - toženi stranki, da upniku za čas trajanja spora o nezakonitosti izdane odločbe o prenehanju delovnega razmerja izplačuje plače, ki bi upniku pripadala kot delavskemu direktorju v višini 4.623,60 EUR bruto.

Pritožba kot temeljni razlog utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do podpisnika odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je štelo, da se uporabljajo določila ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz „redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2014, pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti mirujejo in delovnega razmerja iz krivdnega razloga“ izhaja, da jo je podpisala v imenu F. d.o.o. kot delodajalca v imenu, katerega nastopa edini družbenik G. d.o.o. C.C., direktorica D. d.o.o., pri čemer ima odpoved štampiljko F., H. d.o.o., I., J.. Prav tako iz prve strani redne odpovedi iz logotipa izhaja, da gre za H. d.o.o., J.. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) v 20. členu ureja, kdo je delodajalec in sicer določa, da če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (1. odstavek 20. člena ZDR-1). Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik (3. odstavek 20. člena ZDR-1). Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo v času ustanavljanja delodajalca, nastopa v imenu delodajalca ustanovitelj (4. odstavek ZDR-1). Sodišče se v zvezi z navedenimi relevantnimi vprašanji ni opredelilo, pri čemer iz pogodbe za funkcijo delavskega direktorja izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delavskega direktorja družbe H. d.o.o., kar pomeni, da je d.o.o. samostojen pravni subjekt, ki ga načelno zastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče primarno ugotoviti, ali je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala pristojna oseba.

Ugotoviti tudi je, da je tožnik bil na predlog sveta delavcev tožene stranke s sklepom skupščine družbe G. d.o.o., imenovan za delavskega direktorja družbe H. d.o.o. z dnem 1. 1. 2013 za mandatno dobo 2 let, pri čemer je v nadaljevanju edini družbenik družbe na podlagi sklepa skupščine družbe G. d.o.o., sprejel sklep o uskladitvi trajanja mandatne dobe delavskega direktorja z določili spremenjenega akta o ustanovitvi družbe H. d.o.o. z dosedanjih dveh na pet let tako, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata delavskega direktorja, ki poteče z dnem 1. 1. 2018. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 - ZSDU) v 81. členu določa, da družba z dvotirnim sistemom upravljanja, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, ima delavskega direktorja, ki ga predlaga v upravo družbe svet delavcev (prvi odstavek 81. člena ZSDU). V družbi z enotirnim sistemom upravljanja, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev je na predlog sveta delavcev eden od predstavnikov delavcev v upravnem odboru imenovan za izvršnega direktorja (drugi odstavek 81. člena ZSDU). V družbi, kjer je zaposlenih manjše število delavcev, se lahko imenuje delavskega direktorja v upravo družbe ali predstavnika delavcev v upravnem odboru za izvršnega direktorja, če je tako določeno z dogovorom med svetom delavcev ali delodajalcem (tretji odstavek 81. člena). Ob navedenem prvi odstavek 82. člena ZSDU določa, da na predlog sveta delavcev imenuje delavskega direktorja kot člana uprave družbe nadzorni svet, predstavnika delavcev za izvršnega direktorja upravnega odbora pa upravni odbor. Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo upoštevati določila drugega odstavka 82. člena ZSDU, ki določajo, da se za odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe ali predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji upravnega odbora, smiselno uporabljalo določbe, ki veljajo za imenovanje. Tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da 12. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določilo 12. člena pogodbe, ki sicer določa, da pristojni organ lahko na predlog sveta delavcev družbe delavskega direktorja razreši iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov (prvi odstavek), drugi odstavek pa določa, da ima delavski direktor pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pod pogoji, ki jih določa ZPPOGD ter ob smiselni uporabi sklepa o določitvi razmerij, v primeru krivdnih razlogov se upošteva Zakon o delovnih razmerjih. Navedeno določilo se lahko nanaša le na pravice glede odpravnine po kriterijih iz ZDR, ne pa na postopek razrešitve, ki nedvomno ni enak postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Poudariti tudi je, da je povsem nesprejemljivo stališče, ki ga je sprejela tožena stranka, da glede na to, da je delavec kršil pogodbene in druge obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja in je v celoti porušeno zaupanje delavca, z delavcem delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Zato delodajalec delavcu iz krivdnega razloga odpoveduje tako veljavno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 7. 1. 2014, ki je sklenjena za mandat delavskega direktorja, kot tudi pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto voznika F., iz katere pravice, obveznosti in odgovornosti za čas veljavnosti pogodbe št. ... z dne 7. 1. 2014 mirujejo ter delovno razmerje, ki ga ima delavec pri delodajalcu sklenjeno za nedoločen čas. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovnem postopku. Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, za kar je imelo pravno podlago v določilih 3. točke 365. člena ZPP.