Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek tožnika kot samske osebe v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je v obdobju od meseca marca do maja 2016, znašal 1.083,415 EUR, oziroma skupno 3.250,23 EUR. Tožnik v tožbi tudi ne izpodbija pravilnosti navedenih ugotovitev tožene stranke, prav tako pa tudi ne izpodbija pravilnosti zaključka tožene stranke, ki je tožnika štela za samsko osebo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pravno svetovanje v zvezi s pravnimi sredstvi glede izpodbijanja pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 2119/2014 z dne 20. 4. 2015. V obrazložitvi povzema določila 10., 11. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po katerem se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene prejemke, ki po ugotovitvi tožene stranke trenutno znaša 288,81 EUR, dvakratnik torej 577,62 EUR. Nadalje ugotavlja, da lastni dohodek tožnika v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od marca do maja 2016 predstavlja neto pokojnino tožnika v višini 3.250,23 EUR in tako znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 1.083,41 EUR ter dohodek v navedeni višini torej izključuje pravico tožnika do brezplačne pravne pomoči, ker presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR. Glede na to, da tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega dohodka in premoženja tožnika ter v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedb v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči, da tožniku zaradi izvršb za preživljanje ostane manj kot je cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa tožena stranka še pojasnjuje, da ni pravne podlage, da bi se mu sodni odtegljaji oziroma pridržana sredstva odšteli od pokojnine, saj se na podlagi 14. člena ZSVarPre lastni dohodek prosilca lahko zmanjša le za izplačane preživnine v povprečni mesečni višini, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova. Po ugotovitvi, da je tožnikova prošnja neutemeljena, jo je zavrnila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.

2. Tožnik zoper navedeno odločitev tožene stranke vlaga tožbo in navaja, da si želi doseči razveljavitev dveh sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani in sicer sklepa št. 0956 I 502/2016 ter sklepa o izvršbi, da bi se zadeve vrnile v ponovno obravnavanje, češ da sta oba navedena sklepa pravniški konstrukt, kar obširno pojasnjuje v nadaljevanju tožbe s podrobnejšim opisovanjem tožnikovih težav z Občino Piran ter lastniki sosednjih zemljišč v zvezi s tožnikovim nakupom parcele in treh gradbenih objektov za adaptacijo v Piranu leta 1969 ter s tem povezanih dolgotrajnih upravnih in sodnih postopkov, pa tudi težav, povezanih v zvezi z izterjavo in poplačilom dolgov izvozne družbe A. d.d., Ljubljana, po tožnikovem odkupu terjatev B. do izvozne družbe A. d.d., Ljubljana, kakor tudi težav v zvezi z odškodninskim postopkom zaradi telesne poškodbe s komplikacijami zaradi padca tožnika na poledeneli javni površini v mesecu januarju 2005. V vseh navedenih dolgoletnih sodnih in drugih postopkih je tožnik po lastnem prepričanju dosegal zgolj minimalne uspehe in je tudi večkrat zamenjal odvetnike, za katere je prepričan, da so ravnali v njegovo škodo, kar je odločilno vplivalo na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja tako, da ima sedaj več kroničnih bolezni, ki jih podrobneje opredeljuje v tožbi. Tožnik tudi meni, da so mu bile v vseh navedenih postopkih kršene vse temeljne človekove pravice iz 14. člena do 35. člena Ustave, toženi stranki pa očita nerazumljivost izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je po pozivu na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP). Tožena stranka je povprečni mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 13. in 14. člena ZBPP.

6. Po določbah 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (ZSVarPre).

7. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek tožnika kot samske osebe v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je v obdobju od meseca marca do maja 2016, znašal 1.083,415 EUR, oziroma skupno 3.250,23 EUR.

9. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od 1. 1. 2016 znaša 288,81 EUR, dvakratnik torej 577,62 EUR (8. člen ZSVarPre), medtem ko tožnik v tožbi ne izpodbija pravilnosti navedenih ugotovitev tožene stranke in glede tega v tožbi ne navaja kakorkoli drugače, prav tako pa tudi ne izpodbija pravilnosti zaključka tožene stranke, ki je tožnika štela za samsko osebo v smislu 10. člena ZUPJS. Tudi če tožnik meni, da bi tožena stranka ne smela upoštevati sodnih rubežev, takšno stališče ni pravilno, ob upoštevanju izoblikovane in ustaljene sodne prakse v zvezi s tem vprašanje, kot med drugim izhaja iz pravnomočne sodne odločbe v primerljivi zadevi I U 528/2016-6 z dne 11. 5. 2016. Po določbi 13. člena ZUPJS se namreč od lastnega dohodka odštevajo zgolj izplačane preživnine, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora, oziroma periodični dohodki, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, medtem ko drugih izjem, ki bi jih bilo mogoče odšteti od dohodka prosilca, ZUPJS ne predvideva. Zato se sodne prepovedi ne morejo upoštevati kot zakonska dovoljena izjema za priznanje brezplačne pravne pomoč, medtem ko preostali tožbeni ugovori, ker se konkretno ne nanašajo na obravnavano sporno zadevo, ampak na druge postopke že iz tega razloga na drugačno odločitev sodišča v obravnavanem primeru ne morejo vplivati.

10. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.