Jedro

Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Pri zavarovanju zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu I. točke izreka (v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zavrnilo) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep P 379/2018 z dne 26. 3. 2024 delno ugodilo in začasno odredbo v I/2. in I/3. točki izreka sklepa razveljavilo ter predlog tožnic za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je ugovor tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del I. točke izreka tega sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo pogojev za izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, saj tožnice niso z zadostno stopnjo verjetnosti izkazale ne obstoja svoje terjatve, ne pogoja težko nadomestljive škode, hkrati pa je sodišče prve stopnje zagrešilo več bistvenih kršitev postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ključnih ugovornih navedb. Ni namreč pojasnilo, zakaj naj bi bila sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišča EU) v zadevi C-287/22 neposredno uporabna v tem sporu, čeprav se nanaša na specifično poljsko ureditev, ki je bistveno drugačna od slovenske. Prav tako je neutemeljeno uporabilo Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) kot neposredno pravno podlago, čeprav ta v horizontalnih razmerjih nima neposrednega učinka, kar jasno izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU. S tem je sodišče prve stopnje prekoračilo svoje pristojnosti in ravnalo v nasprotju z 3.a členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da gre za retroaktivno uporabo standarda pojasnilne dolžnosti, ki je bil v sodni praksi razvit šele po letu 2017, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008. Načelo prepovedi retroaktivnosti in pravne varnosti je varovano z 2. in 155. členom Ustave RS ter potrjeno v sodbi Sodišča EU v zadevi C-630/17, kjer je bilo poudarjeno, da pogojev veljavnosti kreditnih pogodb ni mogoče presojati retroaktivno. Ker se sodišče prve stopnje do teh vprašanj ni opredelilo, je obrazložitev pomanjkljiva in ne omogoča učinkovitega preizkusa, s čimer je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ. Nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje poseglo v njeno pravico do izjave in do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave RS, ko ni izvedlo ključnega dokaza, ki ga je predlagala glede izpolnitve svoje pojasnilne dolžnosti, t. j. zaslišanja bančne referentke A. A., ki je bila prisotna ob sklepanju pogodbe in bi lahko potrdila, da so bile dane vse potrebne informacije. Z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem, je sodišče prve stopnje napravilo tudi vnaprejšnjo nedovoljeno dokazno oceno, zaključek, da tožnica ni bila jasno obveščena, da se tečaj lahko "znatno" spremeni, pa je pristranski (in napačen), saj je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je od sklenitve kreditne pogodbe in do zaslišanj preteklo že več kot 17 let, kar pomeni, da se udeleženci niso dejansko mogli spominjati vseh podrobnosti, o katerih so izpovedali. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 250/2020, v katerem je le-to poudarilo, da spomini prič po več kot desetletju niso zanesljivi, kar dodatno kaže, da bi bilo zaslišanje bančne referentke nujno za razjasnitev dejanskega stanja. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje tudi neprepričljivo in pavšalno odreklo dokazni pomen pisni izjavi z dne 14. 8. 2008, s katero je dokazovala isto dejstvo in da se sodišča pri presoji pojasnilne dolžnosti ne bi smela zanašati zgolj na novejšo sodno prakso, saj je to Vrhovno sodišče že izrecno prepovedalo (II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024, 18. točka).V zvezi s pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe pritožnica poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 272. člena ZIZ. Ustavno sodišče, ki je v slovenski pravni red vpeljalo regulacijske začasne odredbe, je v odločbi Up‑275/97 jasno določilo, da so regulacijske začasne odredbe dopustne le izjemoma, ob strogi presoji reverzibilnosti in obstoja izrednih okoliščin. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, poleg tega pa je v konkretnem primeru pogoje razlagalo ohlapno in se pri tem neutemeljeno sklicevalo na evroskladno razlago, ki pa nima podlage ne v Direktivi 93/13, ne v sodni praksi Sodišča EU. Tudi Višje sodišče v Celju v sklepu I Cp 174/2025 posebej poudarilo, da se ob sklicevanju na sodbo Sodišča EU C-287/22, pogoji za izdajo začasne odredbe presojajo izključno po nacionalni zakonodaji, kar je sodišče prve stopnje prezrlo.Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno razlagovalo tudi pogoj težko nadomestljive škode. Stališče, da slednjo predstavlja že zgolj možnost, da bodo morale tožnice v primeru uspeha v pravdi razširiti zahtevek ali vložiti novo tožbo, je neživljenjsko in pravno nevzdržno. Direktiva 93/13 tega pojma ne ureja, sodna praksa Sodišča EU o njem ne obstaja, zato ni podlage za t. i. evroskladno razlago, ki bi omogočila odstop od jasne nacionalne sodne prakse. Težko nadomestljiva škoda mora biti v vsakem primeru izkazana s konkretnimi trditvami in dokazi, ne pa zgolj domnevana. Tožnice niso podale nobenih konkretnih dokazov o svojem slabem finančnem stanju oziroma niso podale zadostnih trditev, da bo odplačevanje kredita znatno poslabšalo njihov finančni položaj ali da bi jih uveljavljanje pravnega varstva v primeru uspeha pahnilo v težek finančni ali psihični položaj, zato so trditve o škodi ostale na pavšalni ravni, kar za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Prav tako je neutemeljeno stališče, da že samo dejstvo, da bo kreditojemalec na koncu odplačal več kot je prejel, pomeni pravno relevantno škodo, saj je to bistvo vsake odplačne kreditne pogodbe. Tudi načelo sorazmernosti sodišče prve stopnje razlaga zmotno, ko svojo odločitev opira na dejstvo, da je banka ekonomsko močnejša stranka, kar je v nasprotju z načelom enakosti. Poleg tega je prezrlo še zahtevo po reverzibilnosti, ki jo je kot nujni pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe izpostavilo Ustavno sodišče. Opozarja še, da tožnice kondikcijskega zahtevka (še) niso postavile in je ta zastaral, saj ga niso uveljavljale pravočasno ter ob tem izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 75/2024.Na koncu pritožba podaja še zahtevo za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Predlaga, da sodišče druge stopnje stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni v zanjo celoti pozitivno odločitev oziroma da to odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnice v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navajajo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj zastaranje za vračilo preplačil (kondikcijski zahtevek) ne more začeti teči, dokler kreditno razmerje traja, saj potrošnik šele takrat lahko ugotovi končno prikrajšanje. Kritizirajo odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 75/2024, na katero se sklicuje pritožba in trdijo, da ta odstopa od ustaljene sodne prakse Sodišča EU in samega Vrhovnega sodišča, ker od potrošnika nerealno pričakuje pravno ukrepanje v fazi, ko se posledice nepoštenega pogoja še niso v celoti pokazale. Nacionalna procesna pravila, zlasti pogoj težko nadomestljive škode za izdajo začasne odredbe, je potrebno razlagati skladno s pravom EU in načelom učinkovitosti. Sklicujejo se na sodno prakso Sodišča EU (zlasti zadevo C-287/22) in poudarjajo, da je ta pogoj izpolnjen že, če bi nadaljnje odplačevanje kredita potrošnika sililo v nenehno spreminjanje tožbenega zahtevka ali vlaganje novih tožb. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je bilo odplačano več, kot je znašal znesek prejetega kredita v EUR. Vztrajajo, da je njihova terjatev na ničnost pogodbe verjetno izkazana, ker banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v obsegu, kot ga zahteva praksa Sodišča EU. Posledično tožena stranka v primeru ugotovljene ničnosti nima pravice do nadomestila za uporabo denarja ali pogodbenih obresti. Pri tem se opirajo na odločitev Sodišča EU v zadevi C-520/21, ki določa, da banka ne sme imeti gospodarske koristi od svojega nezakonitega ravnanja, saj bi to izničilo odvračalni učinek potrošniške zakonodaje. Opredeljujejo se do predlaganih predhodnih vprašanj. Menijo, da pritožba ni utemeljena, zato jo naj sodišče druge stopnje zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi. Priglašajo stroške pritožbenega odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, ki jo pritožba uveljavlja: (-) ker naj bi sodišče prve stopnje ignoriralo ugovorne navedbe glede neuporabnosti sodbe C-287/22 in glede napačne uporabe prava EU (Direktive 93/13) ter (-) ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede retroaktivne uporabe pravnega standarda pojasnilne dolžnosti.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se izpodbijana odločitev da preizkusiti, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo po določbah ZIZ, vendar v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13 in kot to izhaja iz sodbe Sodišče EU v zadevi C-287/22 ter 272. člen ZIZ razlagalo skladno in lojalno s pravom EU. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo tudi drugo sodno prakso Sodišča EU, kar je pravilno.

7.Predmetni pritožbeni očitek po vsebini kot ga uveljavlja pritožba, sicer predstavlja očitek o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, a tudi ta ni utemeljen, saj kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki tega sklepa, se je sodišče prve stopnje seznanilo z ugovornimi navedbami tožene stranke in jih tudi vsebinsko obravnavalo. Ni namreč nujno (in potrebno), da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen.

8.Sodišče prve stopnje se sicer ni neposredno opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke glede retroaktivne uporabe pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Sodišče druge stopnje glede slednjega pojasnjuje (drugi odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ), da se je sodna praksa o tem že izrekla in sicer, da ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Sodišča so namreč v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da se lahko šteje, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem pa s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Šlo je za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišča torej z uporabo stališč novejše sodne prakse niso obšla prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj so le napolnila pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

9.Zato ne gre za kršitev 155. člena Ustave RS, kot uveljavlja pritožba. Glede na pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve pa tudi ne gre za takšno kršitev, ker bi naj sodišče prve stopnje ne obrazložilo, zakaj sodba sodišča EU C-287/22 naj ne bi bila uporabljiva v konkretni zadevi. Tej razlagi sodišča sodišče druge stopnje le še dodaja, da so bile dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne obravnavane, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF. Prav tako pa sta tožnika v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na predmetno sodbo, tudi sicer pa so sodbe Sodišča EU zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč učinkujejo erga omnes. Skladno z načelom lojalne razlage, pa so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

10.Ob obrazloženem, tudi niso podane kršitve 2., 3.a in 22. člena Ustave RS, ki jih je ob podanih pritožbenih navedbah še uveljavljala pritožnica.

11.Neutemeljeno nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v njeno pravico do izjave, s tem ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., s katero je dokazovala izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti. Dokazi z zaslišanjm prič so namenjeni ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih pravno relevantnih dejstev. Iz povzetih ugovornih navedb izhaja, da je tožena stranka izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti utemeljevala s tem, da so tožnice pred sklenitvijo kreditne pogodbe prejele vse relevantne in ključne podatke, na podlagi katerih bi lahko ocenile ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF, saj so bile na valutno in obrestno tveganje opozorjene ustno, s strani notarja, prva toženka pa je bila na to dodatno opozorjena tudi v pisni izjavi z dne 14. 8. 2008. A glede slednjih navedb je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da takšno zatrjevano opozorilo ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, ki se od bank zahteva, glede izjave 14. 8. 2008 pa je še obrazložilo, da sama po sebi ne more vplivati na bankino obveznost pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, in ne na presojo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Ker predlagani dokaz za odločitev o ugovoru tako ni bil relevanten, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Ob pojasnjenem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je z neizvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, v pravico do izjave tožene stranke glede na podane pritožbene trditve ni bilo poseženo, prav tako ni bil kršen 22. člen Ustave RS, na katerega se še sklicuje pritožba.

12.Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da je od sklenitve kreditne pogodbe preteklo že več kot 17 let in je tako neživljenjsko, da bi se kreditojemalke spominjale vseh podrobnosti o katerih so izpovedale (in v povezavi s tem sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 250/2020), sodišču druge stopnje niso razumljive, saj sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo ni izvajalo zaslišanja strank. Glede toženkinega sklicevanja na sodbo II Ips 74/2023 pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da se vsebina pojasnilne dolžnosti vedno napolni ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Tako je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

13.Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o verjetno izkazanem obstoju terjatve oziroma da tožena stranka takšnega z ugovornim navedbami ni uspela izpodbiti.

14.Sodna praksa o obsegu dolžnega pojasnila v procesu sklepanja kreditne pogodbe, vezane na CHF je obsežna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

15.Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob sklenitvi pogodbe v letu 2008 razpolagala z informacijami, da bo v naslednjih letih lahko prišlo do zelo velike depreciacije EUR nasproti CHF, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo iz dokumentov Banke Slovenije, konkretno iz Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz junija 2005, dveh dopisov Banke Slovenije vsem bankam in hranilnicam z dne 4. 7. 2006 in z dne 19. 12. 2007, ter Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti s strokovnimi članki s področja finančne stabilnost iz maja 2007. Niti ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v bančnih krogih že ob sklenitvi kreditne pogodbe v letu 2008 obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov. Na podlagi povzetega je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, tožena stranka mogla in morala zavedati, da v tridesetletnem obdobju izpolnjevanja kreditne pogodbe lahko pride do dogodkov, ki lahko povzročijo znatna valutna nihanja.

16.Sodišče prve stopnje je zato lahko utemeljeno sklepalo, da so tožnice s stopnjo verjetnosti izkazale, da je med pravdnimi strankami v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnice zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb, ki jim niso dale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, za njihovo zavedanje o tem, kakšno tveganje prevzemajo s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe v primeru devalvacije domače valute in kako bi na njihovo kreditno obveznost (višino anuitete) v celotnem obdobju odplačevanja kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute - niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.

17.Kot je še v tem delu sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, potrebno potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja, gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila, povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Naloga toženke kot banke je tako bila, da bi tožnice celostno informirala, da bi lahko sprejele preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF, kot valuta varnega zavetja, močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi. Zato tožena stranka s strani prve tožnice podpisano izjavo z dne 14. 8. 2008 ni mogla zadostiti pojasnilni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa ji ob pojasnjenem, ni odreklo dokazne vrednosti v obsegu, kot to uveljavlja pritožba.

18.Tako je lahko sodišče prve stopnje, ob podanih ugovornih navedbah, utemeljeno zaključilo, da so tožnice z dokaznim standardom verjetnosti izkazale, da je bilo informiranje tožene stranke ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in da tožnice ob prejetih informacijah niso mogle vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njihova obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. To tudi pomeni, da je bila izpolnitev njihove obveznosti tudi znatno drugačna od tiste, ki so jo ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovale (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Takšna pogodba je nična, saj so v skladu z določbo 23. člena ZVPot nepošteni pogodbeni pogoji, kot so opredeljeni v 24. členu ZVPot, nični. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe - kakršen je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje - pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika).

19.Tožena stranka se v pritožbeno obravnavani zadevi neutemeljeno zavzema za upoštevanje stališč, ki jih je Ustavno sodišče glede regulacijskih začasnih odredb izoblikovalo v odločbi Up-275/97 - t. j., da je potrebno pravni standard težko nadomestljive škode razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana regulacijska začasna odredba, pogoj za njeno izdajo pa je tudi reverzibilnost.

20.Kot je že bilo pojasnjeno, gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, zato je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU. Reverzibilnost posledično ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe, saj ga sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ne nalaga. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je, upoštevaje sodbo Sodišča EU, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Odločilna je tako možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja. Vse navedeno je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi sodna praksa in navedeno ni v nasprotju s pravom EU (razlaga contra legem, ki jo uveljavlja pritožba), saj je že samo Sodišče EU v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Zato toženi stranki ni poseženo v ustavno varovane pravice.

21.Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da je verjetno izkazana nevarnost po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot že predhodno nakazano v obrazložitvi tega sklepa, pravilno pa je to navedlo tudi sodišče prve stopnje, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo: (-) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in (-) kadar je le z odločitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.

22.Pritožbene navedbe, da tožnice niso z ničemer izkazale težko nadomestljive škode oziroma da niso podale zadostnih trditev, da bi odplačevanje kredita poslabšalo njihov dejanski položaj ali da bi jih uveljavljenje pravnega varstva v primeru uspeha, pahnilo v težek finančni položaj ali da bi bilo to psihično obremenjujoče - niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, poslabšanje položaja tožnic izhaja že iz tega, da bi morale zaradi zagotovitve polnega učinka direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Varstvo je zato potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride. Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska. To je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi, saj tožena stranka (niti) pred sodišče prve stopnje ni izpodbijala, da je prva tožnica od tožene stranke iz naslova kreditne pogodbe prejela 64.652,41 EUR, plačala pa skupno že 67.810,02 EUR.

23.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastaranje kondikcijskega zahtevka in vsa dejstva v zvezi z (ne)postavitvijo slednjega, so pritožbene novote, ki jih - ob odsotnosti navedb, zakaj so šele v pritožbi podana prvič - le-ta ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

24.S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni.

25.Tožena stranka je v pritožbi sodišču druge stopnje tudi predlagala, da Sodišču EU postavi štiri predhodna vprašanja z naslednji vsebino:

1."Ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti nasprotujeta nacionalnim predpisom oziroma nacionalni sodni praksi (vključno ustavnega sodišča) glede izdaje začasnih odredb, v skladu s katerima mora potrošnik za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, konkretno izkazati (s stopnjo verjetnosti): (i) obstoj nedenarne terjatve, (ii) možnost nastanka težko nadomestljive škode in (iii) pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, pri čemer je treba te pogoje zaradi izrecnih zahtev ustavnega sodišča po enakem varstvu pravic strank postopka presojati restriktivno?"

2."Ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov ali nacionalne sodne prakse, v skladu s katerima lahko nacionalno sodišče ugodi predlogu potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, ne da bi opravilo sodno presojo vseh konkretnih okoliščin posameznega primera z vidika utemeljenosti predlagane začasne odredbe v okviru zgornjih pogojev za sprejem takšne začasne odredbe?"

3."Ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov oziroma nacionalno sodno prakso, v skladu s katerima je zavrnitev predloga potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, že sama po sebi (avtomatično) neskladna s cilji Direktive 93/13 oziroma ali nacionalno sodišče, če presodi, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso konkretno izkazani (s stopnjo verjetnosti), krši svojo dolžnost, da naredi vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek Direktivne 93/13?"

4."Ali je stališča, ki jih je Sodišče EU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti pri prav vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?"

26.Sodišče druge stopnje ni našlo razlogov, da bi sledilo toženi stranki in zastavilo predlagana predhodna vprašanja Sodišču EU. Sklicuje se na doktrino "acte clair", ki jo je Sodišče EU razvilo v zadevi C-283/81 (CILFIT), vse pa v povezavi s sodbo v zadevi C-287/22, ki je na vsa predlagana predhodna vprašanja že odgovorila. Pojasniti namreč je, da so nacionalna sodišča vezana na sodno prakso Sodišča EU kadar gre za primerljive zadeve in morajo v skladu z načelom lojalne razlage, nacionalno zakonodajo razlagati v luči prava EU. Po potrebi morajo tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ni neposredna podlaga za avtomatsko izdajanje začasnih odredb, ampak je potrebno vsakokratno konkretno stanje presojati glede na določila ZIZ, a v povezavi z evropsko skladno razlago stališč, zavzetih v tej sodbi. Vsakokrat se vsebinsko presojajo pogoji za izdajo začasne odredbe glede na okoliščine konkretnega primera in se ne izdajajo avtomatično, kar je v bistvenem razvidno že iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, kot tudi iz obrazložitve tega sklepa.

27.Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke točke izreka izpodbijanega sklepa pravilna. Pritožba tako ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu I. točke izreka v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo, sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28.Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Primerjaj od 11. do 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

2Zadevi C-186/16 in C-520/21.

3Tudi ta pritožbeni očitek tožene stranke po vsebini predstavlja kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ.

4V konkretnem primeru je bila odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru predhodno že 2‑krat razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedeno pomeni, da bi lahko bila izkazana kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tudi sicer pa gre v tem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

5Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025.

6Primerjaj 2. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7Primerjaj 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8Primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9Tudi če bi predmetna priča navedbe tožene stranke v celoti potrdila, to ne bi moglo spremeniti odločitve, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi podanih ugovornih navedb lahko zaključilo, da pojasnilni dolžnosti ni bilo zadoščeno.

10Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-12/97 in Up-537/01.

11Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-186/16 in odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21-30 ter odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022, II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023, II Ips 52/2023, II Ips 72/2023, II Ips 62/2023, II Ips 75/2023, II Ips 37/2023, na katere vse se je utemeljeno sklicevalo že sodišče prve stopnje. Glej tudi sodbe Sodišča EU v zadevah C-51/17 in C-609/19.

12Pogoj reverzibilnosti je tudi v ostalih primeri sicer odločilen zgolj takrat, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (glej 9. točko obrazložitve odločbe Up-275/97, ki jo citira že pritožba sama).

1360. točka obrazložitve sodbe Sodišča C-287/22

14Primerjaj 27. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

15Glej sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 68/2025, I Cp 77/2025, I Cp 80/2025, I Cp 202/2025 ali odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1219/2024, II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1098/2024 itd.

16Glej 57. točko obrazložitve te sodbe.

17Glej tudi sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 68/2025, I Cp 77/2025, I Cp 80/2025, I Cp 202/2025.

18Primerjaj 30. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

19Tožena stranka je slednje v ugovoru uveljavlja zgolj v zvezi z napačno opredelitvijo narave zavarovane terjatve.