Jedro

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva.

Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavitev pravic šele od pretvorbe terjatve v denarno (kar predpostavlja, da se je stečajni postopek že začel), vodi v začaran krog in lahko zanj pomeni zanikanje prava ter dejansko izgubo terjatve, s tem pa kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena URS) oziroma konvencijske pravice do dostopa do sodišča (prvi odstavek 6. člena EKČP).

Na upnikovo procesno legitimacijo tudi ne vpliva okoliščina, ali njegova nedenarna terjatev omogoča nadomestno izvršbo ali ne (225. in 226. člen ZIZ). Presplošno in zato zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik nenadomestne nedenarne terjatve ne more imeti interesa za poplačilo iz dolžnikovega premoženja in da se tovrstna terjatev ne pretvori v denarno ter je upnik ne more prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je usoda zgolj tistih (nedenarnih) terjatev, ki na stečajno maso ne vplivajo (npr. terjatve, ki se uveljavljajo z izbrisno in motenjsko tožbo, terjatev za izpraznitev in izročitev nepremičnine, terjatev za razveljavitev disciplinskega ukrepa ipd). Ali terjatev prve upnice, ki jo zoper dolžnico uveljavlja v izvršbi, vpliva na stečajno maso, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

Presoja zlorabe pravic v zvezi s sodnimi penali.

Noben postopek za uveljavitev pravic ni imun za morebitne zlorabe, ki jih zato more in mora preizkušati in preprečiti tudi stečajno sodišče. Zlorabe prav tako ni mogoče v celoti in avtomatično izključiti s sklicevanjem na predhodne (pravnomočno zaključene) postopke v zvezi s terjatvami upnikov. Sodišče prve stopnje zato ni imelo formalnih ovir za presojo, ali upnici v stečajnem postopku zlorabljata pravice. Nasprotno stališče upnic je zmotno. Utemeljen pa je njun pritožbeni očitek, da takšnega razloga za zavrnitev predloga nista mogli pričakovati in se zato o tem nista mogli ustrezno izjaviti. Zaključek sodišča prve stopnje o zlorabi pravic prav tako nima zadostnih, jasnih in skladnih razlogov ter temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Upnici pravilno opozarjata, da jima sodišče prve stopnje v zvezi z očitano zlorabo ni omogočilo pravice do izjave. Iz podatkov spisa je razbrati, da sodišče o tem ni razpravljalo s strankami, upnici pa takšne zavrnitve predloga kljub skrbnosti nista mogli predvideti. Glede na vsebino njunega predloga sta lahko razumno pričakovali le trditveno in dokazno breme v zvezi s podatki, dejstvi in okoliščinami iz prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 232. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje morebitnih pomanjkljivosti s tem povezanih trditev ali dokazov ni ugotovilo (nasprotno, ugotovilo je celo, da je prva upnica izkazala nedenarno storitveno terjatev, druga upnica pa denarno terjatev in da je dolžnica insolventna), a je predlog zavrnilo zaradi ugotovljene zlorabe pravic na podlagi kriterijev, ki jih je v zvezi s tem izoblikovalo Ustavno sodišče v zadevi Up-306/17. Procesno gradivo dolžnice, ki je glede na razloge izpodbijanega sklepa sodišču prve stopnje zbudilo sum o zlorabi, takšnega postopanja ni nakazovalo. Če je sodišče kljub temu menilo, da je predlog za začetek stečajnega postopka lahko posledica zlorabe, bi moralo tako stališče v okviru materialnega procesnega vodstva razkriti strankam in jim v zvezi s tem omogočiti izjavo, kar bi lahko storilo na naroku, ki sta se ga udeležila tako pooblaščenec upnic kot druga upnica osebno. Ker ni tako ravnalo, predlog za začetek stečajnega postopka pa je zavrnilo zaradi zlorabe pravic, ki jo je oprlo tudi na (nepredvidljivo) stališče o neizpolnjenosti trditvenega bremena upnic, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnic A., d. o. o., in B. B. za začetek stečajnega postopka nad dolžnico C., d. o. o. Tako je ravnalo kljub ugotovitvam, da imata upnici zoper dolžnico vsaka svojo terjatev in da je dolžnica insolventna oziroma trajneje nelikvidna (druga alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Presodilo je, da prva upnica nima procesne legitimacije, poleg tega pa obe upnici z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka zlorabljata svoje pravice.

2.Zoper navedeni sklep se pritožujeta upnici, ki uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sklepa. Priglašata tudi stroške.

3.Dolžnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Prav tako priglaša stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka le upnik denarne terjatve, saj lahko dolžnik le pri takšni terjatvi pride v zamudo s plačilom v smislu 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP. Procesno legitimacijo je zato odreklo prvi upnici, ki je do dolžnice izkazala nedenarno terjatev (za dosego nadomestnega dejanja – gradbene ureditve zemljišča, ki se izvršuje v zadevi I 3764/2019), ta pa bi se v denarno pretvorila šele z začetkom stečajnega postopka, in ne že z vložitvijo predloga (253. člen ZFPPIPP). Tudi terjatev prve upnice za uveljavitev nenadomestnega dejanja, ki se izvršuje v zadevi I 145/2024, ni denarna in se niti ne pretvori v denarno, njena upnica pa ne more imeti interesa za poplačilo iz dolžničinega premoženja in je ne more prijaviti v stečajnem postopku.

6.Navedena stališča sodišča prve stopnje so zmotna. Upniku, ki predlaga začetek stečajnega postopka, ZFPPIPP res nalaga, da poleg terjatve do dolžnika izkaže tudi, da slednji več kot dva meseca zamuja „s plačilom“ te terjatve (prvi odstavek 231. člena in četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP), a po drugi strani njegove legitimacije nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Nasprotno: zakon „plačilno“ sposobnost dolžnika povezuje s sposobnostjo „izpolnitve obveznosti“ (11. člen ZFPPIPP) oziroma terjatev, med katere izrecno uvršča tudi nedenarne terjatve od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve (drugi odstavek 10. člena ZFPPIPP in drugi odstavek 2o. člena ZFPPIPP). Navedene določbe je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemlji1a), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva.

7.Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Zakaj bi moral biti prvi v slabšem položaju od drugega, sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Takšno razlikovanje ni teleološko utemeljeno, saj insolventnost dolžnika neugodno vpliva na izpolnitev obeh omenjenih vrst terjatev (insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne le denarnih, temveč tudi nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva). Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavitev pravic šele od pretvorbe terjatve v denarno (kar predpostavlja, da se je stečajni postopek že začel), vodi v začaran krog in lahko zanj pomeni zanikanje prava, saj bi v stečaju lahko (prijavil terjatev in) dosegel poplačilo le, če in ko bi bil postopek začet na predlog drugega upnika (denarne terjatve). To bi v skrajnem primeru vodilo v dejansko izgubo njegove terjatve, saj je od insolventnega dolžnika, nad katerim se ne bi vodil stečajni postopek, tudi v izvršbi ne bi mogel izterjati (ker dolžnik ne bi mogel plačati celotnega stroška nadomestnega dejanja oziroma denarnih kazni za dosego nenadomestnega dejanja). Opisan položaj bi za upnika nedenarne terjatve pomenil kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije – URS) oziroma konvencijske pravice dostopa do sodišča (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

8.Na upnikovo procesno legitimacijo tudi ne vpliva okoliščina, ali njegova nedenarna terjatev omogoča nadomestno izvršbo ali ne (225. in 226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Presplošno in zato zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik nenadomestne nedenarne terjatve ne more imeti interesa za poplačilo iz dolžnikovega premoženja in da se tovrstna terjatev ne pretvori v denarno ter je upnik ne more prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je usoda zgolj tistih (nedenarnih) terjatev, ki na stečajno maso ne vplivajo (npr. terjatve, ki se uveljavljajo z izbrisno in motenjsko tožbo, terjatev za izpraznitev in izročitev nepremičnine, terjatev za razveljavitev disciplinskega ukrepa ipd). Ali terjatev prve upnice, ki jo zoper dolžnico uveljavlja v izvršbi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici (I 145/2024), vpliva na stečajno maso, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

9.Pritožnici uspešno nasprotujeta tudi presoji o zlorabi pravice. Očitek zlorabe je sodišče prve stopnje prepoznalo v navedbah dolžnice, da želita upnici le poseči po založenem predujmu za stroške nadomestne izvršbe (v zadevi I 3764/2019), zlorabo pa je glede na stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-306/17 z dne 5. 12. 2019 preizkušalo tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je izhajalo iz namena sodnih penalov (ti naj prisilijo dolžnika k „prostovoljni“ izpolnitvi obveznosti, ni pa njihov namen, da postanejo upnikov vir za pridobivanje denarnih sredstev dolžnika oziroma da nadomestno nedenarno terjatev spremenijo v denarno terjatev; penali prav tako ne smejo imeti le kaznovalnega namena zaradi opustitve prostovoljne izpolnitve), ki da tudi niso edina možna prisila, s katero lahko upnik učinkovito uresniči pravico do sodnega varstva. Presodilo je, da bi lahko prva upnica v izvršilni zadevi (I 3764/2019) dosegla opravo nadomestne storitve, ki bi jo zaupala tretjemu in jo plačala iz že založenega predujma (56.400 EUR), a tega ni storila, upnici pa razlogov za to nista pojasnili. Ocenilo je, da predlog za začetek stečajnega postopka in uveljavljanje pravice do sodnih penalov v tem postopku pomenita očitno zlorabo pravice, saj se želi prva upnica na ta način poplačati prav iz predujma, ki bi sicer služil plačilu nadomestnega dejanja v izvršbi, uveljavljanje sodnih penalov druge upnice v stečajnem postopku pa tudi ne služi več svojemu namenu oziroma prisiljenju dolžnice k prostovoljni izpolnitvi nedenarne terjatve, ki bi se s tem spremenila v denarno.

10.Noben postopek za uveljavitev pravic ni imun za morebitne zlorabe, ki jih zato more in mora preizkušati in preprečiti tudi stečajno sodišče. Zlorabe prav tako ni mogoče v celoti in avtomatično izključiti s sklicevanjem na predhodne (pravnomočno zaključene) postopke v zvezi s terjatvami upnikov. Sodišče prve stopnje zato ni imelo formalnih ovir za presojo, ali upnici v stečajnem postopku zlorabljata pravice. Nasprotno stališče upnic je zmotno. Utemeljen pa je njun pritožbeni očitek, da takšnega razloga za zavrnitev predloga nista mogli pričakovati in se zato o tem nista mogli ustrezno izjaviti. Zaključek sodišča prve stopnje o zlorabi pravic prav tako nima zadostnih, jasnih in skladnih razlogov ter temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

11.Sodišče prve stopnje je podlago za zaključek o zlorabi črpalo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-306/17, v kateri je slednje nekoliko relativiziralo lastno stališče iz zadeve Up-181/99 (da vložitev predloga za določitev penalov namesto predloga za izvršbo ne pomeni zlorabe pravice) in pojasnilo, da tistega stališča ni mogoče avtomatično aplicirati na predlog za izterjavo penalov, temveč mora sodišče (tudi po uradni dolžnosti) preizkusiti, ali prisilna izterjava sodnih penalov glede na vse okoliščine pomeni zlorabo upnikove pravice in ali bi nesorazmerno posegla v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS. Nakazalo je tudi izhodišča tovrstnega preizkusa: narava ukrepa oziroma penalov (ali gre za ponavljajoče se izterjave penalov, ki tečejo brez omejitve, v daljšem časovnem obdobju); skupna višina penalov v razmerju do vrednosti in pomena neizpolnjene obveznosti (ali je zaradi očitno nesorazmerne višine penalov mogoče šteti, da imajo le še kaznovalni namen zaradi opustitve prostovoljne izvršitve pravnomočne odločbe sodišča); in narava neizpolnjene obveznosti oziroma možnost njene učinkovite prisilne izvršitve (s predlogom za izvršbo za opravo nadomestnega dejanja).

12.Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča pritožnici pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje pri sklepanju o zlorabi ni ovrednotilo (sicer ugotovljene) okoliščine, da so obravnavani sodni penali po višini omejeni na 50.000,00 EUR. V zvezi s tem je izostala tudi presoja glede vrednosti in pomena neizpolnjene obveznosti dolžnice za upnici (gradbene ureditve nepremičnine, ki naj prepreči nevarnost posedanja) in s tem razlogi za presojo sorazmernosti po kriterijih iz zadeve Up-306/17.

13.Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da bi lahko prva upnica nadomestno storitev zaupala tretjemu in stroške plačala iz predujma, založenega v izvršbi (56.400,00 EUR). Vendar ti razlogi ne zadoščajo za preizkus učinkovitosti izvršilnega sredstva, na katero se opira konkretni očitek zlorabe. To še posebej velja glede na vsebino nadomestne storitve iz zadeve I 3764/2019, ki pomeni občuten poseg v prostor (gradbena ureditev zemljišč zaradi preprečevanja posedanja) in je zato po naravi stvari lahko vse prej kot enostavna, saj so tovrstne storitve običajno pogojene s pridobitvijo upravnih dovoljenj in utegnejo upnika (vsaj začasno) precej finančno obremeniti. Zgolj založitev predujma (okvirnih stroškov) še ne pomeni, da lahko upnik brez posebnih težav doseže opravo nadomestnega dejanja, saj mora s tem povezane stroške (npr. zahtevana avansna plačila izvajalcem) glede na stališča sodne prakse (tudi v zadevi I 3764/2019) predhodno kriti sam, predujem pa se mu izplača šele na podlagi dokončnega sklepa o višini stroškov, ki ga sodišče izda po opravljenih delih in morebitni oceni sodnega izvedenca. Zaključek o učinkovitosti izvršilnega sredstva glede na navedeno ni zadostno obrazložen, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ugotovljeni učinkovitosti prisilne izpolnitve obveznosti v izvršbi poleg tega nasprotujejo razlogi sodišča prve stopnje o dolžničini insolventnosti, kar prav tako onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa. Kot predujem se namreč založi okvirni znesek stroškov, ki se lahko izkaže za nezadostnega. Dolžnica bi morala sredstva v takem primeru doplačati (kot tudi sama navaja v odgovoru na pritožbo), česar pa zaradi ugotovljene insolventnosti (ki ji v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje) ne bi mogla storiti.

14.Upnici pravilno opozarjata, da jima sodišče prve stopnje v zvezi z očitano zlorabo ni omogočilo pravice do izjave. Iz podatkov spisa je razbrati, da sodišče o tem ni razpravljalo s strankami, upnici pa takšne zavrnitve predloga kljub skrbnosti nista mogli predvideti. Glede na vsebino njunega predloga sta lahko razumno pričakovali le trditveno in dokazno breme v zvezi s podatki, dejstvi in okoliščinami iz prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 232. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje morebitnih pomanjkljivosti s tem povezanih trditev ali dokazov ni ugotovilo (nasprotno, ugotovilo je celo, da je prva upnica izkazala nedenarno storitveno terjatev, druga upnica pa denarno terjatev in da je dolžnica insolventna), a je predlog zavrnilo zaradi ugotovljene zlorabe pravic na podlagi kriterijev, ki jih je v zvezi s tem izoblikovalo Ustavno sodišče v zadevi Up-306/17. Procesno gradivo dolžnice, ki je glede na razloge izpodbijanega sklepa sodišču prve stopnje zbudilo sum o zlorabi, takšnega postopanja ni nakazovalo. Dolžnica ni jasno trdila, da bi bil konkretni predlog za začetek stečajnega postopka posledica zlorabe pravice, na takšen očitek pa prav tako ne navajajo njene trditve, da se je druga upnica želela poplačati iz založenega predujma oziroma da želita upnici poseči po teh sredstvih. Enako velja za dolžničine trditve, da nadomestna storitev v zadevi I 3764/2019 ni bila opravljena, ki jih je podala v kontekstu utemeljevanja, da izvršitev nedenarne terjatve ni več mogoča (in da zato ni mogoče ugotoviti vrednosti terjatve, ki tudi ni enaka založenemu predujmu), poleg tega pa je izpostavila, da je prva upnica na podlagi pridobljene ponudbe izvajalca (ki je zahteval 80 % predujem) izvršilnemu sodišču predlagala izplačilo predujma, a je bil njen predlog zavrnjen. Če je sodišče kljub temu menilo, da je predlog za začetek stečajnega postopka lahko posledica zlorabe, bi moralo tako stališče v okviru materialnega procesnega vodstva razkriti strankam in jim v zvezi s tem omogočiti izjavo, kar bi lahko storilo na naroku, ki sta se ga udeležila tako pooblaščenec upnic kot druga upnica osebno. Ker ni tako ravnalo, predlog za začetek stečajnega postopka pa je zavrnilo zaradi zlorabe pravic, ki jo je oprlo tudi na (nepredvidljivo) stališče o neizpolnjenosti trditvenega bremena upnic, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je tudi razlog, da upnici upravičeno šele v pritožbi opozarjata na težave v izvršbi.

15.Sodišče prve stopnje je zlorabo utemeljilo še z razlogi, da uveljavljanje sodnih penalov druge upnice v stečajnem postopku ne služi več svojemu namenu – prisilitvi dolžnice k prostovoljni izpolnitvi nedenarne terjatve, ki bi se na ta način (in v nasprotju z namenom penalov) spremenila v denarno terjatev. Tudi ti razlogi niso prestali pritožbenega preizkusa, saj so protislovni oziroma nasprotujejo drugim razlogom izpodbijanega sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Iz prevladujoče teorije in prakse izhaja, da je namen sodnih penalov enak namenu pogodbene kazni za zamudo, torej (vsaj delno) odškodninski. Enako stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve. To pomeni, da znesek že natečenih sodnih penalov pripada upniku in ta (samostojna denarna) terjatev z izvršbo ali izpolnitvijo nedenarne obveznosti ne ugasne.

16.Glede na takšen pomen stališč sodišča prve stopnje ni jasno, zakaj uveljavljanje sodnih penalov v stečajnem postopku ne bi več služilo njihovemu namenu oziroma zakaj bi se s tem nedenarna nadomestna terjatev nedopustno spremenila v denarno. Če naj sodni penali prisilijo dolžnika k prostovoljni izpolnitvi nedenarne terjatve (brez izvršbe za opravo nadomestnega dejanja), je možnost njihove prisilne izterjave nujna, zato ni mogoče reči, da ne sluči njihovemu namenu. Sicer pa penale osmišlja tudi kaznovalna oziroma odškodninska funkcija, ki je dosegljiva tudi s poplačilom v stečaju. Če zaradi stečaja nad dolžnico ne bo prostovoljne izpolnitve nedenarne terjatve, to še ne pomeni njene nedopustne spremembe v (neomejeno) denarno terjatev, ki bi upnicama omogočala pridobivanje nesorazmerno visokih denarnih zneskov. V konkretnem primeru so penali omejeni, upnici sta svoji terjatvi neuspešno izterjevali v izvršbi, poleg tega pa je dolžnica, ki naj bi izpolnitev nedenarne terjatve že dalj časa odklanjala, po ugotovitvah sodišča prve stopnje insolventna. Ker zaključek o učinkovitosti izvršilnega sredstva prve upnice ni ustrezno obrazložen, zlorabe ni mogoče enostavno utemeljevati z njeno željo, da se v stečaju poplača iz sredstev omenjenega predujma. Če bi ji to uspelo, bi ista sredstva lahko potrošila prav za gradbeno sanacijo, ki je predmet izvršbe I 3764/2019 (pri čemer ji vsaj za plačilo v tem obsegu ne bi bilo treba predhodno zagotoviti lastnih sredstev).

17.Navedenih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njihovo naravo (nemožnost preizkusa izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nejasne in protislovne obrazložitve) višje sodišče ni moglo odpraviti. Enako velja za uveljavljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja vlogo sodišča prve stopnje v zvezi z materialnim procesnim vodstvom. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V njem naj sodišče ponovno opravi presojo o morebitni zlorabi pravic, ki naj jo opre na zadostne in jasne razloge, ki bodo skladni z preostalo obrazložitvijo, kot je bilo nakazano, ter strankam omogoči izjavo glede relevantnih okoliščin in dopolni manjkajoče ugotovitve in presojo. Pri odgovarjanju na vprašanja, na katera je bilo opozorjeno (npr. skupna višina penalov v razmerju do vrednosti in pomena neizpolnjene obveznosti ter možnost njene učinkovite prisilne izvršitve ob izkazani insolventnosti dolžnice), naj se ne omeji nujno le na (nadomestno) terjatev, ki je predmet zadeve I 3764/2019, saj utegne biti v tem pogledu relevantna tudi vsebina (nenadomestne) terjatve, ki se izvršuje v zadevi I 145/2024, še posebej, če se tudi nanjo nanašajo (isti) sodni penali. Presoja morebitne zlorabe ne bi smela zanemariti niti razlogov za neuspešnost prizadevanj druge upnice za izterjavo penalov (izvršba I 232/2019 naj bi bila pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ustavljena zaradi neobstoja prilivov na edinem računu dolžnice). Če bi se izkazalo, da upnici glede na vse okoliščine primera (vključno z dolžničino insolventnostjo) nimata drugega učinkovitega izvršilnega sredstva, zaključka o zlorabi pravic ne bo mogoče enostavno utemeljevati z njuno željo, da se v stečaju poplačata iz dolžničinih sredstev, kot tudi ne z okoliščino, da dolžničina prostovoljna izpolnitev, ki jo slednja ves čas odklanja, po začetku stečaja ne bo mogoča.

18.Ne nazadnje ni odveč opozoriti, da delno prekrivanje okoliščin konkretnega primera s tistimi iz zadeve Up-306/17 ne pomeni nujno, da uporaba tam zavzetih stališč vodi do enakega izida. Temeljno sporočilo navedene zadeve se nanaša na vprašanje sorazmernosti oziroma ravnovesja med upnikovo pravico do sodnega varstva in dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je tedaj obravnavalo (ekscesen) primer sukcesivne izterjave sodnih penalov, ki so tekli neomejeno, določeni pa so bili v zvezi z obveznostjo odstranitve pregradne stene in premičnih stvari na stopnišču (v vrednosti manj kot 600 EUR). Ob odločanju Ustavnega sodišča je bilo s tremi predhodnimi izvršbami izterjanih že 17.900,00 EUR, s tam izpodbijanim sklepom pa je bila dovoljena še nadaljnja (četrta) izterjava dodatnih 15.300,00 EUR (skupni znesek sodnih penalov bi torej presegel 55-kratnik vrednosti neizpolnjene terjatve), ki bi dolžnico (fizično osebo) spravila ob njen dom, obenem pa ni bilo dvoma o upnikovi možnosti, da neizpolnjeno terjatev učinkovito in hitro prisilno izvrši.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1 Pimerjaj Balažic, V., Stečaj - aktualna vprašanja, Odvetnik, št. 60, 2013, str. 24. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 212/2018 z dne 22. 11. 2018. 3 Primerjaj Balažic, V., Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, Odvetnik, št. 59, 2013, str. 8. 4 V tem se konkretni položaj bistveno razlikuje od tistega, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v zadevi Up-306/17, kjer glede na naravo dolžničine obveznosti (odstranitev pregradne stene in premičnih stvari na stopnišču) o učinkovitosti izvršilnega sredstva (prisilne izpolnitve z opravo nadomestnega dejanja) ni bilo dvoma. 5 Primerjaj Plavšak, N., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 289; Merc, I., Vložitev predloga za izvršbo ali predloga za določitev sodnih penalov, Podjetje in delo 8/2015, str. 1494 in naslednje; Varl, M., Elementi kaznovalne odškodnine v slovenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, št. 76, 2016, str. 235 in naslednje. 6 Zaradi teh razlogov penali le prenehajo teči (če seveda dotlej še niso dosegli najvišje vrednosti ali z njo sploh niso omejeni). Enako izhaja iz sklepa VS RS II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve. Navedeno potrjuje določba drugega odstavka 269. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko sodišče zniža penale, če dolžnik pozneje izpolni obveznost. 7 Pri nenadomestnih terjatvah je edini način za prisilno dosego izpolnitve finančna prisila (226. členu ZIZ).