Jedro

Ker je toženka z izdanim pisnim opominom že obravnavala tožnici očitane kršitve, ni imela podlage, da je za iste kršitve zoper tožnico uvedla disciplinski postopek in ji izrekla prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odločbi toženke z dne 11.11.1996 in 27.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice se razveljavita.

Toženka je dolžna tožnici z dnem 8.1.1997 vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji v delovno knjižico vpisati zaostalo delovno dobo.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 279.587,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 12.10.2001 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Toženka sama krije svoje stroške postopka." Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 49.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 11.11.1996 in 27.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, vrnitve na delo z dnem 8.1.1997, prijave v socialno zavarovanje ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico, kot nadalje zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Glede stroškov toženke je odločilo, da ta stranka sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je odgovornost tožnice za očitane kršitve delovne obveznosti v zvezi z delom v toženkini prodajalni, nastali primanjkljaj in dejstvo, da je bilo glede tega oteženo poslovanje toženke, zaradi česar ji je ta utemeljeno izrekla najstrožji disciplinski ukrep. V zvezi z predhodno izrečenim pisnim opominom pa je ugotovilo, da je ničen in za obe stranki brez vsake pravne veljave.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je zoper pisni opomin pravočasno ugovarjala, o katerem toženka ni odločila, temveč je zoper njo uvedla disciplinski postopek in ji neutemeljeno izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o neveljavnosti pisnega opomina, kot nadalje z vodenjem disciplinskega postopka, saj se o isti stvari ne more odločati dvakrat. Poleg tega opozarja na dejstvo, da ji očitane kršitve ne morejo biti dokazane. Ni povzročila nikakršnega manjka, ni ji bilo prepovedano prodajati blago na up oz. v zvezi z ugotovljenimi kršitvami ni moglo priti do oteženega poslovanja toženke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi in naloži toženki povrnitev vseh stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako glede postopka na prvi stopnji kot izdani sodbi ni našlo nikakršne bistvene kršitve postopka. Je pa v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno presodilo listinske dokaze in glede tega zmotno uporabilo materialno pravo, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Toženka je v zvezi z opravljeno inventuro z dne 20.7.1996 v prodajalni, kjer je delala tožnica, ugotovila določen primanjkljaj in ostale nepravilnosti, za kar je tožnici v skladu z določbo 40. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD Ur. l. RS, št. 26/91) izrekla pisni opomin z dne 30.7.1996. Tožnica je zoper takšno odločitev ugovarjala, o čemer pa toženka očitno ni odločila. Ker je toženka z izdanim pisnim opominom že obravnavala tožnici očitane kršitve delovne obveznosti po zaključku pritožbenega sodišča v nadaljevanju ni imela nikakršne tako dejanske kot pravne podlage, da je zaradi enakih kršitev, to je ugotovljenih dejstev iz opravljene inventure z dne 20.7.1996, izvajala disciplinski postopek in tožnici izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako je šlo v zvezi z ugotovljenimi kršitvami na strani tožnice za dvakratno odločanje toženke in sicer dejansko o isti stvari, kar ni sprejemljivo oz. nadalje z izrekom strožjega disciplinskega ukrepa odločeno še v škodo delavca. Navedeno toženkino postopanje ni samo nedopustno, temveč tudi v nasprotju z pravili poštenega obravnavanja delavca v disciplinskem postopku. Zato ni bilo podanih nobenih razlogov, da je toženka izrekla tožnici ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listinsko gradivo o izdanih odločbah in vodenju disciplinskega postopka zoper tožnico, zaradi česar je pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. in 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je zahtevku tožnice za razveljavitev sklepov toženke o prenehanju delovnega razmerja, ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, prijave v socialno zavarovanje ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico, v celoti stroškovno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je ob takšnem uspehu v postopku na prvi stopnji (dajatveni zahtevki iz tožbe so že bili izločeni in se obravnavajo v drugem postopku) priznalo tožnici stroške zastopanja po pooblaščencu v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS, št. 7/95). Tako ji je priznalo za tožbo 300 točk (tar. št. 10 tč. 1a OT), za 4 x obrazložene vloge 900 točk (tar. št. 10 tč. 2 OT), za 3 x udeležbo pooblaščenca na narokih obravnave 450 točk (tar. št. 10 tč. 3 OT), za porabljeni čas zastopanja na zadnjih dveh narokih 400 točk (13/1 čl. OT), za vloženi predlog začasne odredbe 150 točk (tar. št. 21, tč. 2 OT) in za administrativne stroške 32 točk (15. čl. OT), to je skupno 2232 točk, kar ob vrednosti 1 točke 100,00 SIT (Ur. l. RS, št. 78/01) znaša 223.200,00 SIT oz. z upoštevanjem še 19 % DDV 265.608,00 SIT. K temu znesku je priznalo tožnici še naloženo takso v znesku 3.900,00 SIT ter potne stroške v znesku 5.600,00 SIT, to je skupaj 279.587,00 SIT ter stroške v tej višini naložilo v plačilo toženki, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Nadalje je pritožbeno sodišče v skladu s pritožbenim uspehom priznalo tožnici predlagane stroške in sicer za pritožbo 375 točk (tar. št. 10, tč. 4 OT), za obvestilo stranki 10 točk (tar. št. 33 tč. 4 OT) in za administrativne stroške 10 točk (15. čl. OT), to je skupno 395 točk, kar ob že ugotovljeni vrednosti točke znaša 39.500,00 SIT oz. ob upoštevanju 19 % DDV 47.050,00 SIT. Ugotovljeni pritožbeni stroški na strani tožnice bremenijo toženko, kot je to razvidno iz izreka sodbe. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.

Ker toženka v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške postopka. Ne glede na navedeno dejstvo pa toženka krije svoje stroške tudi iz razloga, opredeljenega v določbi 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), saj delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi svoje stroške, ne glede na izid postopka.