Jedro

Skrbnik denacionaliziranega premoženja ima položaj skrbnika za posebne primere, ki lahko samostojno, vendar v varovančevem imenu in za varovančev račun, opravlja vse posle, ki sodijo v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja, ne more pa skrbeti za varovančevo premoženje v svojem imenu oziroma za svoj račun. Zato ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, pač pa so to le dediči upravičencev podržavljenega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v delu, ki glasi: „ Tožena stranka M. o. L., M. t. 1, L., je dolžna plačati tožeči stranki R. T., M. u. 8, L., znesek 35.648,65 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2009 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo“ z a v r n e. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.921,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka po prejemu te sodne odločbe dalje, do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka po prejemu te sodne odločbe dalje, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 35.648,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2009 dalje do plačila, v presežku, to je za znesek 5.850,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2005 in za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 35.648,65 EUR za čas od 26.4.2005 do vključno 7.5.2009, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožbo zoper obsodilni del (1. točka izreka) in stroškovni del sodbe (3. točka izreka) vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Smatra, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe, saj je presegla okvir upravičenj skrbnika denacionaliziranega premoženja. Slednjega namreč ni mogoče enačiti s skrbnikom zapuščine, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker se ta postavi tedaj, ko so dediči neznani ali neznanega bivališča. V kolikor pa bi tudi sodišče druge stopnje smatralo, da je tožnik za vložitev predmetne tožbe aktivno legitimiran, pa nasprotuje tudi obrestnemu delu izreka, saj gre za nečisto denarno terjatev, pri kateri lahko zamudne obresti tečejo le od izdaje sodbe dalje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Vprašanje, ali ima stranka aktivno legitimacijo za postavitev določenega tožbenega zahtevka, je potrebno presojati glede na vsebino pravnega razmerja iz katerega izhaja zahtevek, ki ga stranka vtožuje. V predmetni zadevi gre tako za vprašanje, ali je tožnik kot skrbnik denacionaliziranega premoženja upravičen od tožene stranke zahtevati plačilo odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe, upravljanja in vzdrževanja denacionaliziranih nepremičnin (72. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDen). Sodišče prve stopnje je institut skrbnika denacionaliziranega premoženja povezalo z institutom skrbnika zapuščine in mu to pravico priznalo. Takšno razlogovanje je materialnopravno napačno. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDen (v zvezi z 211. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR) ima skrbnik denacionaliziranega premoženja položaj skrbnika za posebne primere, ki lahko samostojno, vendar v varovančevem imenu in za varovančev račun, opravlja vse posle, ki sodijo v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja (190. člen ZZZDR). Iz navedenega izhaja, da skrbnik za poseben primer ne more skrbeti za varovančevo premoženje v svojem imenu oziroma za svoj račun, kakor izhaja iz obravnavanega tožbenega zahtevka in trditvene podlage tožbe. Skrbnik za posebne primere v smislu navedenih določb ZZZDR torej ne more kot materialnopravni zavezanec stopiti na mesto denacionalizacijskega upravičenca. Skrbnik zapuščine pa ima povsem drugačno funkcijo, saj ga zapuščinsko sodišče postavi tedaj, ko so dediči neznani ali neznanega bivališča oziroma obstojijo druge ovire pri prehodu premoženja na dediče (131. člen Zakona o dedovanju). Ker se denacionalizacijska odločba glasi na ime prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, se predmetna terjatev uveljavlja tako, kot to splošno velja za uveljavljanje zapustnikovih terjatev. Aktivno so zanje legitimirani le dediči denacionalizacijskih upravičencev (prim. II Ips 44/2001, II Ips 157/2000, I Cp 1533/2004, II Cp 4738/2005, I Cp 477/2005, I Cp 2192/2008). Pritožbeno sodišče je zato sodbo v izpodbijanem delu (1. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Ker je sodišče pritožbi ugodilo že iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, ni presojalo tudi pritožbenih navedb glede obrestnega dela dosojene odškodnine (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Po prvem odstavku 154. člena ZPP je dolžna tožeča stranka kriti pravdne stroške tožene stranke in sicer tako za postopek pred sodiščem prve stopnje, kot tudi za pritožbeni postopek. Stroške prvostopenjskega postopka je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (6. stran sodbe) in sicer v višini 1.921,00 EUR, stroške postopka na drugi stopnji pa je pritožbeno sodišče odmerilo glede na stroškovnik tožene stranke (na listovni številki 106 spisa) in znašajo 560,00 EUR. Tožeča stranka jih je dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.