Jedro

Ker so udeleženci postopka v svoje predloge zajeli vse skupne in posamezne dele stavbe in si je vsak posamezen del stavbe lastil le eden od udeležencev, pa tudi solastninski deleži na skupnih delih stavbe niso bili sporni, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da ne razpiše naroka na kraju samem. Narok v postopku etažiranja po ZVEtL ni obligatoren, opravi se le, če je to smotrno. Glede na navedbe udeležencev in priložena dokazila dejansko stanje ni bilo sporno, zato bi bil razpis naroka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

Le če ugotovi, da vpis stavbe in posameznih delov v kataster stavb ne odraža v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Predlagatelji vpisa v kataster ne izpodbijajo; nanj so se izrecno sklicevali in tudi v pritožbi ne zatrjujejo, da bi bilo dejansko stanje glede spornih dveh stanovanj spremenjeno. Zato ni zakonske podlage, da bi sodišče zahtevalo izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Glede na domneve iz 9. člena ZVEtL v katastru stavb vpisani posebni del stavbe brez spremembe katastrskih vpisov v postopku po ZVEtL ne more postati skupni del stavbe. V primeru spora med udeleženci o tem, kateri deli nepremičnine predstavljajo skupne dele stavbe in kateri so posamezni deli stavbe se, če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, domneva, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče, posamezni etažni deli stavbe pa so samo tisti posamezni deli, ki so vpisani v katastru stavb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z naslovom P. 8 tako, da je določilo 27 posameznih delov stavbe (točki I. in II. izreka) in 12 delov stavbe ter parcelo, na kateri stavba stoji, kot skupne dele stavbe, na katerih se vzpostavi solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe s solastniškimi deleži, navedenimi v izreku sklepa (točka III. izreka) ter ugotovilo kdo so lastniki posameznih delov stavbe (točka IV. izreka). Odločilo je, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (točka V. izreka).

2. Pritožujejo se predlagatelji. V laični pritožbi opozarjajo, da je narobe zapisan priimek prve predlagateljice in naslov – hišna številka četrtega predlagatelja ter izmera dela stavbe z ident. št. 000-6. Lastnik posameznih delov ident. št. 000-11 in 000-13 ni Republika Slovenija. Stanovanji sta črna gradnja, predvidena za rušenje. Lastnik posameznega dela z ident. št. 000-17 in 000-18 ni V. M., pač pa Republika Slovenija, ker klet sodi k delu stavbe z ident. št. 000-10. Lastnik posameznega dela z ident. št. 000-25 pa je V. M. in ne Republika Slovenija, saj ta del stavbe pripada posameznemu delu št. 2. Želeli so v naravi sodnemu izvedencu predstaviti rabo in uporabo posameznih delov stavbe, vendar je bil narok preklican. Dela stavbe 11 in 13 sta črni gradnji in bi morali pripadati skupnim prostorom – podstreha. Postavlja se vprašanje, kdo je prostor legaliziral in kje so dokumenti, ki bi dovolili gradnjo stanovanja na podstrešju. Glede delov stavbe številka 24, 25, 26 in 27 je narobe zapisano, da gre za kleti. V resnici gre za straniščne prostore.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Dela stavbe št. 11 in 13 sta stanovanjski enoti od preuredite podstrehe v letu 1966, bili sta prevzeti v evidenco stanovanj bivše JLA. Do legalizacije stanovanj ni prišlo, ker je bil celoten objekt predviden za rušenje. Strinjati pa se je s pritožbo, da dejanska uporaba posameznih delov stavbe ni v celoti in pravilno ugotovljena. Za dele stavbe št. 24 – 27 etažni elaborat potrjuje navedbe predlagateljev, da gre za straniščne prostore v II. in III. etaži. Gre za star objekt in je verjetno, da so bila v njem skupna stranišča. Glede dela stavbe št. 25 bi se moralo ugotoviti ali so ti prostori še vedno v funkciji sanitarij. Strinja se z navedbo predlagateljev, da je RS lastnik kletnih prostorov št. 17 in 18. Posamezno stanovanje ne more imeti več kot eno klet, zato lahko le ena od obeh kleti sodi k delu stavbe št. 10, ne pa obe, kot navajajo predlagatelji. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V uvodu izpodbijanega sklepa je prišlo do očitnih pisnih pomot pri zapisu priimka prve predlagateljice in naslova četrtega predlagatelja. Očitne pisne pomote lahko kadarkoli popravi predsednik senata oziroma sodnik, ki je izdal odločbo, v kateri je prišlo do napake (328. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP(1)). Pisne pomote torej niso razlog za razveljavitev sodne odločbe.

6. Ker je zaradi koncepta družbene lastnine in pomanjkljivih predpisov prihajalo do primerov, da pridobitelji posameznih delov stavb v zemljiško knjigo niso mogli vpisati svoje lastninske pravice, je zakonodajalec v ZVEtL predpisal poseben postopek za vzpostavitev etažne lastnine. Cilj postopka je zagotoviti čimprejšnjo uskladitev katastrskih evidenc in zemljiškoknjižnega stanja z dejansko etažno lastnino. Gre za nepravdni postopek, ki se začne na predlog, sodišče pa ugotavlja določena dejstva tudi po uradni dolžnosti - stopnjevano je preiskovalno načelo in poudarjeni sta načeli ekonomičnosti in učinkovitosti postopka. Naravi postopka ustrezno je treba prilagoditi smiselno uporabo določb ZPP o obveznosti pravočasnega navajanja dejstev in dokazov.(2) Sodišče odloči na podlagi domnev, predpisanih v ZVEtL, če se te ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (17. člen ZVEtL).

7. V pritožbi predlagatelji spreminjajo navedbe glede nekaterih posameznih delov stavbe, spremenjenim navedbam se deloma pridružuje tudi nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub navedenim posebnostim tega postopka in dejstvu, da odločbo kritizirajo predlagatelji in nasprotna udeleženka, pritožba ni utemeljena.

8. Izmera posameznega dela št. 6 je v točki II. izreka izpodbijanega sklepa povzeta po Sklepu Geodetske uprave RS, območna geodetska uprava Ljubljana št. 02132-01664/2009-2 z dne 7. 10. 2009 o vpisu stavbe v kataster stavb (priloga A4; v nadaljevanju Sklep o vpisu v kataster stavb) in predlogu predlagateljev. Udeleženci postopka niso izrazili nobenega pomisleka glede kvadrature posameznega dela stavbe št. 6, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi sledilo predlogu, ki je podprt s priloženo listino o katastrskem vpisu stavbe, ki se etažira v tem postopku. Sicer pa kvadratura ni podatek, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Ker je namen tega postopka doseči zemljiškoknjižni vpis etažirane stavbe, sama kvadratura ni relevantna. Enako velja za dejansko uporabo nestanovanjskih delov – v zemljiško knjigo se ne vpisuje način uporabe nestanovanjskih prostorov.

9. Stavba, ki je predmet tega postopka, je že vpisana v kataster stavb (Sklep o vpisu z dne 7. 10. 2009 v prilogi A4). Podlaga za Sklep o vpisu v kataster stavb je Elaborat za vpis stavbe v kataster stavb z dne 19. 12. 2008 (priloga A5; v nadaljevanju Elaborat). Skladno s pooblastili, ki mu jih daje ZVEtL, je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe po uradni dolžnosti in pozivalo udeležence, naj predloge dopolnijo z ustrezno dokumentacijo ter uskladijo s Sklepom o vpisu v kataster stavb (pozivi sklepi z dne 3. 10. 2014 in 19. 10. 2015). Predlagatelji in nasprotna udeleženka so po pozivih sodišča podali specificirane predloge glede pripadnosti posameznih delov stavbe udeležencem postopka, glede splošnih skupnih delov stavbe ter vpisa solastninskih deležev. V celoti so povzeli podatke iz katastra stavb (gl. strani 3 do 6 predloga za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča z dne 2. 7. 2013 in pripravljalno vlogo nasprotne udeleženke z dne 11. 11. 2015). Za sporni stanovanji na podstrešju iz predloga, navedb in dokazov jasno izhaja, da gre za posamezna dela stavbe - stanovanji št. 11 in 13 v IV. etaži stavbe. Jasno in natančno so tudi navedli za kateri posamezni del stavbe izkazujejo pridobitev lastninske pravice (vloga z dne 2. 7. 2013, list št. 31 spisa) in priložili pravne naslove. Tudi nasprotna udeleženka je točno navedla, kateri posamezni deli stavbe so njena last in argumentirala zakaj. Stranki na predloge nasprotne stranke nista podali pripomb.

10. Ker so udeleženci postopka v svoje predloge zajeli vse skupne in posamezne dele stavbe in si je vsak posamezen del stavbe lastil le eden od udeležencev, pa tudi solastninski deleži na skupnih delih stavbe niso bili sporni, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da ne razpiše naroka na kraju samem. Narok v postopku etažiranja po ZVEtL ni obligatoren, opravi se le, če je to smotrno (18. člen ZVEtL). Glede na navedbe udeležencev in priložena dokazila dejansko stanje ni bilo sporno, zato bi bil razpis naroka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

11. Višje sodišče je moralo zaradi specifičnosti postopkov po ZVEtL presoditi, ali lahko upošteva po izdaji izpodbijanega sklepa podane navedbe. V pritožbi ni utemeljenih pojasnil zakaj predlagatelji sedaj glede določenih delov stavbe uveljavljajo drugačno lastninsko pripadnost, kot so jo predhodno, saj ni novih navedb in dokazov, ki bi izpodbijali predhodno zatrjevano dejansko stanje. Od vseh udeležencev sodnih postopkov se zahteva ustrezna skrbnost. Glede na to, da so predlagatelji laična stranka, je to običajna skrbnost. Običajna skrbnost pa stranki, ki predlaga sodišču, naj odloči o njeni pravici, nalaga, da natančno in jasno odgovori vsaj na pozive in dopise sodišča, če že v predlogu ni podala vseh relevantnih navedb in dokazil. Sodišče je udeležence večkrat pozivalo naj specificirajo svoje predloge ter navedlo kako. Z dopisom z dne 12. 1. 2016 jih je tudi obvestilo, da narok na kraju samem ni potreben, da so v spisu vse listine in bo izdalo končni sklep (list. št. 65 spisa). Udeleženci na obvestilo niso reagirali in sodišče je 1. 2. 2016, to je v primernem časovnem razmiku, izdalo izpodbijani sklep. V opisanih okoliščinah je ravnalo pravilno, ko je izdalo končno odločbo, v kateri je sledilo predlogom udeležencev.

12. Ob upoštevanju do izdaje izpodbijanega sklepa zatrjevano dejansko stanje je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen.

13. Iz vpisa v katastru stavb izhaja, da se v IV. etaži predmetne stavbe nahajata stanovanji št. 11 in 13. Vpisana sta kot posamezna dela stavbe. Le če ugotovi, da vpis stavbe in posameznih delov v kataster stavb ne odraža v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb (3. točka prvega odstavka 23. člena ZVEtL). Predlagatelji vpisa v kataster ne izpodbijajo; nanj so se izrecno sklicevali in tudi v pritožbi ne zatrjujejo, da bi bilo dejansko stanje glede spornih dveh stanovanj spremenjeno. Zato ni zakonske podlage, da bi sodišče zahtevalo izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Glede na domneve iz 9. člena ZVEtL v katastru stavb vpisani posebni del stavbe brez spremembe katastrskih vpisov v postopku po ZVEtL ne more postati skupni del stavbe. V primeru spora med udeleženci o tem, kateri deli nepremičnine predstavljajo skupne dele stavbe in kateri so posamezni deli stavbe se, če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, domneva, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče, posamezni etažni deli stavbe pa so samo tisti posamezni deli, ki so vpisani v katastru stavb.

14. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se v postopku vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL ne rešujejo sporna lastninskopravna razmerja.(3) Ker so udeleženci svoje predloge kateri posamezni del stavbe naj komu pripada, utemeljili s predložitvijo listin, ki najmanj s stopnjo verjetnosti dokazujejo njihove trditve in predloge, jim je sodišče pravilno sledilo. Če so udeleženci v predlogih zmotno navedli kateri del komu pripada, pa je med njimi soglasje o tem, kdo je dejanski lastnik, bodo lahko zadevo uredili izvensodno. Če pa je med njimi spor o lastništvu posameznega dela stavbe, bodo morali sprožiti ustrezen sodni postopek (25. člen ZVEtL). Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti, sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL namreč ne postane materialno pravnomočen.(4)

15. Pritožbene navedbe torej ali niso upoštevne ali pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZVEtL in tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 27. členom ZNP in 13. členom ZVEtL). O stroških pritožbe in odgovora na pritožbo ni bilo treba odločati, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): ZPP se v tem postopku uporablja skladno s 13. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Op. št. (2): Prim. sklep VSL I Cp 159/2014. Op. št. (3): Prim. npr. sklepe VSL I Cp 370/2016, I Cp 764/2016, II Cp 135/2015, II Cp 2429/2015. Op. št. (4): Gl. M. T. Hvajs: ZVEtL in ovire za njegovo izvajanje v praksi, Pravna praksa, št. 28-29/2011 z dne 21. 7. 2011.