Jedro

(Zadnji) argument, ki ga sodišče prve stopnje omenja in ki mu pritožba prav tako utemeljeno oporeka, pa je, da naj bi skupna vrednost treh avtomobilov, glede katerih je tožnica v tej pravdi zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe, znašala 157.000,00 EUR, kar naj bi (po mnenju sodišča prve stopnje) kazalo na očitno visok življenjski standard tožnice oziroma njene družine. Takšno sklepanje je povsem hipotetično in mu kot takemu ni moč slediti. Omenjena okoliščina bi lahko izkazovala (dobro) premoženjsko stanje tožnice in njene družine v preteklosti, ne more pa biti prepričljiva podlaga za ugotavljanje njene aktualne situacije, ki je za presojo, ali bi bila s plačilom sodne takse za revizijski postopek občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oziroma se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati, edino odločilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnico oprosti plačila sodne takse za revizijski postopek.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 21.12.2015 je sodišče prve stopnje tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek o reviziji zavrnilo (I. točka izreka), hkrati pa odločilo, da je dolžna slednja sodno takso za postopek o reviziji v znesku 1.449,00 EUR plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 144,90 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek (vse s stroškovno posledico). Izpostavlja, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo oziroma ga sploh ni ugotavljalo. Ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je prišlo samo s seboj v nasprotje (podana naj bi bila kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpostavlja, da ni več lastnica dveh vozil v skupni vrednosti 7.300,00 EUR, ampak samo enega, in sicer vozila ..., ..., letnik 2001, v vrednosti približno 1.300,00 EUR, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Tudi če bi bila lastnica dveh vozil v skupni vrednosti 7.300,00 EUR, bi bila upravičena do denarne pomoči. Zgolj znamka vozila tega ne naredi za luksuznega. Za ugotavljanje dohodka in premoženja je potrebno uporabiti 11. člen ZSVarPre, ki izrecno napotuje na uporabo določb zakona, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev – ZUPJS (sklicuje se na 18. člen ZUPJS). Ker bi bila po ZUPJS očitno upravičena do denarne socialne pomoči, to pomeni, da je upravičena tudi do oprostitve plačila sodne takse skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12.2.2015. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, kar pomeni, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Ugotovitev sodišča, da tožnica ne presega cenzusa za dodelitev denarne pomoči, je v nasprotju z zaključkom, da do oprostitve plačila sodne takse ni upravičena. Življenjsko nelogična je trditev sodišča, da je, ker gre v konkretnem primeru za tožbo na nedopustnost izvršbe na skupnem premoženju, ki naj bi po oceni tožnice znašalo 157.000,00 EUR, neverjetno, da je tožnica, ki izkazuje tako veliko skupno premoženje, na drugi strani brez sredstev. Ta navedba sodišča nima nobenih razlogov in se je ne da preizkusiti. Opozarja na vsebino tega postopka, ki je, da je bilo celotno premoženje, ki je skupno, zaseženo in prodano, kar posledično pomeni, da tožnica sredstev nima. Glede navedbe sodišča, da so bila tožnici v obdobju od avgusta do septembra 2015 nakazana neka sredstva pa izpostavlja, da ni pojasnjeno, za katera sredstva naj bi šlo, niti kako relevantna naj bi bila pri sprejemu odločitve.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba upravičeno izpostavlja, da razlogi, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja v zvezi zavrnitvijo predloga na oprostitev plačila sodne takse za revizijski postopek, niso prepričljivi. To velja še toliko bolj, ker sodišče prve stopnje v okviru 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa uvodoma ugotavlja, da tožnica ne razpolaga z dohodkom, ki bi presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).(1) Čeprav predstavlja tožničina navedba, da je zgolj še lastnica enega od obeh vozil,(2) nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(3) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1(4)), pa so ostali njeni v tem oziru podani očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje kot pomembno izpostavlja, češ da naj bi šlo za osebni vozili luksuznih znamk. Kot pa upravičeno opozarja pritožba, je glede obeh vozil pomembnejše, da naj bi bili letnik 2001 oziroma 2003 in da naj bi bila njuna vrednost „zgolj“ 1.300,00 EUR in 6.000,00 EUR (torej skupaj 7.300,00 EUR). Da bi imela tožnica še kakšno drugo relevantno premoženje, sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Slednje nadalje navaja, da naj bi iz izpiskov ... izhajalo, češ da je imela tožnica v obdobju od avgusta 2015 do septembra 2015 nekajkrat nakazana sredstva, katerih pa konkretno ne opredeli.(5) Zadnji argument, ki ga sodišče prve stopnje omenja in ki mu pritožba prav tako utemeljeno oporeka, pa je ta, da naj bi skupna vrednost treh avtomobilov, glede katerih je tožnica v tej pravdi zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe,(6) znašala 157.000,00 EUR, kar naj bi (po mnenju sodišča prve stopnje) kazalo na očitno visok življenjski standard tožnice oziroma njene družine. Takšno sklepanje je povsem hipotetično in mu kot takemu ni moč slediti. Omenjena okoliščina bi lahko izkazovala (dobro) premoženjsko stanje tožnice in njene družine v preteklosti, ne more pa biti prepričljiva podlaga za ugotavljanje njene aktualne situacije, ki je za presojo, ali bi bila s plačilom sodne takse za revizijski postopek občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oziroma se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati, edino odločilna. Ker torej ni razvidno (jasno izkazano), da bi tožnica razpolagala s takšnimi dohodki oziroma premoženjem, je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se jo oprosti plačila sodne takse za revizijski postopek (3. točka 365. člena ZPP).

5. Kljub uspehu s pritožbo tožnica sama nosi stroške tega pritožbenega postopka. Stroški, ki so ji namreč z njim nastali, se v ničemer ne tičejo nasprotne stranke, ampak zadevajo le njo. Od nasprotne stranke je moč (glede na uspeh) zahtevati le tiste stroške, ki se neposredno nanašajo na samo pravdo oziroma so bili zanjo potrebni (glej prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 60/2010, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Ki jih je navedla v izjavi o premoženjskem stanju (priloga A 28).

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Iz izpisa prometa (priloga C5) res izhaja, da je tožnica v tem obdobju prejemala določena nakazila, ki pa glede na svojo skupno višino, dejstvo, da sicer nima dohodkov oziroma prejemkov obdavčenih po Zakonu o dohodnini (kot je to razvidno iz njene izjave o premoženjskem stanju), ter samo višino dolžne sodne takse, za presojo, ali je do predlagane oprostitve plačila sodnih taks upravičena, prav gotovo ne morejo biti odločilni.

Op. št. (6): Premoženje, s katerim predlagatelj ne more razpolagati (oziroma mu ne prinaša dohodka), je za presojo, kot je predmetna, samo za sebe neupoštevno (glej sklep tega sodišča II Cp 2016/2015 z dne 16.9.2015).